“Ne, Peter ni bil ministrant, je pa drugače sodeloval v župniji. Spomnim se, da je, potem ko je imel izpit, na primer sestro Niko večkrat pripeljal k šmarnicam,” o Petru pove domači župnik, ki zelo dobro pozna skakalno družino Prevc, za katero pravi, da ne izstopa v ničemer, in doda: “So skromni, pošteni, delovni ljudje, ki se trudijo s krščanskim življenjem in s krščansko vzgojo svojih otrok.”

Domači duhovnik v župniji Selca – kamor sodi tudi Dolenja vas, od koder prihaja družina Prevc – je za Novo24tv spregovoril o skakalcih Petru, Cenetu in Domnu. Z njim smo se pogovarjali o odnosu, ki ga ima s fanti, odnosu do vere in še marsičem. Gospod Damjan Prošt je namreč zagotovo eden tistih, ki skakalno družino Prevc zelo dobro pozna.

Vsi Petra Prevca poznamo kot športnika oziroma kot javno osebo, Vi pa ga poznate nekoliko drugače.
Poznam ga kot navadnega fanta. V župnijo Selca sem prišel leta 2003, tako da ga zdaj poznam že kar nekaj let. Če se ne motim, je Peter takrat hodil v 7. razred, tako da sem ga začel videvati pri verouku. Bil je res tak preprost, skromen fant, ki ni v ničemer izstopal, razen da včasih pri nekaterih stvareh ni mogel sodelovati, ker je bil na treningih. Sicer pa je Peter tudi danes povsem isti, tudi ko nastopa v intervjujih – je preprost, skromen fant.

Peter izhaja iz zelo verne družine. Kako bi opisali družino, iz katere prihajata še dva odlična skakalca, Domen in Cene?
Tu je tudi še sestra Nika, ki je zdaj v 5. razredu in je bila lani tudi državna prvakinja v svoji kategoriji. Sicer pa je to družina kot mnoge v tej Selški dolini. Po številu otrok ne izstopa, saj je tu veliko družin, ki imajo še precej več otrok, se pravi sedem, osem, devet. So skromni, pošteni, delovni ljudje, ki se trudijo s krščanskim življenjem in s krščansko vzgojo svojih otrok.

11-letna Nika Prevc gre po stopinjah svojih starejših bratov, saj je prejšnji konec tedna zanesljivo ubranila naslov državne prvakinje v smučarskih skokih v svoji starostni kategoriji. Morda jo lahko že čez nekaj let pričakujemo na tekmah svetovnega pokala za dekleta.

Zanimiva je tudi zgodba Petrove mlajše sestre Nike, ki je prišla k maši, ko se je Peter boril za skupno zmago na novoletni turneji.
To je bilo na praznik svetih treh kraljev (6. januar – op. a.), ko je bila na sporedu četrta tekma novoletne turneje.

Takrat je z mamo in mlajšo sestro prišla zvečer ob šestih k maši. Nika je namreč sodelovala pri kolednikovanju, tako da je skupaj z ostalimi koledniki na ta praznik sodelovala pri sveti maši. So pa otroci ta večer prinesli tudi darove za lačne otroke po svetu, ki so jih zbirali v adventnem času. Mama je kasneje povedala, da je Nika želela sodelovati pri tem in da je bila tudi sama vesela, da so lahko prišli k sveti maši.

Koledovanje – običaj, pri katerem (ponavadi otroci) med božičem in novim letom hodijo od hiše do hiše in oznanjajo Jezusovo rojstvo.

Domen in Cene, prav tako odlična skakalca, sta tudi ministranta. Kako Vi oziroma ostali fantje, ki ministrirajo z njima, gledajo nanju? V Sloveniji se zdi kar malce nenavadno, da je tako velik športnik tako veren oziroma da je celo ministrant.
Ministranti se poznajo že več let in imamo med počitnicami tudi kakšna druženja, da se malce podružimo. Na žalost Domen in Cene tem druženjem nista mogla veliko prisostvovati, ker sta imela treninge ali tekme. Sicer pa so veseli, da ju poznajo, jima zaželijo veliko uspehov ter seveda ugoden veter.

Peter pa ni bil ministrant?
Ne, Peter ni bil ministrant, je pa drugače sodeloval v župniji. Spomnim se, da je – potem ko je imel izpit – na primer sestro Niko večkrat pripeljal k šmarnicam.

Ministrante ste peljali na kvalifikacije pred zadnjo tekmo, Peter pa si je takrat vzel čas in se slikal z vami vsemi.
Ja, oba, tako Peter kot tudi Domen. Hvala Bogu smo dobili dobre karte – na kvalifikacijah ni takšne gneče, tako da se da priti bolj spredaj, da lahko s kom rečeš tudi kako besedo. Tako sem tudi, ko je bilo konec kvalifikacij – prej nisem želel motiti –, Petra vprašal, če bi imel deset sekund časa, da se mi postavimo in da se pride z nami slikat, da bodo fantje veseli ter da bomo lahko dali sliko tudi na spletno stran župnije. Seveda sta oba z veseljem pristala na to, česar smo bili zelo veseli.

