Branko Senegačnik je profesor, klasični filolog, kulturnik, pesnik, esejist in prevajalec. Poznamo ga po komentiranju kulturnih in političnih tematik, ki najbolj zadevajo moderno družbo. V svojih esejih in poeziji je velikokrat izražal temeljna eksistencialna in religiozna občutja človeka. V svoji kritiki se večinoma odmika od dnevne politike in skuša problemom, s katerimi se družba sooča, najti globlji izvor.
“Kutura migrantov sama na sebi ne bo ogrozila Evrope, saj ima Evropa škarje in platno v svojih rokah,” meni Branko Senegačnik. Pravi, da se v tej migrantski krizi križajo geopolitika, progresivistično sovraštvo Evrope do lastnih vrednot, samokaznovanje za grehe kolonializma in človek, ki je izgubil Boga. Slovenska politika pa, tako meni Senegačnik, lebdi na mehurčku nad realnostjo.
Profesor Senegačnik, pred leti je predsednik vlade Pahor za prihodnost Slovenije dejal, da že vidi luč na koncu tunela, danes, nekaj let pozneje, se zdi, da tega tunela nikakor noče biti konec. Kje se trenutno nahaja Slovenija in kam gremo?
Nekoč je nekdo o luči na koncu tunela dejal, da je to sprednja luč drvečega vlaka in večja, ko postaja, bližje smo … Je to naša zgodba? Ne vem. Takoj na začetku bi rad poudaril, da nisem niti politik niti politični komentator, ki bi imel kakšne zelo relevantne “zakulisne” podatke, s katerimi bi lahko konkretno orisoval situacijo in napovedoval prihodnost. Govorim kot navaden državljan iz izkušnje, ki jo verjetno delim z veliko večino prebivalcev v tej državi. O tej izkušnji in njenih vzrokih skušam razmišljati.
“Zdi se mi, da mnogi politiki in politični komentatorji in mnogi, ki sami sebi pravijo neodvisni intelektualci, iz mene in prebivalcev Slovenije pogosto delajo bedake,” je do odnosa politike do državljanov kritičen Senegačnik.
To se mi zdi pomembno, celo ključno: če namreč živimo – tako je povedano čisto na začetku naše ustave – v demokraciji in pripadamo evropski kulturni tradiciji, potem navadni ljudje ne bi smeli biti naivni ali brezbrižni glede družbenega življenja. Sicer je vse skupaj brez smisla, to je davno znano. Človek, ki se ne meni za politično upravo, pri nas velja za jalovega trota, naj bi rekel Atenec Perikles, in komur ni nič mar, kdo je na oblasti, je sam odgovoren za to, da jo prevzemajo slabi ljudje, kot naj bi rekel Sokrat. Neki sodobni srbski umetnik in intelektualec je na vprašanje, zakaj daje politične izjave, odgovoril: “Zato što ne volim, da itko pravi budalu od mene.” Zdi se mi, da mnogi politiki in politični komentatorji in mnogi, ki sami sebi pravijo neodvisni intelektualci, iz mene in prebivalcev Slovenije pogosto delajo bedake.
Zaradi tega se mi zdi smiselno, da se kdaj pa kdaj sliši tudi, kako so videti te reči v perspektivi čisto navadnega državljana. Torej: splošno stanje ni dobro, stanje na področju, kjer delujem sam (kultura op. a.), pa je blizu katastrofe, in to ne samo, kar se tiče financ. Tisto še bolj splošno in problematično pa je to, da kultura v najširšem možnem pomenu, ki zajema tudi politiko, pravzaprav plava na nekakšni zračni blazini nad realnostjo. Skratka, ni v stiku z realnostjo, kjer se stvari dogajajo – oziroma se upravljajo – čisto po svoje.
“Ljudje ničesar več ne vidijo, ne sedanjosti, ne pretekosti, ne samih sebe, ničesar razen domnevnega krivca,’žrtvenega kozla’, ki jim ga kažejo mediji in umetniki, ki veljajo za – družbenokritične,” o stanju v družbi pravi Senegačnik.
