V svobodni, pluralni in demokratični družbi imamo samo en skupni imenovalec, to je zdrava pamet. Zdrava pamet mora upoštevati dejstva, ki so znana in razvidna, ter mora iz njih logično sklepati. Slednjemu naj bi bila podvržena tudi znanost ali večkrat tako opevana stroka.
Pa da ne bo kakšnih nepotrebnih pomot, poglejmo v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kaj pravi pod besedo pamet. “Pamet je sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo.” Naša skupna najvišja jezikovna norma nam torej govori o tem, da je pamet odvisna od izkustva, da je izkustvo tisto, ki pameti daje kriterij, merilo za dojemanje, razsojanje in delovanje. Pamet je tako človekov duhovni organ, ki mu omogoča, da na podlagi izkustva dojema resničnost okoli sebe, da razsoja ali presoja to resničnost in da na podlagi tega deluje.
Ko se soočamo z družbeno resničnostjo, imamo seveda različne izkušnje in zato tudi prihaja do različnih spoznanj in presoj. Za razliko od pametne presoje družbe lahko govorimo o ideoloških presojah, ki ne izhajajo iz družbenih dejstev, ampak iz idej o tem, kakšna naj bi družba bila. Konec dvajsetega stoletja smo nekako predvidevali, da je obdobje družbenih ideologij, ki so skušale ljudem dopovedovati, kakšna bo ali bi morala biti družba prihodnosti, konec. Očitno pa smo se zelo motili in sami sebe varali, da je nastopil čas zdrave pameti. Vrsta filozofov in sociologov se je namreč po drugi svetovni vojni ukvarjala z vprašanjem družbene komunikacije kot načinom, metodo, potjo, po kateri pridemo do tistega družbenega soglasja, ki nas vse pripadnike iste družbe zavezuje, da dosežemo dogovore, ki jih moramo spoštovati tako dolgo, dokler izkustveno in pametno ne pridemo do drugačnega spoznanja, ki posledično zahteva tudi spremembo družbenih pravil.
Tako smo izkustveno prišli do spoznanja, da komunistični družbeni red, ki je temeljil na družbeni lastnini, na avantgardi, ki je imela privilegiran absolutni delež oblasti, in na nesvobodi posameznika, ne deluje. Izkustveno se je od industrijske revolucije naprej potrdilo, da je najbolj pravična tista družba, ki je sposobna ohranjati ravnotežje med privatnim in javnim, med delom in kapitalom, med posameznikom in skupnim dobrim. Vse družbe, ki so zašle v potenciranje ene same ideje, ki naj bi družbo usmerjala in vodila, so se prej ali slej znašle v krizi in so propadle. Tako je brezperspektivno razmišljati o tem, da sta edino posameznik in njegova absolutna svoboda merilo družbe, kot je brezperspektivno sanjati o kolektivističnih rešitvah, kot so bili takšni ali drugačni nacionalizmi, socializmi, komunizmi in fašizmi. Očitno pa to ni jasno slovenskim levičarjem, ki se regenerirajo s Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, torej z institucij, ki bi morale braniti zdravo pamet.
Ideološka restavracija
Moja zadnja osebna izkušnja prisostvovanja Komisiji za ustavne spremembe v Državnem zboru, ki je razpravljala o predlogu Socialnih demokratov in Združene levice, da bi se spremenil 57. čl. Ustave in bi se tako obšlo odločitev Ustavnega sodišča, da je potrebno s strani države 100-odstotno financiranje tistega dela učnih vsebin, ki jih država kot obvezne zahteva od svojih državljanov, mi pravi, da želi slovenska levica z vsemi sredstvi restavrirati propadli družbeni sistem, ki ne funkcionira nikjer na svetu. Zato je njihov cilj na vseh področjih družbenega življenja nasprotovanje privatni lastnini in privatni pobudi, ohranjanje privilegijev partijske avantgarde, ki so se posebej zakoreninili v javnem sektorju, in nasprotovanje svobodi posameznika, da sme izbirati med različnimi možnostmi.
