“Splošno znano je, da jaz nikoli nisem bil v družbi, ki se je vrtela okoli Zlatka Zahoviča. Jaz ga izredno cenim kot osebo z veliko in vrhunsko igralsko kariero in tudi kot človeka, ki je kot športni direktor z NK Maribor opravil vrhunske stvari, toda dokler je Zlatko v Mariboru, ne pričakujem kakršnega koli vabila. Midva se ceniva bolj na igralni površini z igralskega vidika, po človeški plati pa se ne spoštujeva preveč. Tega nimam jaz kaj za skrivat. Sicer se pozdraviva: “Zdravo, zdravo! Kako si? Vse ok?” ampak druživa se pa ne.”
Marinko Galić je znan po svoji direktnosti in tudi v tokratnem intervjuju je bil brez dlake na jeziku. Nekdanji neuničljivi libero slovenske zlate generacije je spregovoril o Zlatku Zahoviču, Mariboru, koprski duši ter o svoji uspešni nogometni karieri. Čeprav pogreša rodni Koper, Marinko Galič trenutno uživa v vodenju svojega nogometnega vrtca in nogometne šole, ki je med najuspešnejšimi v Sloveniji. Pred začetkom Eura smo obujali tudi spomine izpred 18 let, ko je Slovenija prvič igrala na kakem velikem tekmovanju v nogometu.
Kako Vam seže spomin, na tista daljna leta nazaj. Ravno v tem času poteka obletnica tekme Charleroiju.
Ne bom nič novega povedal, če rečem, da to vsakemu ostane doživljenjsko. Spomnim se čisto vsake sekunde. Vsi vemo, da je bila to zgodovinska tekma. Ne samo za to, ker je bila prva na tekmovanju take vrste, ampak tudi rezultatsko je bila to šokantna tekma. Vsi se spomnimo znamenitega reka Igorja E. Berganta, da nam samo še naravna katastrofa lahko prepreči zmago in vsi se spomnimo kaj se je potem zgodilo v šestih, sedmih minutah. Spomini so istočasno briljantni, prekrasni, po drugi strani pa tudi nekoliko težki, glede na to, da smo imeli tekmo dobljeno, na koncu pa smo jo odigrali z neodločenim rezultatom.
Bolje 3 : 3, kot 0 : 0, saj se tako te tekme res spomnimo kot pompozne – ali morda za Vas igralce ne?
Meni kot obrambnemu igralcu bi bilo bolje, če bi bilo 0 : 0. Že pred tekmo smo imeli nekakšno željo, upanje, da tekme ne bi izgubili, da bi uspeli odigrati vsaj neodločeno. Jugoslavija je nenazadnje imela izredno reprezentanco z velikimi imeni in vse razen poraza nam je šlo na roko. Želje so bile pri vseh nas prisotne, a po prvih 70. minutah, ko smo verjetno odigrali najboljših 70. minut v zgodovini državne reprezentance, je bil zaključek tragičen. Vse smo imeli v svojih nogah, oni so bili kot razbita vojska, z enim igralcem manj, potem pa šest ali sedem minut čistega ”fleša” in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Mogoče smo se malo pomirili, ko smo videli da nismo le mi sposobni tega, pač pa tudi ekipa AC Milana, ki je dobila tri gole v šestih, sedmih minutah in to v finalu Lige prvakov. To se dogaja tudi velikim ekipam.
Slaba tolažba. Nekako se je zdel tisti rdeči karton pika na i. Spomnimo se veselja nekaterih igralcev ob jugoslovanskem rdečem kartonu, tudi navijači smo bili takrat prepričani ”zdaj pa je res konec”. Je to naredilo klik v Vaših glavah, da lahko samo “naravna katastrofa” reši nasprotnike pred porazom?
