Nadškof Zore: Ne morem maševati na krajih partizanske mitologije

216
Nadškof Stanislav Zore (foto: STA)

“Vprašali so me, če bi šel maševat na kraje, kjer so pokopani partizani, v Dražgoše, tam sicer niso pokopani, vendar vemo, kaj se tam praznuje. Rečem brez vsakega pomisleka: samo resnico spregovorimo. Dokler pa ne spregovorim resnice, toliko časa ne morem iti na nek kraj, da bi potrjeval mit ali laž,” je zatrdil nadškof in metropolit Stanislav Zore.

Vodja ljubljanske nadškofije je pred časom v javni debati v dvorani pri Svetem Jožefu v Ljubljani spregovoril o pomenu resnice za celjenje zgodovinskih ran, pa tudi o odnosu do islama.  

V času, ko komunistična mitologija, grožnje s smrtjo drugače mislečim in bolj ali manj prikrite skomine po enoumju pridobivajo domovinsko pravico na javni RTV, je nadškof Stanislav Zore spregovoril o pomirjenju in “izmitju greha” izpred sedemdesetih let, ko je življenje po krivem izgubilo na desettisoče ljudi. Nadškof je prepričan, da je danes vsakdo, ki je rojen v slovenski narod – zaradi dejstva, da se narod še vedno ni pomiril s svojo polpreteklo zgodovino – rojen v greh.

“Potreben je nekakšen krst,” je povedal Zore in pojasnil, da do tega ne more priti, ne da bi resnici pogledali v oči. Spregovoril je tudi o popularnem zaklinjanju k pogledu v prihodnost, pri čemer gre po njegovem zgolj za metanje peska v oči, saj se sočasno s tovrstnimi zaklinjanji še vedno ohranjajo pridobitve in privilegiji iz preteklosti.

Nadškof Zore: Ni vse črno-belo
“Tisti, ki so umrli od komunistične roke, so žrtve, vsi drugi so na strani storilcev – pa mislim, da ni tako črno-belo. Že zato, da bomo začeli razmišljati, kdo so žrtve, bomo potrebovali to vstopanje v resnico. Kot sem rekel takrat na Brezjah, je žrtev tudi tisti, ki so ga prisilili, da je ubijal. Mi sedaj na teh stolih, na toplem, na mirnem lahko rečemo: zakaj pa se ni uprl? Za junaštvo do smrti nismo vsi rojeni. Eni tega preprosto ne zmoremo, to je potrebno vedeti in takšen človek je žrtev, čeprav ima krvave roke. Mi bomo morali začeti moliti za vse žrtve. Do neke mere je prisotna pobuda o vseposvojitvi. Ko sem slišal za to misel, sem rekel: krasno, zelo lepo, ampak hkrati bi morali posvojiti tudi tistega, ki je bil rabelj, tudi on mora biti deležen molitve, tudi njega je potrebno odreševati. Ali smo mi sposobni tega?” se je vprašal mons. Stanislav Zore.

Z islamom moramo biti v dialogu
Nadškof Zore se je dotaknil tudi migrantske krize, ki je s seboj prinesla tudi debato o sožitju različnih religij in kultur. Poudaril je, da obstajajo med njimi pomembne razlike v pojmovanju vloge religije v družbi. Krščanstvo ima ločnico med državo in religijo dobro definirano, kar je podkrepil z Jezusovimi besedami: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,21), islam pa te ločnice ne definira.

Kljub temeljnim razlikam med religijami je Zore pozval k dialogu, saj le ta vodi v rast in ne v spopad. Po njegovem bi morali postopati tako, kot sta ravnala sveti Frančišek in sultan Malik Al-Kamil. Frančišek je sultana namreč obiskal, saj ga je želel spreobrniti, kar pa mu ni uspelo. Kljub temu sta se sultan in Frančišek razšla v miru – kot prijatelja in ne sovražnika. “Potreben je dialog, vendar moramo za to prej vedeti, kdo smo,” je povedal Zore. “Ko bomo imeli jasno identiteto katoliškega kristjana, potem bomo lahko stopali v dialog z muslimani,” je nadškof razložil svoje videnje problema. 

Žiga Korsika