Včeraj, pred natanko devetindvajsetimi leti, se je spontano zgodila znamenita Litostrojska stavka. Šlo je za prelomni trenutek v zgodovini slovenskega naroda, saj je bil z Litostrojsko stavko, leta 1987, storjen pomemben korak na poti k ukinitvi enopartijskega sistema, korak k uvedbi parlamentarne demokracije in korak na poti do slovenske samostojnosti.
V včerajšnji oddaji Aktualno z Juretom Ferjanom sta se nam pridružila Jože Erčulj, dolgoletni predsednik KNSS Litostroj in sodelavec Franceta Tomšiča ter Slavko Kmetič, predsednik sindikata strojnega osebja Slovenije in Istre ter voditelj prve stavke na železnicah leta 1988.
Jože Erčulj je povedal, da je bilo v Litostroju v 80ih letih zaposlenih okrog 5.000 zaposlenih. “Vsako leto smo na zborih delavcev sprejemali plane dela, zaradi česar je izgledalo, da je vse navidez demokratično, realnost je bila popolnoma drugačna. V primeru, da se je kdo uprl in nasprotoval vodstvu, se je že naslednji dan znašel na bolniški in ga nikoli več nismo videli. Ni bilo tako demokratično kot se je kazalo navzven, kajti okolje je bilo izrazito nenaklonjeno spremembam.”
Plače so bile vedno nižje, kljub vedno višjim plačam
Glede plač v Litostroju je Erčulj povedal, da so pred izplačilom zaposleni v roke dobili bruto listke, na katerih je bil zapisan znesek plače, ki je bil vsak mesec nižji, kljub vedno večji inflaciji in obljubam, da se bo ta povečal. “V sredo, 9. decembra 1987, je bilo mogoče slišati vpitje v brusilnici v Litostroju: Za ta denar ne moremo več delati!. Temu pozivu smo sledili tudi drugi.” Delovodje so po besedah Erčulja pričele vzklikati, da naj prenehajo s protestiranjem, saj bodo dobili 30% višje plače kot jih imajo sedaj. “Vedeli smo, da gre zopet za prazne obljube, zato smo se odpravili proti stavbi takratne upravne enote v Šiški ter nato pot nadaljevali proti Skupščini Socialistične republike Slovenije.”
Erčulj je povedal, da so pred stavbo skupščine prišli policisti, pojavil pa se je tudi predsednik sindikata, ki je ljudem še naprej obljubljal, da bodo naslednji mesec višje plače. “Rekli smo mu izgini!” ter dodal, da mu je zaradi odziva delavcev direktor Litostroja iz rok vzel mikrofon in povedal, da za nastalo stanje ni kriv on, ker je šele par mesecev direktor in dodal, da se bodo stvari spremenile na bolje. France Tomšič je prevzel mikrofon in povedal, da so sindikati tisti, ki so krivi za zmanjšanje plač, saj se le ti že prej niso uprli zaradi dajanja nizkih plač. “Ploskali smo mu” in se nato po končanem govoru odpravil v Cankarjev dom. “Nabralo se nas je kar 600.”
Tomšič je po besedah Erčulja vedno izpostavljal, da sicer ne izhaja iz najbolj udarne skupine stavkajočih in dodal, da ne izhaja iz sindikata kot sindikalist, ampak kot zaposlen v Litostroju. “Tomšič je bil prvi, ki je izrekel, da bo ustanovil stavkovni odbor.” Erčulj je poudaril, da se je ta zavzel za povišanje plač za 50% in za odpravo simulacij določenih izbrancev. Prav tako so se zavzeli za razrešitev vseh direktorjev TOZD-a in sindikata, ki ni v tem obdobju naredil prav nič, da bi delavcem omogočil dostojno življenje. Med zahtevami, ki jih je podal Tomšič, pa je bila tudi varovalka, da v primeru, če ne bo prišlo do sprememb, se bo v roku enega tedna pripetil zbor pred skupščino, na katerem bi se k stavkanju povabilo tudi ostale sorodne firme.
Kmetič je opozoril na odgovornost vladajočih
Zaposleni v Litostroju so po besedah Erčulja samo čakali kakšne bodo posledice zaradi stavkanja, zgodilo pa se po njegovih besedah ni nič, saj je bil to del njihove taktike. Opozoril je na zborovanje, ki se je odvilo 15. decembra. Na njej je Tomšič poudaril dejstvo, da smo v Sloveniji pred svetovnima vojnama imeli enak standard kot Avstrijci in dodal, da sedaj razvojno močno zaostajamo zaradi tistih, ki se dolgo držijo na oblasti, pri čemer po besedah Erčulja Kmetič ni poimensko izpostavil Komunistične partije, čeprav je bilo jasno za kaj se gre. Erčulj je poudaril, da je bil Kmetič zaradi svojih prizadevanj nič kolikokrat ustrahovan.