Lagal bi, če bi dejal, da nismo bili samozavestni in da nismo verjeli v svojo zmago. Vodili smo s 3 : 0, nasprotnik je dobil rdeči karton in njihov igralec je bil izključen. Vse smo imeli na dlani. V tistem trenutku pomisliš: ”neverjetno, kaj se dogaja, razbili smo jih. Mogoče dobimo še en gol, to pa je to.” Tako smo bili prepričani v zmago, saj smo igrali fenomenalno, ustvarjali smo si priložnosti in vsi goli so bili odigrani vrhunsko. Od prvega do zadnjega smo bili v nekem transu.
A zgodil se je splet nekih okoliščin, nekih dogodkov, menjav s strani pokojnega Vujadina Boškova, lahko bi rekli tudi nekih spregledov našega selektorja Srečka, ki je bil takrat še relativno mlad selektor, morda se takrat ni najbolje odzval. A lahko je to sedaj govoriti, v tistem trenutku so bile reakcije kakršne so bile. Prepričani smo bili, da tekme ne moremo zgubiti. Boškov je takrat naredil nekaj vrhunskih menjav, v igro je poslal Miloševića in Stojkovića, Drulovića pa je iz leve strani, kjer ga je Đoni Novak ‘spravil v žep’, premestil na drugo stran na Amirja Karića, ki pa je odigral verjetno najboljši polčas v svojem življenju.
Mislim, da je Boškov vedel, da takega tempa Karić ne bo zdržal do konca tekme. To se je tudi res zgodilo. ‘Kara’ je potem padel, mi pa mogoče nismo pravočasno reagirali na to. Takrat bi lahko Karića poslali iz igre in Đonija Novaka premestili spet na desno, Sašo Gajserja pa na ”bočnega” in tako bi verjetno to tekmo zdržali. A izpadlo je tako, kot je. Vsi smo želeli najboljše. Vseeno smo lahko ponosni na eno takšno tekmo. Vseeno smo, kadarkoli se bo razglabljaljo o evropskem prvenstvu, bodo to našo tekmo vzeli kot eno najbolj šokantnih tekem ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu.
Kdaj ste čutili tisti pritisk neuspeha? Pri 3 : 1 morda še ne, pri 3 : 2 pa so se Vam morda že tresla kolena…
Ne, kolena se ne tresejo. Igralci smo si različni. Nekatere je strah oziroma imajo tremo že pred začetkom tekme, sam je nisem nikoli. Ne vem zakaj, ampak enostavno sem šel na tekmo sproščen. Rekel sem si, da je to tekma kot vsaka. Zato sem bil morda vedno tudi tako ležeren na tekmah z vračanji s prsmi, z glavo, itd Enostavno sem šel v tekmo tako, kot da bi bil to trening. Vem, da včasih na zunaj nisem deloval tako sigurno, a tak sem pač bil. Ne bi rekel, da je bil prisoten strah. Strah je morda prisoten samo v tistem trenutku, ko pomisliš: ”Kaj pa se bo zdaj zgodilo?”
Ko je po 3 : 0, rezultat kar naenkrat 3 : 2, sem se enostavno začel spraševati kaj se dogaja in nisem imel niti časa za strah. Teh sedem minut je šlo neverjetno hitro, večji strah je bil po rezultatu 3 : 3, a hvala bogu se je takrat tekma nekoliko ustavila z ene in druge strani. Mislim celo, da smo mi imeli še dve priložnosti za 4 : 3 – eno je imel Sašo Udovič, eno pa sem imel celo jaz, ko sem se vključil iz drugega plana, a takrat nisem dobro zaključil. Enkrat v življenju sem bil v taki situaciji, take tekme nisem igral nikoli, ne pred tem, ne po tem na reprezentančnem nivoju. Na klubskem nivoju smo že imeli tako izkušnjo v Belgiji, ko smo igrali proti Genku, kjer jih je samo gol ločil do uvrstitve. Za ostale ne vem, a jaz sem bil le šokiran nad rezultatom in nisem vedel, kaj se dogaja, prestrašen pa nisem bil.
Ste rojeni Koprčan, že nekaj časa sedaj živite v Mariboru. Kakšna je vaša duša: mariborska ali koprska?
