Se še spomnite gradbene mafije iz devetdesetih prejšnjega stoletja in začetka tega? Ivan Zidar, Dušan Černigoj in Hilda Tovšak so bili direktorji treh največjih gradbenih podjetij SCT, Primorje in Vegrad. Bili so nedotakljivi in veljali so za izredno uspešne direktorje.
Še posebej je izstopal Ivan Zidar, ki je bil dober prijatelj z Milanom Kučanom. Obnašal se je kot despot, pogosto se je pijan hvalil, da mu nihče nič ne more, ker je Milan njegov prijatelj. Njegovo aroganco in primitivizem, sem videl osebno po podpisu neke pogodbe. Že ob 11.00 dopoldne je popil kar lepo število viskijev in ko mu je alkohol dal pogum je začel zmerjati svoje sodelavce in jih pošiljati nekam, ob tem je pa v pijanskem slogu vpil “Ali veste kdo sem jaz?” Kmalu sta prišla dva gospoda v temnih oblekah in ga odpeljala z njegovim luksuznim mercedesom.
Vsi trije so ustvarili mogočen gradbeni imperij
Ta anekdota je, da se boste lažje spomnili kdo in kaj je bil Ivan Zidar ter za lažjo predstavo mlajšim, ki ne vedo kdo je to. Ne tako razvpita, a s podobnim načinom delovanja sta bila tudi Dušan Černigoj in Hilda Tovšak. Vsi trije pa so ustvarili mogočen gradbeni imperij, ki je bogatel predvsem na račun državnih investicij. To je bilo v času, ko so se gradile avtoceste, ki smo jih zaradi teh treh samooklicanih gradbenih baronov državljani krepko preplačali.
Spomnimo se znamenite afere disketa (za mlajše: disketa je neke vrste predhodnik usb ključka) pri razpisu za predor Trojane. Pri oddaji prijave je SCT priložil disketo s podatki ene barve, ko so ugotovili, da je tuj ponudnik ugodnejši je disketa čudežno spremenila barvo.
Vsa podjetja so končala v stečaju
Vsi trije “baroni” so podjetja izčrpavali (beri kradli) do te mere, da so propadla in vsa končala v stečaju. Hilda Tovšak je končala v zaporu, Ivan Zidar se je pod pretvezo bolezni zaporu izognil, Dušan Černigoj pa je odsedel minimalno kazen, ker so ga zaradi “tapravim” prijaznega sodstva oprostili večine obtožb.
To je pa način delovanja, ki ga lahko opazimo danes. Primer je projekt posodobitve Slovenskih železnic GSM-R o katerem smo na našem portalu že pisali. Država je z izvajalcema GH Holdingom Blaža Miklavčiča in Iskratelom Željka Puljiča podpisala pogodbo v višini 117 milijonov evrov za izvedbo projekta na ključ (torej cena za izveden celoten projekt). Pred kratkim pa je Damir Topolko direktor agencije za infrastrukturo z obema podpisal aneks za dodatnih 23 milijonov, kljub temu, da je šlo za projekt na ključ. Natanko isti način delovanja kot so ga uporabljali padli baroni. Če k temu dodamo še podatek, da sta se Topolko in Miklavčič v času podpisa aneksa dobila na zasebnem kosilu, je vse jasno.
In kdo so novi gradbeni baroni?
Poleg že omenjenega Blaža Miklavčiča, ki ima v lasti GH Holding, ki je prejel od države v letu 2015 89.138.000 EUR, so tu še Pomgrad Stanka Polaniča, ki je v istem letu od države prejel 68.640.000 EUR in Kolektor Koling Stojana Petriča, ki je skupaj z CGP Nova Gorica prejel 91.167.000 EUR. To so podatki brez povezanih in podrejenih podjetij. Samo matična podjetja so tako prejela 248.945.000 EUR državnih plačil.
Napovemo lahko, da bodo največji izvajalci pri gradnji 2. tira ravno ta tri podjetja, projekt se bo večkrat podražil, plačali pa ga bomo davkoplačevalci preko državnih poroštev. Strici iz ozadja pač potrebujejo denar, da se preko marionetnih vlad obdržijo pri koritu.
Andrej Žitnik