Na Pravni fakulteti v Ljubljani je potekala okrogla miza z naslovom Tajni predpisi včeraj, danes in jutri. Okrogla miza je potekala na povabilo nekdanjega ustavnega sodnika in ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma. Razpravljavci so bili poleg dr. Šturma, dr. Ciril Ribičič, dr. Rajko Pirnat in dr. Tone Jerovšek. Dogodek je sprožil nedavni upor policije, ki Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) noče izročiti pravilnikov o prikritih ukrepih in tajnem delovanju.
Seje sta se udeležila tudi predsednik Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb mag. Branko Grims in član KNOVS-a Marjan Dolinšek. Razpravo je otvoril dr. Ribičič, ki je besedo prepustil dr. Lovru Šturmu. Ta je dejal, da se je vprašanje tajnih predpisov odprlo že leta 1989, ko so v skupščini naleteli na tajne predpise KOS-a in SDV-ja. To je bila tajna zakonodaja, tajni predpisi in podzakonski akti, ki so jih poimenovali skrivni predpisi.
Obstoj tajnih predpisov, ki niso objavljeni, ni dovoljen
Predpisi jugoslovanske SDV oziroma po domače UDBE so bili v neskladju že s socialistično ustavo. Na Pravni fakulteti je bil takrat ustanovljen državljanski forum za odpravo skrivne zakonodaje, ki je zahteval odpravo tajnega jugoslovanskega uradnega lista. DEMOS je pripravil tudi posebno vlogo na jugoslovansko zvezno ustavno sodišče, ki je razveljavilo tajno zakonodajo. Ustavno sodišče se je že v preteklosti srečalo s tovrstnimi predpisi, a nikoli ni šlo za usodne zadeve, razen v primeru tajne pogodbe z Izraelom leta 1998.
“Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je obstoj tajnih predpisov, ki niso objavljeni, nedovoljen. Bil sem presenečen, šokiran in žalosten, ko sem ugotovil, da se skrivni predpisi spet pojavljajo v slovenskih represivnih organih. Iz gradiva Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) nedvomno izhaja, da sta v policiji vsaj dva predpisa, ki nista objavljena. Iz razprave pa se je pokazalo, da je mogoče evidentirati še dva taka predpisa. Navodilo, ki ureja področje dela z viri in informatorji, in priročnik, ki ureja področje dela z viri in informatorji,” je dejal dr. Šturm.
Šturm je še poudaril, da z veliko mero dvoma in nezaupanja gleda na ta priročnik. Predvsem je bil presenečen nad ugotovljenim dejstvom, da znotraj policije za tako hude posege v človekovo zasebnost, kot je prisluškovanje, sledenje, pregledovanje elektronske pošte, … , obstaja trinivojsko odločanje. Pod 500 evri nagrade za informatorja sploh ni nadzora. Policist, ki nagradi informatorja, lahko to stori brez nadzora. Nad 500 evrov mora biti obveščen direktor Kriminalistične policije, za tretji nivo plačevanja pa mora biti obveščen generalni direktor Policije. Šturm je poudaril, da je ob sodno odobrenih tajnih ukrepih zagotovljena sledljivost, v teh primerih, sploh glede prvega nivoja, pa ni nikakršnih sledi.
Pirnat je jasno opredelil, kaj je interno navodilo in kaj predpis
Tako kot že pred njim dr. Šturm je tudi dr. Pirnat povedal, da narave akta ni moč ugotavljati iz naslova pravnega akta. Kaj nek akt je ali ni, lahko pove samo vsebina. Če akt vsebuje abstraktne in splošne norme, ureja pravice pravnih in fizičnih oseb ali ima eksterne (učinkuje tudi izven organa) pravne učinke, potem je tak akt predpis.
Dejal je, da razume, da je mnogo reči, ki jih mora policija zadržati v tajnosti. A to ne morejo biti pravila, ki določajo delovanje policije. Tajno je lahko dejstvo, tajna so lahko sredstva, ne smejo pa biti tajni predpisi. “Če obstajajo takšni predpisi, morata policija in minister resno premisliti o načinu svojega dela,” je bil jasen Pirnat.
Policija diktira parlamentu, kaj lahko in česa ne
Tudi dr. Tone Jerovšek je opozoril, da je bil osupel nad dejstvom, da predstavniki policije tolmačijo parlamentarni komisiji, kaj lahko in česa ne. Policija trdi, da gre za interne pravilnike in da KNOVS nima pravne osnove za nadzor. Jerovšek meni, da je temeljna naloga KNOVS-a, da preveri, ali so orodja, ki jih policija uporablja pri svojem delu, zakonita ali ne. Pri teh dveh ‘internih pravilnikih’ pa gre več kot očitno za predpisa, ki bi morala biti objavljena.
“Vprašanje, ki se postavlja, je, kaj je to ravnanje policije? To je samovolja. Samovolja, ki je v pravni teoriji poznana kot ena najhujših oblik zlorabe oblasti. Če ni na podlagi zakona in ustave, če je na podlagi nekega predpisa, ki ni zakonit, gre za klasičen primer zlorabe oblasti,” je posvaril Šturm.
Dr. Lovro Šturm je ob diskusiji dejal, da je treba biti pozoren tudi na razlikovanje med prikritimi preiskovalnimi ukrepi in prikritimi preiskovalnimi metodami, o katerih govori policija. “Pred tem se je govorilo samo o uporabi posebnih metod in sredstev in da mora o tem odločiti sodišče. Potem pa je prišlo do spremembe Kazenskega zakonika, ki je uvedel novo terminologijo. Govori o prikritih preiskovalnih ukrepih. Prisluškovanje, vdor v elektronsko pošto, vdor v Facebook – to mora odrediti sodnik, podana mora biti izjemno visoka stopnja utemeljenega suma,” meni Šturm. Dejal je še, da sedaj policija ukrepe samo poimenuje metode dela in jih kot take uporablja brez sodnega nadzora.
Na koncu je debata pripeljala do kritične točke z vprašanjem: “Če dokumentov ne more pridobiti niti parlament niti sodišče, kdo lahko prisili policijo, da izroči pravilnike?” Na to so razpravljavci dejali, da obstaja zelo dolga pravosodna pot, lahko pa to ukaže vlada, ki ima neposreden nadzor nad policijo. Razpravljavci so se strinjali, da je sedaj žogica pri vladi, da ukrene vse, kar lahko. A Grims je na to pripomnil, da vlada zagovarja stališče policije. Dr. Jerovšek je na koncu še poudaril, da je zakon o parlamentarnem nadzoru namerno hendikepiran v korist policije. “Policija je hodila v parlament in govorila, kaj lahko dajo v zakon in česa ne. Moramo se zavedati, kam taka situacija pelje. Če se ta val ne ustavi, bo kot snežna kepa in vedno več si bo nekdo dovoljeval,” je zaključil Jerovšek.
Aleksander Rant