Koprska, vedno koprska. Tam sem rojen, tam imam prijatelje iz otroštva, starše, tako da se vedno rad vračam tja. Zadnjih nekaj let imam težave z vračanjem v Maribor, najraje bi ostal kar v Kopru, a družina in podjetje, hiša in življenje so v Mariboru.
Večino kariere ste igrali kot branilec, začeli pa niste na tem položaju. V otroštvu so Vas trenerji verjetno postavili na vse pozicije, vendar člansko kariero ste začeli v zvezni vrsti.
Kot ste omenili, do svojega 23. leta sem igral večinoma vezista – zadnjega, sprednjega, desnega, bočnega, napadalca, skratka kar je bilo potrebno, to sem igral. Bil sem univerzalen igralec in trenerji so me imeli zaradi tega zelo radi. Seveda, trenerjem je bilo to po godu, meni pa ne. Ni mi bilo všeč, da sem danes igral to pozicijo, naslednjo tekmo spet drugo. Večinoma sem res igral vezista, tudi v prvi sezoni slovenske lige. Takrat je bila Olimpija še z ekipo iz Jugoslavije, ampak prvenstvo so komaj zmagali, saj je Maribor kar dolgo pritiskal iz ozadja. No, takrat sem bil celo izbran v moštvo prvenstva kot zadnji vezist.
Trenerji so me res imeli radi, a to se je vse dogajalo le do prihoda Vladana Mladenovića v Koper kot trenerja in splet okoliščin je bil, da si je naš tedanji libero zlomil nos, na naslednji tekmi pa me je trener prosil, če bi lahko odigral tisto tekmo. Tega nikakor nisem želel, ampak me je prosil skoraj na kolenih, tako da nisem mogel reči ‘ne’. Tisto tekmo sem odigral, dal sem celo gol, bil sem igralec tekme in od takrat naprej ni bilo več druge možnosti. Sicer sem še poizkušal, da ne bi igral te pozicije, a ni šlo. Je pa res, da mi je Vladan Mladenović tudi veliko pomagal. ‘Forsiral’ me je v časopisih in me hvalil. Selektorji so me nato začeli postavljati na to pozicijo, ko pa sem prišel v Maribor pa spet nisem začel na svoji poziciji kot libero, ampak sem bil spet zadnji vezist. Potem se je tudi tu zadeva spremenila čez kakšno leto. Konkretno od leta 1995 sem potem igral in v reprezentanci in v klubu na poziciji libera.
Je prav Vladan Mladenović tisti trener, ki je na Vas pustil največji pečat?
Če gledam iz človeške plati prav gotovo on in Otto Barić v Dinamu. Dva izvrstna strokovnjaka in dve izvrstni osebnosti. Nenazadnje je Mladenović, kot sem že omenil, pustil velik pečat tudi na igralni poziciji, ki sem jo kasneje imel v karieri. Morda bi naredil boljšo kariero kot vezist, a moram biti hvaležen za kariero, ki sem jo imel in ne smem biti razočaran zaradi tega. Hvaležen moram biti Vladanu Mladenoviću, da me je postavil na tisto pozicijo. Hvaležen pa sem tudi vsem ostalim trenerjem. Kar pa se tiče samih treningov in koncepta igre pa je daleč najglobji pečat pustil Milan Miklavič, ki je bil moj trener v Kopru, čeprav je bil takrat karakterno nekoliko drugačen kot je danes.Takrat je prišel iz Avstrije in bil je težek karakter. Zaradi njega sem šel tudi leto prej v vojsko, ker nisem želel igrati. Je pa bil drugače neverjeten trener s sistemom 4-4-2, ki ga pred tem v Jugoslaviji nihče ni nikoli igral. Vzornik mu je bil Arrigo Sacchi iz AC Milana in spomnim se, da sem bil takrat najbolje pripravljen, delali pa smo veliko manj. Bil je popolnoma nov sistem, vse smo delali z žogo, res je bil fenomenalen kot trener .