Naši levičarji v privatnem šolstvu vidijo liberalni kapitalizem, ki mu gre za profit in dobiček. No, ob tem se lahko vprašamo, koliko najbogatejših ljudi na svetu in v Sloveniji je obogatelo s šolstvom. Teh istih ljudi ne moti, da se v javnem šolskem sistemu kar naprej odkrivajo finančne zlorabe, ki so bile razkrite v obliki daleč preplačanih aneksov ali pa v stalni pripravljenosti nekaterih profesorjev. Njihova fatamorgana “liberalnega kapitalizma” se jim znotraj državnih in kolektivnih sistemov dogaja veliko bolj kakor znotraj privatnih sistemov. Seveda pa tega nočejo ne videti ne priznati, ker z zagovarjanjem javnega sektorja branijo svoje nelegitimno pridobljene privilegije.
V tem je ves problem vsake oblike privatnega in zasebnega, ki sam po sebi postavlja pod vprašaj vse oblike zlorab v javnem sektorju. Avantgardne privilegije je mogoče ohraniti samo tako, da ne dovoliš privatne pobude, ki dokazuje, da se da delati drugače in bolj poceni, kot je to v javnem sektorju. Te vrste konkurence se bojijo slovenski levičarji – in ne tiste, katere posledice bi bil profit. Ker tega sami preveč ljubijo. Dolga zgodovina človeštva nam na vseh področjih dokazuje, da je človekovo svobodo mogoče uresničiti samo, če pustimo in dopustimo privatno pobudo. Posledično to pomeni, da je pametno tisto, kar upošteva to izkustvo, kar izhaja iz človeške realnosti in stvarnosti. Kdor tega noče ne videti ne sprejeti, zganja ideologijo, v kateri nimajo teže ne zdrava pamet ne logični argumenti, ampak argument večine in argument oblasti.
Naj odgovori zdrava pamet
Naj na tem mestu ponovim, kar sem pred časom zapisal v Demokraciji.
Kako je lahko javno šolstvo ogroženo od slabih 2 odstotkov zasebnih srednjih šol in od 0,08 odstotka osnovnih šol?
Kako so lahko javne finance, ki so rezultat vseh davkoplačevalcev, ogrožene, če se delež za obvezno izobraževanje, kar osnovnošolsko je, s 85 odstotkov dvigne za 15 odstotkov, torej na 100 odstotkov, kot to zahteva Ustavno sodišče? Pri tem je potrebno zoper manipulante s temi 100 odstotki vedno znova in na novo povedati, da gre za financiranje programa, ne pa stavb, materialnih pogojev šole, kar je strošek ustanovitelja, in vseh drugih elementov, kot je nadstandard, ki ga bodo vedno plačevali starši, saj ga tudi oni na sejah sveta staršev potrdijo in ga plačujejo tudi v javnem šolstvu.
Kako lahko zasebne šole ogrozijo kader javnih šol, saj je število učencev tisto, ki po pravilu določa število razredov in posledično ur za učitelje in bo torej število učiteljev v javnem in zasebnem sektorju vedno premosorazmerno številu otrok? Da ne govorimo o tem, da je zasebna šola pri plačilu učiteljev popolnoma izenačena z javnim sektorjem in da nima nobenega svojega manevrskega prostora za nagrajevanje ali odpuščanje.
Kako je lahko javno šolstvo ogroženo od zasebnega, če se mora zasebno šolstvo ravnati po isti zakonodaji kot javno?
Kako je lahko javno šolstvo ogroženo od zasebnega, če mora ustanovitelj zasebne šole najti zasebni kapital za vzpostavitev materialnih pogojev za to, da mu država sploh dovoli, da sme izvajati javno veljavni program?
Dejstva, ki jih zdrava pamet uvidi, ideološka pa jih noče
Pri vseh teh vprašanjih ne gre za svetovnonazorsko preigravanje, ampak za dejstva, ki jih zdrava pamet uvidi, ideološka pa jih noče, ker je njen cilj vzpostaviti svoj ideološki družbeni sistem. Ker je temu tako, slovenska levica tako krčevito drži in brani svoj prisvojeni šolski sistem.
Očitno bodo morali starši uporabiti vsa pravna sredstva, da bodo dobili to, kar jim kot davkoplačevalcem po zdravi pameti in po odločbi Ustavnega sodišča pripada. Ko pa se bo večina slovenskih državljanov zavedala, da so oni – in ne avantgarda – nosilci družbenega reda, bo tudi te norije slovenskih levičarjev enkrat konec.
Dr. Ivan Štuhec