V zadnjem času to zračno blazino napihuje velik moralizem: priseganje na neke visoke ideale in vrednote, kar bi sicer samo na sebi lahko bilo v redu, vendar ni, ker je povezano s popolnim zavračanjem resničnosti, z otročje poenostavljenim kriteriji glede dejanskega družbenega in zgodovinskega stanja. Skratka nekak sterilen moralni laboratorij, v katerem se izčrpavajo miselne in moralne energije. To je dejanska nemoč, frustracija. Zato se moralistična drža pogosto zaostri v napadalno pravičništvo: takrat ni več mogoč noben pogovor, ljudje ničesar več ne vidijo, ne sedanjosti, ne preteklosti, ne samih sebe, ničesar razen domnevnega krivca, “žrtvenega kozla”, ki jim ga kažejo mediji in umetniki, ki veljajo za – družbenokritične. Oh, bila bi dobra komedija, če ne bi bilo zares …
To stanje pa je na nek način tudi shizofreno: moralni angažma, ki se vrti v prazno, ne izljučuje že kar nizkotne iznajdljivosti pri iskanju lastnih, zasebnih koristi. “V prihodnost ne vidi nihče,” sem bral nekje pri Sofoklu, zato ne morem reči, kam gremo. Ali je naš trend dober ali ne, pa je žal bolj ali manj očitno.
Lahko rečemo, da so politične elite, ki izhajajo iz vrednot nekdanje partije, ugrabile državo, in ali je odrekanje realnosti odraz tega?
Teza o ugrabitvi države je bila očitno zelo učinkovita podlaga “mehke revolucije” kontinuitetnih sil. Skovana in uveljavljena je bila po vzoru gesla “primite tatu”… Vendar jaz ne bi rekel, da je bilo to ravno ugrabljenje, menim, da to ni dobra opredelitev. Prej bi lahko govorili o nekakšni veliki instalaciji: instalaciji demokratične družbe in demokratične države. Instalacija v smislu nekega velikega umetniško-političnega projekta, ki ga je mogoče brati na različne načine, a je pravi le en – ta pa ni znan vsem. Ni naključno, da se v Sloveniji (pa tudi širše v zahodnem svetu) tako zelo favorizira politično angažirana umetnost in medij inštalacije. “Inštalaterji so šele začeli svoj pohod,” je enkrat glede tega pripomnil Rudi Šeligo. Velikokrat je umetnost dober pokazatelj tega, kar se v resnici dogaja.
Ta inštalacija, kjer je bil videz, vključno z osnovnimi političnimi dokumenti, kot je ustava, zelo drugačen od realnosti, ima globoke zgodovinske korenine. Podobna je frontovski strategiji, s katero so komunistične partije v 20. stoletju skušale prevzeti oblast; v Sloveniji je bila zelo uspešna. Uspešnost te inštalacije in globina njene problematičnosti je v zabrisovanju dejanskega stanja, namenov in vlog organizacij in posameznikov. To zdaj seveda ni samo neka primitivna zarota, kjer so vloge razdeljene jasno kot v kičasti moralni literaturi ali v računalniški igri, ampak je vse skupaj mnogo bolj zapleteno. V bistvu gre bolj za neko napol kaotično stanje, v katerem so ljudje močno prežeti z abstraktnim moralnim nabojem, z neoblikovano moralno voljo spremeniti, izboljšati svet – in povsem dezorientirani. To se potem razreši tako, da se močno, usodno zoža obzorje mišljenja in življenja: svet se izenači z družbo, pokvarjeno družbo.
“Predvsem pa tako ni mogoče ustvariti idealnega sveta. Vsak, ki se je dve leti učil zgodovino, morda še to ni potrebno, ve, da idealnega sveta sploh nikoli ni bilo,” pravi Senegačnik o utopičnih mislih današnje družbe.
Tako nastane prepričanje, da bomo svet spremenili, če bomo sprejeli kratkoročno učinkovite ukrepe, ta in ta zakon ipd. Jasno, da bomo s tem nekaj spremenili, ampak kaj bo to? In za koliko časa? Predvsem pa tako ni mogoče ustvariti idealnega sveta. Vsak, ki se je dve leti učil zgodovino, morda še to ni potrebno, ve, da idealnega sveta sploh nikoli ni bilo. Moralno voljo ljudi, tudi iskreno moralno voljo ljudi, se izvrstno kanalizira ravno tako, da se pamet omeji na aktualno družbeno dogajanje, z revolucionarno kratkovidnostjo vseh vrst, s spodbujanjem nezanimanja za tisto širšo in globoljo resničnost, od katere je na koncu koncev odvisna tudi vsa politika.