Ustanovitvi sindikata je nasprotovala Udba
Slavko Kmetič je izpostavil, da je bila leta 1980 inflacija 30%, kar je močno vplivalo na plače zaposlenih na železnicah. Povedal je, da je na odboru delavcev zavpil: “Poljaki so se zbudili, kdaj se bomo tudi mi?” ter dodal, da so ga zaradi tega odpeljali policisti, pripeljan pa je bil tudi pred sodnika za prekrške. Kmetič je dejal, da so hoteli ustanoviti sindikat strojnega osebja, a tega niso mogli, ker jih ustavila Udba. Poudaril je, da se je zaradi naraščanja inflacije standard poslabšal, nezadovoljstvo pa se je s tem samo povečevalo.
Med drugim je Kmetič spomnil na dogajanje leta 1986, ko je lokomotiva pripeljala tovorni vlak v Sežano. “Na umazan del lokomotive je nekdo napisal- Hočemo višje plače, pa so to lokomotivo odstranil za tri dni in celo zaprli celo železniško postajo, z namenom, da bi ugotovili, kdo je bil ta, ki je to napisal.” Kmetič je poudaril, da je bila stavka v Litostroju pomembna, saj je le ta naredila preboj in dodal, da kljub temu, da je bila stavka na podlagi jugoslovanske zakonodaje dovoljena, le teh ni bilo. “Glede na teorijo samoupravljanja bi stavkali sami proti sebi, zato tega ni bilo.” Povedal je, da se je leta 1975 znotraj TOZDa kljub temu organiziral Samostojni sindikat strojnega osebja, ki je bil za takratne razmere zelo demokratičen, revolucionaren in kot tak zaradi svoje narave v konfliktu s šefi. “Iz njega se je razvila naša stavka.”
V času komunizma so delavce ustrahovali
Ferjan je spomnil, da se mogoče danes zdi beseda stavka ali pravice delavcev nekaj samoumevnega, v komunističnem režimo pa temu ni bilo tako. Na to tematiko je Kmetič povedal, da je eden izmed njegovih prijateljev na zboru delavcev samo omenil, da se razmišlja o stavku, pa je bil ta čez dva dni obiskan s strani dveh Udbovcev, ki sta ga opozorila, da v primeru, če se bo to zgodilo še enkrat, bo to privedlo do aretacije. “Delavci smo bili ustrahovani.” Kmetič je povedal, da je bilo najbolj žalostno, da zaradi velike inflacije, vedno večjih cen in vedno manjših plač, delavci za strojem niso mogli več preživeti za svojo plačo. Spomnil je na stanje takratnega gospodarstvo, ko je bilo v navadi, da se je sklepalo pogodbe med državami nekdanje Sovjetske zveze, Irakom, Libijo, Severno Korejo in Kubo. “Ob splošni krizi komunizma nam te države niso več plačevale. Ekonomija je bila v razsulu.”
Kmetič je izpostavil pomen Tomšiča, saj je le ta nekaj časa preživel v tujini, pri čemer se je spoznal z delom nemških sindikatov in s plačami, ki jih delavci za enako delo prejmejo tam, “zneski so se seveda močno razlikovali od naših, mizernih.” Izpostavil je, da je do sprememb prišlo zaradi Tomšiča in zaradi hrabrosti ljudi, ki so se uprli izkoriščanju. Poudaril je, da so bili vsi direktorji večjih družb pomembni politični funkcionarji in podal primerjavo: v Zahodni Evropi so za plače namenili 25% BDP, pri nas pa le 10%, saj smo ostal delež denarja vplačevali drugam. Kmetič je poudaril, da je za komuniste stavkanje predstavljalo varnostno grožnjo.
V času komunizma stavkanje ni bilo zaželjeno
Med drugim je Kmetič izpostavil stavkovne zahteve: odstop Branka Mikoliča, predsednika Zveznega izvršnega sveta in spomnil, da so si komunisti dovolili sprejeti Zakon o zamrznitvi plač, kljub temu, da so postale cene vedno višje, plače pa vedno nižje. Prav tako so se zavzeli za demokracijo in za ustanovitev sindikata, ki ga je sicer Ustava dovoljevala, ne pa tudi direktor in dodal, da je bil Sindikat strojnega osebja ustanovljen po stavki. Kmetič je opozoril, da v času komunizma ni bilo dovoljeno stavkanje na prostem, saj so se množic bali kot hudič križa.
Litostrojska stavka je nedvomno sprožila spremembe in je predstavljala ključen premik v trenutkih slovenskega naroda, ki je sprožil proces osamosvajanja, zato je prav, da ji v našem zgodovinopisju in socialno-družbenem prostoru damo prednost. Za konec pa je vredno omeniti tudi misel Erčulja: “Slovenci, pamet v glavo, da bomo stali inu obstali.”
N. Ž.