Omenjali ste igralne sisteme – vašega položaja pravzaprav ni več, položaj libero izginja. Kako gledate na ta razvoj nogometa?
Jaz bom rekel tako: sistem igre prilagajaš glede na igralce. Nisem sicer trener prvega moštva, niti nimam želje po tem, a vidimo lahko, da nekateri klubi še vedno, ali igrajo, ali pa ga uvajajo to pozicijo. Je pa preklopiti zdaj v tem času, da bi igrali z liberom v nekem klubu, recimo v Mariboru, je verjetno težko. Na to pozicijo gredo lahko le igralci, ki bodisi že od malih nog igrajo to pozicijo, bodisi imajo res občutek tako za obrambne kot napadalne naloge. Meni je pri tem pomagalo, da sem do tistega trenutka igral vezista, tako da sem imel občutek za igro nasprotne ekipe, kam naj bi kaj odigrali.
So pa tu seveda še druge stvari – če se pravilno postavljaš, si na pravilni razdalji od svoje obrambne vrste, če pravočasno štartaš. Smo pa tudi na tej poziciji različni. Nekateri so igrali brez kakršnega koli tveganja in so vsako žogo izbijali v avt, pa so bili igralci sila hvaležni, nekateri pa smo igrali bolj tvegano igro ter smo se spuščali v zadeve, katere trenerjem in navijačem mogoče niso bile najbolj pogodu, a bile so atraktivne. Hvala bogu se ne morem spomniti nobenega trenutka, da bi naredil kakšno tragično napako ter da bi mi kdo rekel, da smo izgubili tekmo zaradi mene.
Ustvarili ste športni center, ukvarjate se z mladimi fanti tja do devetega leta. Je bila to Vaša prva želja po koncu nogometne kariere?
Vedno sem imel željo delati z otroki, tudi ko sem še igral nogomet sem želel biti trener otrokom. Zdaj se mi je ta želja usresničila. Odprl sem svoj športni center, ki je že zelo prepoznaven, predvsem pa smo prepoznavni v Sloveniji po delu z mladimi. Imam tudi svoj nogometni vrtec in šolo, pohvalim se lahko s tem, da smo v Sloveniji začetniki nogometnega vrtca. Pri nas otroci začenjajo z igranjem nogometa že s tremi leti. Trenutno so najstarejši stari devet let, a nameravam z njimi nadaljevati tja do štirinajstega leta. Enostavno je to zame največji užitek. Ni večjega užitka, kot delati z otroki, ko vidiš tiste nasmejane obraze, včasih tudi žalostne, ko gremo na kakšna tekmovanja in izgubimo.
Ampak to je vse stvar procesa in otroškega razvoja, kjer poizkušamo jaz in ostali trenerji na nek sproščen način pokazati kaj vse jih še čaka, na kaj morajo biti pripravljeni, a to je vse skozi smeh in skozi dobro voljo. Nenazadnje so to še vedno samo otroci, še vedno jim skušamo povedati, da je to najlepša igra na svetu. Bistveno je druženje med otroki, da ko pridejo nekam in se karkoli zgodi stopijo skupaj, starši so zadovoljni, otroci so zadovoljni in res se trudimo maksimalno. Trenerjev ne izbiram po nogometnem znanju, pač pa po občutku za delo z otroki. Raje imam trenerja, ki zna manj, ampak ima ta občutek – da ima doma svoje otroke, da ima občutek za delo z njimi in da če je potrebno, se spusti tudi na njihov nivo.
Kakšni so spomini na Vaše začetke igranja nogometa?
Prekrasni, saj prihajam iz tiste generacije nekdanje države Jugoslavije, ki ve, kakšni časi so to bili – popolnoma drugačni kot danes. Mladina se nam verjetno smeji, saj vsi govorimo iste stavke, a enostavno mislim, da je ta tehnologija pokvarila vso to mladino. Že če začnemo pri tem športu – včasih smo dneve in dneve čakali na kakšen TV prenos nogometne tekme, danes pa imaš devet ali deset različnih prenosov nogometnih tekem in če ti ena ni všeč, ker se slabo igra, pač preklopiš program in gledaš drugo tekmo. Tega včasih ni bilo in tekmo smo gledali do konca, ne glede na to kako slaba je bila, ker drugih možnosti sploh ni bilo.