To pa so seveda temeljna vprašanja kulture, temeljna vprašanja, kaj človek sploh je. Tu je Slovenija zelo evropska v smislu sodobnega duhovnega stanja evropske skupnosti, v nekem smislu celo avantgardna. Žal. Neki prijatelj je že pred leti dejal, da utegne EU doživeti nekaj podobnega kot SFRJ. Takrat je to zvenelo skoraj malo apokaliptično pretirano, boijm se, da danes ni več tako. Kajti osnovni problem Evropske unije je, da se je utemeljila oziroma se še vedno utemeljuje na ozko političnih in birokratskih temeljih, ki pa družbe seveda ne morejo integrirati, kaj šele osmišljati za daljši čas.
Za predsednika vlade Mira Cerarja se je sprva zdelo, da ponuja drugačne rešitve. Da bo vladal etično in moralno. Na koncu pa se je izkazalo, da je edina rešitev, ki jo ponuja, nastavljanje svojih ljudi v vseh državnih in paradržavnih podjetij. Se je tudi on ujel v zanke starih omrežij?
Ta neugnani, divji moralični naboj pogosto deluje kot nekakšna droga, pa ne samo v politiki. Ne govorim samo o premierju, govorim o splošni evropski situaciji. Abstraktni moralizem, ki deluje kot nekakšna droga. Hoteti dobro, ne da bi videl, kaj se zares dogaja, seveda tudi pomeni trganje od resničnosti in je globoko v sebi protislovno. To pomeni, da pravzaprav uveljavljaš neko svojo ozko šablonsko etično predstavo, ker si želiš okrepiti občutek, da si dober človek, namesto da bi skušal delovati dobro glede na objektivno stanje stvari, kar je pač edini smisel etike. Naj propade svet, le da imam čisto vest!
“Ni pa mogoče prezreti niti določenih kulturnih vzpodbud, ki rastejo iz progresivističnega sovraštva do evropske tradicije: ti krogi sklepajo nenačelne koalicije s – po njihovih lastnih merilih – najbolj konservativnimi silami za uničenje te evropske tradicije,” je glede progresivizma jasen Senegačnik.
Zelo verjetno je trenutno vladajočo stranko podpiralo veliko ljudi v takšnem prepričanju. Ljudje so hoteli dobro, hoteli so očiščenje in podprli novo stranko. Za nekoga, ki razmišlja, pa so bila njena gesla in cela zgodba o njenem nastanku le preveč naivna in prozorna, da ne bi videl instrumentalnega značaja te vlade in seveda celotnega pojava najmočnejše stranke.
Ste s prozornostjo mislili, da je bilo jasno, s katerega političnega pola prihajajo ljudje v SMC, ali samo na njihovo retoriko?
Ja, to drugo je očitno že na površini. Kar zadeva prvo, pa mislim tako: minimalna zgodovinska zavest nam pove, da obstajamo v času; da stvari ne vzniknejo iz nič, ampak imajo svoje korenine. In da ima tako stanje, v kakršnem smo pravzaprav že cel čas po osamosvojitvi, neke korenine. Kakšno mišljenje pa je to, ki se ne dotika teh korenin, še sploh, če se je – vsaj formalno – zgodil tako radikalen prelom, kot je prehod iz enopartijskega sistema v sistem strankarske demokracije, iz totalitarne v demokratično kulturo? To je vendarle stvar, ki bi zahtevala resnično globok premislek, pravzaprav vsekulturni premislek.
Hočem reči, če se glede na stanje, kakršno je, glede na zgodovinsko hipoteko, s kakršno smo obremenjeni, predpisuje samo abstraktno in formalistično moralnost, je to podobno, kot če bi sedeli v gorečem avtomobilu in se tolažili, da se bomo rešili tako, da bomo vozili čisto po pravilih.
