Minuli teden je bil eden tistih, ki so silovito, malodane zgodovinsko, zaznamovali predbožični čas. Peter Prevc je skupaj z bratom Domnom prepričljivo stopil na zmagovalne stopničke in se s to zelo izjemno zgodbo za vse večne čase zapisal v zgodovino skakalnega športa. Da stojita na prvih dveh mestih brata, ni ravno vsakdanji pojav.
Pa tudi sicer sta fanta, ki sta vredna posnemanja, nekaj posebnega. Odraščala sta na podeželju, v tako imenovani klasični družini, v kateri vrednote še kaj veljajo. Na vrh sta se povzpela s trdim delom, z garanjem, lastnim trudom. Zveze in poznanstva, lezenje v rit, kar je v Sloveniji postalo stalnica, z njunim zasluženim zvezdništvom, ki mu od srca ploskamo, nimajo nobene zveze. Srčno upam, da se bomo Slovenci ob njima – končno že – začeli zavedati, da se vse da, če se le hoče. In to po pošteni poti!
Pogumna plavolaska; prej žrtev, potem zmagovalka
Norma Korošec, plavolaso dekle z velikimi očali, ki je gledalcem padlo v oči med soočenjem ”za” in ”proti” na TV Slovenija, ni imelo te sreče. Nasprotniki njenega razmišljanja so jo grobo, malodane izprijeno napadli in si jo na medmrežju brutalno privoščili. Sprva je bilo videti, da norčevanja ne bo konec. Potem pa so se začeli iz malodane večnega dremeža (skoraj nisem mogla verjeti!) prebujati ne tako redki posamezniki, ki so z vzkliki Je suis Norma stopili na dekletovo stran in jo s tem tudi moralno podprli. Zgodil se je pravi čudež, ki je bolj kot ne neopazno zdrsnil mimo: tako imenovani drugorazredni Slovenci, za katere se zdi, da nenehno gledajo v tla in že desetletja ponižno dovoljujejo, da se jim na hrbtih cepi drva, so se vzravnali! Pokazali so, da se lahko tudi iz trenutkov, ko so opljuvani in zasmehovani, rodi nekaj dobrega in pogumnega. Držim pesti, da se ne bodo že jutri ponovno privajeno sklonili!
Kdo so ljubitelji Murka in Čepinove?
Minule dni se je. žal, veliko govorilo tudi o tem, da smo na kmetih malo za svetom, če že nismo (mentalno) zaostali. Nekakšni duševni revčki. Matej Košir je celo zapisal, da se mu ne zdi prav, da o pravicah neke skupine odločajo neusposobljeni in neizobraženi, brez vsake čustvene inteligence. Razlog takšnih pritlehnih žalitev: referendum, seveda. Za tiste, ki so bili ”proti”, je neka blogerka celo zapisala, da se jim kratkost možganov vidi po tem, da radi poslušajo Murka in obožujejo starleto Čepinovo.
Bog se usmili Slovenije!
Na kmetih živim že vse življenje, kar pomeni, da tudi sama sodim med prijetno zarukane. To pa med drugim pomeni, da kdaj pa kdaj tudi marsičesa ne razumem, trdobučnica! Recimo tega, da je maščevanje ne le sladko, tudi podlo, kar je na svoji koži občutil socialni delavec in psihoterapevt Franc Donko. Ker je bil ”proti”, so mu nekatere kolegice na CSD, kjer je zaposlen, dejale, da se mu zaradi ”sovražnih nastopov” ne more več zaupati otrok, ki živijo v različnih skupnostih. Tako je pisalo, nisem si sama izmislila! Za piko na i pa je poskrbel nekdanji pravosodni minister, ki je 21. 12. 2015 na Twitterju objavil, da lahko ”… bodečo žico v Sloveniji prereže le nova sestava Ustavnega sodišča”. Kaj to pomeni, si lahko le predstavljamo …
Nekaj podobnega je o menjavi sodnikov ušlo tudi poslanki Murglovi, a so potem iz stranke sporočili, da je poslanka mislila drugače, le mi, ki smo se zgražali, smo jo narobe razumeli. Se pa Bog usmili Slovenije, če se bo to, kar je bilo pri slednjih dveh namignjeno med vrsticami, res zgodilo!
Že od nekdaj trdim, da se človek o tem, kakšen ne bi smel biti, največ nauči od tistih, ki se obnašajo kot sloni v trgovini s porcelanom. Mnogi so si demokracijo kljub volji volivcev razlagali precej po svoje. Ko državna sekretarka Vukova za STA pove, da je v nedeljo zmagal velik strah, se verjetno ne zaveda, da je užalila 393.185 državljanov. In to z levo roko!
Spet s(m)o klerofašisti
Če bi bilo med Slovenci več komunikacije, več kompromisov, strpnosti, več resnične empatije, bi bilo marsikaj drugače. Še en ”če” je, ki deli državljane: če se jih nekega nesrečnega dne ne bi začelo tudi uradno deliti na prvorazredne in na drugorazredne, do minulega referenduma sploh ne bi prišlo.
Nekdo je čivknil na Twiterju, da je bil ta referendum v bistvu zgolj boj med levico in desnico. Domen pa je dodal piko na i:”Sam spomnem-če klerofašisti dobijo tale fajt, bo vse drugo toliko laže. Maše na Tv, verouk v šoli, cerkvene poroke only.”
Kljub temu da sem bila zelo vesela, ko sem videla, da so se volivci zganili in prebudili v večjem številu kot običajno, se po referendumu ne počutim zmagovalka. Bojim se, da bodo poraženci naredili vse, da dosežejo svoje – če ne zlepa, pa zgrda.
Pa tako zelo hrepenim po tem, da bi bilo drugače, da bi – končno že – postali ”Petri Prevci”! Zmagovalci!
Čakajoč na … dialog
Bolj kot marsikaj drugega si v teh prazničnih dneh želim, da bi – končno že – prešli od metanja polen pod noge k dialogu. Koliko vode bo še moralo preteči, da bodo tisti, ki so ”za” doumeli, da tudi oni, ki so bili tokrat ”proti”, dihajo isti zrak? Močno upam, da zaradi srditih, zelo skrajnih ideoloških principov nekega lepega dne ne bomo pokopali ne le sebe, temveč tudi demokracije in lastne prihodnosti.
Milena Miklavčič