Ali si se rolkal, ali si kolesaril, ali pa si igral nogomet. Bili smo generacija ‘uličarjev’, kjer smo si igrišče na ulici naredili z dvema kamnoma – en gol z dvema kamnoma, in drugega prav tako. Nato smo igrali, ena ekipa si je slekla majice, druga je imela majice na sebi, da smo vedeli kdo s kom igra. Cele dneve smo brcali tisto žogo in tako smo tudi razvili to borbenost in tekmovalni naboj, kjer nisi želel izgubiti. A ko si se nekaj zmenil, je to držalo, danes pa imamo mobitele in vemo kaj se dogaja. Nekaj se zmenimo, pa se potem zamuja po petnajst, dvajset minut ali pa celo eno uro in si potem zmislimo nekaj na novo. Dosti lepše je bilo takrat živeti in takrat trenirati nogomet, kot pa danes.
Prvih nogometnih korakov ste se naučili v domačem Kopru.
Rad imam Koper in vse tiste moje prijatelje iz otroštva, nekdanje soigralce. Bilo je čudovito. Že samo zaradi podnebja je drugače kot drugod po Sloveniji. Imeli smo uspešne generacije, uspešne trenerje, še dandanes brez Kopra tudi Maribora ne bi bilo. Nenazadnje smo Koprčani pustili tam velik pečat, iz tiste šole se je vedno našel kakšen uspešen igralec.
Znani ste, da ne gledate tekem po televiziji in nasploh Vam ta tehnologija ni pri srcu. Kako to prenašate na svoje otroke?
Nisem športni fanatik v tem stilu, da bi sedel pred televizijo z daljincem v roki in se odločal kaj bom gledal. Res je, televizijo gledam zelo malo. Včasih celo razmišljam, zakaj jo sploh imam doma. A imam jo zato, ker sem navijač Barcelone in rad pogledam kakšno tekmo Barcelone, pa tudi kakšno tekmo Lige prvakov kdaj rad pogledam, če je zanimiva. Sem eden tistih, ki vsake tekme ne bom gledal. Ni ‘šans’, raje počnem kaj drugega. Raje grem sam rekreativno igrat nogomet, kot pa da gledam tekmo, ki mi ni pomembna. Viseti pred televizijo in jesti čips, to mi ni všeč. Imam pa rad, kadar je doma tudi sin, ki je tudi nogometni navdušenec, da skupaj kaj pogledava in pokomentirata. Tega je preveč na voljo: od Youtuba, do ekstremno velikega števila športnih kanalov, kjer lahko gledamo tudi po deset tekem naenkrat. Mislim, da to ni dobro, nekateri ljudje so zblazneli, visijo pred televizijo dan in noč in verjetno sploh ne vedo, kaj se okoli njih dogaja.
Skozi svojo kariero ste zamenjali kar nekaj klubov v Sloveniji, zanimiva je bila tudi izkušnja iz Dinama. Kako pa ste se počutili na Cipru?
Tam so posebne zgodbe – vsi tisti, ki so igrali na Cipru vedo, kako je to. Če bi bil Ciper tako urejena država, kot je na primer Nemčija, bi tam lahko igral doživljenjsko. Malo si zaprt na sredini morja, ampak otok je krasen s čudovitimi plažami in čudovitim podnebjem. Bilo je lepo, a po drugi strani, to so Grki. Vemo, da v Grčiji, in tudi na Cipru glede plačilne discipline in organizacije zelo pešajo. Vedno je pri njih prisotno ”bomo jutri, bomo jutri”.