Kakorkoli – v podobni situaciji kot Slovenija se trenutno nahaja tudi EU. Merklova ni več tista alternativa, ki bi voz EU vlekla naprej, ampak ga z migrantsko krizo bolj kot ne na dno. Kje je njena bistvena napaka, da se račun z migranti ni izšel?
Spet moram reči, da mi moje laično poznavanje stvari ne dopušča nobenih velikih razlag. Nimam odgovorov, ki bi bili politološko relevantni. Lahko pa domnevam in ena od domnev, ki se mi zdijo racionalne, je pač ta, da gre za posledico že prej omenjene strategije EU, ki temelji zgolj na površinsko političnih in birokratskih ukrepih kot temelju skupnosti. Ki temelji na birokratski pameti in nerealnih znanstvenih predstavah o človeku.
“Torej je mogoče preprosto vzeti gobo in pobrisati, kar je bilo v ljudi zapisano v času vzgoje, utemeljene na specifičnih tisočletnih izkušnjah, potem pa napisati vanje želeno novo vsebino. Vse to seveda z vzvišeno naklonjenostjo do teh ljudi,” meni Senegačnik o evropski mentaliteti do migrantov.
Ta pamet najbrž temelji na zelo naivnem univerzalističnem prepričanju. To je zmes krščansko intoniranega človekoljubja, ki v vsakem človeku vidi najvišje dobro, in razsvetljenskega prepričanja o vsemoči razuma, začinjena s čudno ignoranco zgodovine in kulture ali, recimo tako, z njunim prilagojenim upoštevanjem. Vse te sestavine, plemenite in neplemenite, se tu spojijo v prepričanje, da je človeška mentaliteta pravzaprav kot šolska tabla, na katero se pač lahko piše in briše po mili volji. Torej je mogoče preprosto vzeti gobo in pobrisati, kar je bilo v ljudi zapisano v času vzgoje, utemeljene na specifičnih tisočletnih izkušnjah, potem pa napisati vanje želeno novo vsebino. Vse to seveda z vzvišeno naklonjenostjo do teh ljudi. Še enkrat: ne vem, ali ima vrh nemške politike tako naivne poglede, opažam pa jih v akademskem in kulturnem svetu Zahodne evrope.
Prav gotovo, o tem sem prepričan, pa tukaj svojo veliko, najbrž odločilno vlogo igra geopolitika. Ni pa mogoče prezreti niti določenih kulturnih vzpodbud, ki rastejo iz progresivističnega sovraštva do evropske tradicije: ti krogi sklepajo nenačelne koalicije s – po njihovih lastnih merilih – najbolj konservativnimi silami za uničenje te evropske tradicije. To je vse skupaj seveda zelo bizarno, ampak dejstva nekako kažejo v to smer.
Soočamo se z drugačno kulturo, ki jo s seboj prinašajo migranti. Ali kultura migrantov lahko ogrozi temeljne kulturne vrednote združene Evrope?
Kultura migrantov sama ne sebi niti ne. Škodo si lahko naredi Evropa sama, ki ima kljub vsemu škarje in platno v svojih rokah, vprašanje pa je, kaj ima v svoji glavi. Včasih ta politično-kulturna pamet sama o sebi daje vtis, kot da je tista tabla, ki sem jo prej omenil, s katere sama briše vsebino in piše nanjo nekaj novega ali pač vabi koga drugega, da nanjo napiše tisto, kar hoče on.
“Z znanostjo hipertrofirani evropski človek oz. subjekt se je postavil izven realnega sveta in gleda s svojimi kulturnimi očmi na to dogajanje kot na dogajanje na ekranu oziroma v digestoriju,” meni Senegačnik.
To je povezano z nekakšno obsedenostjo z drugim, v psihoanalitičnem in splošnokulturnem smislu, ki mu je treba izkazovati absolutno prednost. Torej ne biti z njim v dialogu, ampak v razmerju samoizničevalnega prilagajanja. Zakaj je tako? Zaradi samopodobe, kakršna se je v moderni dobi uveljavila s sprevrženo in do absruda zaostreno samokritiko evropske kulture.