Takrat so Vas mediji vprašali, kdo ste, da si je Peter vzel čas, da se slika z vami, ki ste bili tam. Niste povedali, da ste domači duhovnik in da ste z ministranti prišli spodbujat svojega sofarana. Zakaj ne?
Ko smo po slikanju z Domnom in Petrom pospravljali zastave, ki smo jih imeli obešene, je do nas prišla televizijska ekipa, ki jo je zanimalo, kdo smo, da se je Peter prišel slikat z nami. Rekli smo samo, da smo prijatelji in da se dobro poznamo ter da nas je prišel pozdravit. Potem ko so nas spraševali, od kod smo, od kod poznamo Petra in tako dalje, smo pač povedali, da smo doma iz iste doline, da smo prijatelji in sosedje. Ko so nas vprašali, kako to, da je Peter tako uspešen, smo poudarili pomen družine. Če ima človek neko zanesljivost, umirjenost in pravo vzgojo, potem je vse mogoče – na žalost tega niso ničesar objavili ali povedali, tako da smo se želeli izogniti nadaljnjemu razlaganju.

Zakaj?
V naši državi, domovini je stanje takšno, kakršno pač je – če je nekdo veren, je na žalost že takoj ožigosan za manjvrednega ali celo že za malo zaostalega. Morda pa bodo ravno Peter, Domen, Cene in nekateri drugi športniki premaknili to mejo, da bodo ljudje – sploh pa novinarji – začeli razmišljati malo širše.

Ste pa potem fante vprašali za dovoljenje, ali lahko poveste, kdo ste bili.
Domna  in Ceneta sem po SMS-ih vprašal, ali lahko povem, da sta ministranta. Cene je odgovoril, da lahko povem, da ni nikakršnih skrbi.

Mislite, da ima lahko Peter zaradi tega, ker pove, da je veren, težave?
Težave – upam, da ne. Kakšno vprašanje več pa ja, čeprav jaz upam, da ga zaradi tega po tekmah ne bodo nadlegovali, še s tem vprašanjem, ker je to vendarle njegova osebna stvar. Treba se je spomniti kakšnega novega vprašanja, da bo lahko Peter še kaj izvirnega povedal.

Kako blizu pa ste si s Petrom?
Sem njegov domači duhovnik, bil sem tudi njegov veroučitelj, sicer pa saj veste – kdor ve, kakšno službo opravljam, bo razumel, da ravno vsega ne morem povedati.

Je duhovnik res lahko tako zelo pomembna oseba v življenju športnika? Mnogi nogometni klubi imajo svoje duhovnike, reprezentance jih vozijo s sabo na velika tekmovanja in tako dalje. Kako Vi vidite vlogo duhovnika v življenju športnika – pa tu ne mislim zgolj na Petra Prevca.
Tisti, ki je veren in ki živi iz zakramentov, na to vprašanje pozna odgovor, ker ve, da lahko samo po duhovniku dobi odvezo pri sveti spovedi. Samo duhovnik lahko daruje sveto mašo, pri kateri potem lahko dobiš sveto obhajilo; od tod vsak ve, da je duhovnik v življenju kristjana pomemben. Ker sem v tej župniji edini duhovnik, sem se s temi fanti na tak način srečeval in jih na tem duhovnem področju spodbujal. Če verujemo, da človek ni le telesno bitje, ampak tudi iz duše in duha, je potem človek lahko pomirjen. Za skakalca, ki mora biti miren, je to še posebej pomembno, saj mora biti v nekakšnem soglasju s samim s sabo.

V deželah, kjer se zavedajo pomembnosti duhovnega življenja, stvari na tem področju tudi urejajo. Vemo, da so pri nas psihologe vključili v delo in sprejeli njihova dognanja šele pred nekaj leti, morda bomo pa nekoč spoznali, da ni pomembna le psihologija, ampak da je pomembna tudi duhovnost.

Ali molite za Petra, Domna in Ceneta, da bi bil športno uspešni, ali bolj molite zanje, da bi bili dobri kot osebe?
Kot župnik sem dolžan moliti za vse farane in tako vsako nedeljo ter zapovedani praznik darujem sveto mašo za vse žive in pokojne farane. Ko pa so fantje postajali tako zelo uspešni, sta tudi kakšen ‘Oče naš’ ali ‘Zdrava Marija’ namenjena za ugoden veter in pa srečno vožnjo.

Pri sveti maši so v zadnjem delu besednega dela bogoslužja na vrsti prošnje, ko verniki prosimo za različne stvari. Koliko prošenj za zmago Petra, Ceneta in Domna ste slišali v Vaši cerkvi?
Direktno enkrat. Ko smo šli v Bischofshofen na tiste kvalifikacije, smo se tisti, ki smo šli, zjutraj zbrali pri sveti maši, ministrant, ki je ministriral, pa je dodal tako prošnjo. Koliko pa je takšnih prošenj v tisti tišini, ko vsak prosi še po osebnem namenu, pa ne vem.

Če bi prišla rezultatska kriza, kaj bi dejali Petru oziroma kateremu drugemu športniku? Kako mislite, da lahko pomagate?
Jaz mislim, da je na prvem mestu trener. Jaz kot duhovnik mu lahko samo rečem, da bom molil za njega in da ga spodbujam, da bi se res lahko zbral, da bi bil – kot pravi Peter – lahko skoncentriran na tisti skok, ki ga čaka. Ne vem, kako bi jaz lahko še drugače pomagal.

Boste ob koncu sezone za Petra Prevca pripravili kakšen poseben sprejem?
V Dolenji vasi bo zagotovo velika žurka z velikim sprejemom. Pa ne šele v Dolenji vasi, ampak že prej v Planici. Če bom jaz pripravil kaj posebnega, o tem pa ne bi govoril (smeh).

Rok Virag