Že od začetka sem imel tam zelo velike klubske ambicije. A glede na to, da ekipa že po pripravljalnih tekmah ni bila videti najbolje sem pomislil, kakšne so potem šele druge ekipe, če mi ciljamo zelo visoko. Mislil sem, da so še slabše. A liga tam ni tako šibka, ekipe so močne – Apoel Nikozija, Anorthosis je bil tudi zelo močen. Ambicije so bile previsoke glede na kvaliteto moštva in po prvem porazu, ki smo ga doživeli, se je v klubu že zgodil razpad sistema. Igralcem so nato na silo želeli določiti, da morajo podpisati dodatne anekse k pogodbam, da bodo prejemali le polovico plače ter nobenih premij. Te naj bi dobili na koncu prvenstva za nazaj, v kolikor bo klub najmanj tretji. Jaz na to nisem želel pristati. Nekateri so, jaz pa nisem želel, zato sem imel probleme, dokler nisem odšel. Jaz sem to potem prijavil na Uefo in naknadno so mi morali nakazati še določen znesek. Neka lepa izkušnja ni bila, a je potrebno doživeti tudi to.
Zanimiva je bila tudi kitajska izkušnja.
Na Kitajskem sem bil eno leto in že takrat sem govoril, da je Kitajska v nekem velikem razvoju in da bodo Kitajci slej ko prej naredili revolucijo v nogometu. Zadnja leta se res zelo trudijo, veliko vlagajo, predsednik celo narekuje klubom, naj vlagajo čim več. Že to, da so bili za vsako ceno pripravljeni pripeljati Zlatana Ibrahimovića, pove dovolje, še več pa pove to, da bi denar za njegov prihod prispevala država. Svojo ligo želijo narediti eno bolj zanimivih in sčasoma tudi najmočnejšo ligo.
Jim bo uspelo?
Ta trenutek še ne, potrebovali bodo še veliko časa, saj velikim igralcem in zvezdnikom to še ni dovolj atraktivno. A denarja imajo dovolj, gospodarstvo je vsako leto močnejše in počasi prevzemajo tudi globalno gospodarstvo. Mislim, da Amerike več ne bo in ne bo več prva, zmagali bodo Kitajci. Tudi njihovo kulturo je treba doživeti. Tudi njihov nogomet pa je zelo močan. Jaz sem bil tam celo presenečen. Ko sem prišel tja, sem si mislil da so to vsi mali igralci v stilu Bruce Leeja, a obstajajo tudi višji igralci. Vsi so neverjetno tehnično podkovani, šolani igralci.
Vse kar je problem je korupcija, ki je prisotna povsod. Gre za azijski Las Vegas. Na sestanku pred tekmo so vsi pomembni kitajski igralci, nato pa na tekmi kar naenkrat manjka pet najmočnejših mož in vsi imajo kar naenkrat prebavne motnje ali pa so zboleli in niso mogli igrati. Tako si že v štartu v minusu in kljub temu, da smo imeli zelo dobro ekipo, nam ravno zaradi takih stvari ni uspelo doseči več kot desetega mesta. Bila je zelo lepa izkušnja, plačali so po pogodbi do centa. S tega stališča so oni in NK Interblock na čelu z Jocem Pečečnikom edini, ki mi niso ostali dolžni niti centa.
Z Interblockom ste na koncu zaključili svojo igralsko kariero. Se ni dalo iz te zgodbe izpeljati kaj več? Tam ste bili namreč na kupu zbrani, sicer v poznih letih, sami zvezdniki slovenskega nogometa.
Vse to je bil zgodba, ki je želela čez noč postati uspešna, a se ni dalo. Čez noč nič ne nastane, tudi uspehi. Če gledam z vidika svoje podjetniške poti, sem mislil, da bo ta center v roku treh ali štirih let že zelo uspešen, a dejansko sem potreboval osem let. Šele po osmih letih lahko rečem, da končno normalno diham in lahko mirno spim. In tako je pri vsaki stvari. Joc Pečečnik je izreden človek, ko bi ga človek videl ne bi nikoli rekel, da je to eden najbogatejših Slovencev. V medijih se ne izpostavlja, živi popolnoma normalno življenje, obnaša se popolnoma normalno. A skupek ljudi okoli njega takrat ni bil pravi.
