Črnega madeža v človeški zgodovini ne predstavlja le holokavst – vprašanje masovnih pobojev, ki so jih izvajali komunistični klavci, ostaja odprto v več delih Evrope. Ljudje se teh dogodkov, ki so zaznamovali zgodovino več evropskih narodov, spominjajo z grozo. Kaj pa Slovenci?
V Evropskem parlamentu že od leta 2006 stoji spominska plošča v spomin na eksodus baltskih narodov iz leta 1941, ki so ga povzročile sovjetske oblasti. Druga spominska plošča je bila odkrita junija letos, ko so se predstavniki Latvije, Litve in Estonije ter drugih prizadetih narodov spomnili na milijone deportiranih in umorjenih pod komunističnim totalitarnim režimom.
Govorci na slovesnosti, med njimi je bil tudi evropski poslanec Lojze Peterle, so opozorili, da so komunistične grozote neizpodbitno dejstvo, ki ga zgodovina ne sme zanikati.
Ob spominskem obeležju oziroma plošči so prisotni prižgali sveče in položili šopke rož ter se tako spomnili vseh žrtev in njihovih družin, ki so utrpele neizbrisljive posledice zločinov, ki so jih zakrivili komunisti.
Poboji in žrtve komunizma “drugorazredne” teme tudi v Sloveniji
“Ob vsakoletnem poklonu temu sicer neupravičljivemu zgodovinskemu dejstvu mi je vselej tudi hudo na od vseh pozabljene žrtve, ki nepokopane ležijo v slovenski zemlji,” je svoja občutja opisal poslanec Evropskega parlamenta Milan Zver.
Zver je v marcu na predsednika Evropskega parlamenta Martina Schulza in predsednika Evropske ljudske stranke Manfreda Webra naslovil pismo, v katerem opominja, da je v Sloveniji več kot 600 množičnih morišč, da se stvari (pre)počasi premikajo in da žrtve teh pobojev prav tako zaslužile pomembno obeležje, ki bi opominjalo na več kot 200.000 žrtev komunističnega genocida med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji.
Duh komunizma
Da je v Sloveniji duh komunizma še kako živ, lahko opazimo na vsakem koraku. Stare komunistične mreže v rokah držijo niti na vseh pomembnih področjih delovanja Slovenije. 25. maja so v Ljubljani potekale Kardeljeve igre in Pokal maršala Tita. Kosti žrtev Hude jame se že leta potikajo po plastičnih zabojih, namesto da bi dobile dostojen pokop z vsemi obeležji in spomini, ki si jih zaslužijo. Še tako majhna zadeva, kot je kolesarski maraton, dobi komunistični pridih – Dunajska cesta v Ljubljani je naenkrat (nostalgično) spet preimenovana v Titovo cesto. Ob vsem tem pa to, da vam v kakšnem planinskem domu postrežejo z vrečkami sladkorja s komunistično rdečo zvezdo, sploh več ne izstopa.
Anja Dangubič