Kako je umrl otrok, ki je zaslužen za uspeh naših znanstvenikov

Slovenski mediji so bili nedavno polni hvale na račun znanstvenikov raziskovalcev, ki so dokazali, da okužba z virusom zika med nosečnostjo povzroča možganske okvare ploda. Le redki pa so poročali o tem, kakšna žrtev je bila za to odkritje potrebna – življenje otroka, ki je bil že v 32. tednu življenja in je moral (predčasno) umreti. 

Prestižna medicinska revija New Englad Journal of Medicine je 10. februarja objavila prelomni prispevek raziskovalcev Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo in Inštituta za patologijo z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter Kliničnega oddelka za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana in Kliničnega inštituta za radiologijo UKC Ljubljana, ki dokazuje, da lahko virus zika preko okužene matere okuži možgane ploda ter v primeru take okužbe povzroči trajno okvaro možganov in mikrocefalijo.

Kot poroča Daily Mail, se je 25-letnica okužila z virusom zika v 13. tednu nosečnosti med bivanjem v Braziliji, kjer je delala kot prostovoljka. V 28. tednu se je vrnila v Evropo in, kot je razvidno iz strokovnega članka, prišla v UKC Ljubljana, kjer so zdravniki ugotovili, da ima njen še nerojeni otrok nenavadno majhno glavo. Po posvetovanju se je ženska v 32. tednu nosečnosti odločila za splav.

“Sporno je predlagati umor otroka v 32. tednu nosečnosti”
Specialist pediater Tone Kunstelj opozarja: “To je otrok, ki je že sposoben življenja. To ni tako kot pri 18 tednih, ko otrok še ni sposoben živeti in odkrijejo Downov sindrom, pa se kakšna mati odloči za prekinitev nosečnosti. Sporno je, da so tej materi predlagali, naj naredi splav, kljub temu da bi otrok zaradi poškodb slej kot prej umrl. Raziskovalci so na ta način dosegli velik znanstveni uspeh, vendar na etično sporen način – pridobili so si dostop do materiala (možganov otroka), ki ga ni imel nihče drug,” razloži dr. Kunstelj.

Poudari še, da bi bila situacija povsem drugačna, če bi otrok umrl spontano. Vendar pa bi bili njegovi možgani v tem primeru za raziskovalce vprašljivi: “Zelo verjetno je, da se je otrok rodil v enem kosu in živ, umrl pa zelo hitro po tem, ko se je rodil.”

Vsi organi, razen pljuč, so v 32. tednu že razviti
Običajno je otrok v tem obdobju že obrnjen z glavico navzdol, približuje se teži dveh kilogramov. Uči se dihati, čeprav pljuča še niso povsem razvita, zato pa vsi ostali organi že dovolj dobro delujejo. Dojenček začne izgubljati dlačice, s katerimi je poraščen, in zavzema v maternici že veliko prostora, celo toliko, da mu za ga za brcanje že zmanjkuje.

Ultrazvočna preiskava pri omenjenem otroku je pokazala nepravilnosti že v 29. tednu nosečnosti, v 32. tednu pa so zdravniki ugotovili zastoj rasti ploda, mikrocefalijo in kalcinacije v možganih. Nosečnica se je odločila za prekinitev nosečnosti, ki sta jo potrdili etična komisija in komisija za prekinitve nosečnosti, so pojasnili v UKC Ljubljana.

Kaj je etično, kaj je normalno in kaj dovolj dobro?
V Ljubljani deluje Zavod ŽIV!M, katerega poslanstvo je pomagati otrokom in njihovim staršem, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, in tistim, ki trpijo zaradi posledic splava. Zavod deluje na področju osveščanja in razkrivanja neresnic glede nerojenega človeškega življenja, umetne prekinitve nosečnosti, postabortivnega stresa in kontracepcije. Za komentar smo prosili direktorico zavoda Katarino Nzobandora.

“Življenje ali smrt za nedolžnega, to je vprašanje, ki si ga toliko ljudi v teh dneh zastavlja. ‘Da bo le zdrav,’ sem neštetokrat slišala, ko sem bila sama noseča. Pred kratkim me je poklicala noseča mama, ki je izvedela, da ima otrok okvaro, in med pogovorom rekla: »Če ne splavim, ne bo nikoli imel normalnega življenja. Pa mi tudi ne.« Kaj je normalno, kaj je dovolj dobro … Sočutje in resnica, življenje in smrt, odločitev v rokah močnejšega. Ob tem mi odzvanja spomin na čisto raso, hkrati pa spomin na starše, ki so ob rojstvu dobili povsem zdravega otroka, a je pri 5 mesecih starosti zaradi padca izgubil vid in ostal hudo prizadet. Je tudi v tem primeru smrt sočutna rešitev problema? Po drugi strani pa se srečujem s starši, ki imajo izkušnjo umetnega splava in spoznavam njihovo trpljenje. Splav včasih deluje kot hitra rešitev problema, a pogosto prinese le novo rano in starši potem s to rano živijo in hkrati z nerazumevanjem ali celo obsojanjem okolice. Sama pa močno čutim, da obsojanje nikoli ni pot, ne rešitev. Pomagamo lahko le s sočutjem, resnico in usmiljenjem, da osebi v stiski s svojim ravnanjem ne povzročimo novega, morda še večjega trpljenja,” je povedala Katarina Nzobandora.