Takrat so poizkušali pripeljati nas štiri igralce, ki smo bili ob koncu kariere. Jaz sem bil takrat star 36 let, Marko Simeunović je bil še dve ali tri leta starejši, tu pa sta bila potem še Zoran Pavlovič in pa Amir Karič. Vsi smo bili stari več kot 34 let – vem, da so štele izkušnje, a potrebno je vedeti, da je NK Interblock takrat nastal iz nogometnega klub Factor Ježica, ki je prišel iz druge lige. Večina fantov tam je bila zelo mladih, neizkušenih, prvič so igrali v prvi ligi. Tudi če bi imeli še koga zraven, bi bilo težko narediti še kaj več. Vse je bilo narejeno tako hitro in tako umetno. Meni je sicer zelo žal, da to ni uspelo, že zaradi Joca, ki nam je takrat pokazal 3D slike Bežigrada in izgledalo je vrhunsko.
Jaz sem mu res želel, da bi mu to uspelo, a vemo kako je danes v Sloveniji z birokracijo. Vedno se ti najde nek vrtičkar, ki ima dve papriki pred blokom ali pred hišo in ti ne dovoli tega postaviti. Zelo mi je žal, da tega danes ni, ker je to vseeno kultni stadion, ne glede na Stožice. Reprezentanca naše generacije je želela igrati zgolj na njem, saj je bil tam ambient najboljši. Iz cele Slovenije so se ljudje pripeljali tja in bil je to nek center, občutek igrati za Bežigradom je bil za nas takrat fenomenalen.
Ni pa veliko manjkalo, da bi zaigrali za Bežigradom tudi v klubskih barvah.
Res je. Leta 94′, ko sem prišel v Maribor, sem že po prvi odigrani sezoni dobil ponudbo iz Olimpije. Tedanji direktor Peter Ameršek in predsednik Ivan Zidar sta me želela pripraljati za vsako ceno, tako da sem imel pogodbo že skoraj podpisano. Ponudili so mi enkrat oziroma enkrat in pol višjo pogodbo, kot sem jo imel v Mariboru, ampak sem se nato v zadnjem trenutku odločil, da raje igram za precej manj denarja pred pet, šest tisoč ljudmi v mestu, kjer imajo ljudje radi nogomet, kot pa za večji denar pred 300 ali 400 ljudmi. Nikoli mi ni bilo žal te odločitve, nenazadnje so se v Mariboru potem zgodile neke druge stvariu, ki so v življenju celo bolj pomembne kot pa denar.
Za konec najinega pogovora Vas moram, vprašati, glede na to, da delate z mladimi nogometaši in trenutno živite v Mariboru, če Vas je kdaj kdo iz NK Maribor povabil k sodelovanju, da bi morda postali trener mlajših selekcij v NK Maribor.
Ne, žal nikoli. Splošno znano je, da jaz nikoli nisem bil v družbi, ki se je vrtela okoli Zlatka Zahoviča. Jaz ga izredno cenim kot osebo z veliko in vrhunsko igralsko kariero in tudi kot človeka, ki je kot športni direktor z NK Maribor opravil vrhunske stvari – če njega ne bi bilo, je vprašanje, kaj bi bilo z NK Maribor – medtem ko povabila za delo v NK Maribor nisem nikoli pričakoval, dokler je Zlatko v Mariboru. Midva se ceniva bolj na igralni površini z igralskega vidika, po človeški plati pa se ne spoštujeva preveč. Tega nimam jaz kaj za skrivat. Sicer se pozdraviva: “Zdravo, zdravo! Kako si? Vse ok?” ampak druživa se pa ne. Zato tudi nikoli nisem pričakoval nobenega poziva in ga trenutno niti ne potrebujem – imam svojo nogometno šolo in nogometni vrtec, in v tem uživam vsako sekundo.
Rok Virag