S tako držo naj bi Evropa odplačala svojo zgodovinsko moralno hipoteko, ki je deloma realna (kolonialna doba, op. a.), a nikakor v obsegu, v kakršnem se jo prikazuje (malodane kot aboslutno zgodovinsko zlo). Ta druga je – značilno – slabo definirana, spremenljiva, prilagodljiva predstava. Zdi se, da svojega realnega drugega dominantni tok zahodne kulture sploh noče razumeti. V tem je višek našega paradoksa. Drugi tako deluje kot nekakšna fantazma, ki naj bi s svojo izničevalno drugačnostjo kaznoval Evropo za njene namišljene in resnične grehe. To niso moja zasebna mnenja o stanju v Evropi; francoski intelektualci, kot sta Pascal Bruckner in Alain Finkielkraut, govorijo o tem. Tu bolj ali manj povzemam njihove besed, ki pa jim moram pritrditi.
Sam pa mislim, da je ključni problem ta, da se je z znanostjo hipertrofirani evropski človek oz. subjekt postavil izven realnega sveta in da gleda s svojimi kulturnimi očmi na to dogajanje kot na dogajanje na ekranu oziroma v digestoriju, v katerem upravlja različne procese, ki pa na njegovo resnično življenje nima bistvenega vpliva. On sam je pred tem zaščiten.
Kaj je pravzaprav osnova evropske kulture? Kakšne so naše kulturne korenine?
Ena pomembnih značilnosti evropske kulture je njena policentričnost oz. dicentričnost, kar pomeni, da ima več simbolnih ali vrednotnih središč, ki imajo tudi zgodovinsko-geografske korenine. Francoski zgodovinar in filozof Rémi Brague zelo poudarja zgodovinsko povezavo Aten (grštva) in Jeruzalema (judovstvo in krščanstvo) skozi Rim (politično realnost). Rim je bil politično središče, za duhovno središče pa je veljala Grčija, helenski svet, helenska kultura. Ne glede na to, kako je Rim preinterpretiral in predelal helenske osnove, je bila vendarle simbolna struktura zrelega antičnega sveta dvojna, z nastankom krščanstva, ki izvira z Bližnjega vzhoda, pa celo trojna.
Pomemben ruski eksistencialistični filozof judovskega rodu Lev Šestov je videl bistvo duhovne zgodovine v njeni vpetosti med dva pola, med Atene in Jeruzalem, med antično, racionalno izročilo na eni strani in religiozno razodetveno izročilo na drugi. Iz te napetosti, ki ni vedno udobna, je rasla neka relativno čvrsta in pa tudi živa celota. Pomembni poljski filozof 20. stoletja Leszek Kołakowski je nekje opredelil bistvo evropske kulture v njeni sposobnosti samodistance. Sposobnosti kritičnega pogleda na samo sebe, kar je nekakšno prirojeno zdravilo proti sploščitvi te kulture na eno plat in degeneracije v totalitarno ideologijo.
“Še za eno stvar mislim, da je zelo bistvena za evropsko kulturo: osredotočenje na posameznika. To pa ima prav gotovo krščansko-judovske korenine. Skrb za posameznika izrašča seveda iz spoznanja, da do najgloblje resničnost lahko pridemo le kot posameznik,” je jasen Senegačnik.
Skozi stoletja se je v velikih napetostih izoblikovalo razlikovanje med svetnim in posvetnim. Z velikimi in krvavimi nihanji, ki so se sprožala na eni in drugi strani, se je vzpostavilo neko krhko, zasilno ravnotežje. Jaz mislim, da je to zelo dragoceno izročilo, ki pa je lahko nastalo le ob priznavanju pristne transcendence. S tem mislim na priznavanje, da je resnica vendarle vedno transcendentna. Da je nima v posesti nihče, da vsi stojimo na istem velikanskem obzorju, da je v ozadju življenja velika slika, od katere vsakdo pozna kak delček. Tudi delčki, ki jih poznajo drugi, vsakdo od drugih, nas zanimajo, ker je to ista slika, ker je to tudi naša slika, ker želimo poznati njeno celoto. Tega pa ne more, kdor spreminja svoj delček v celoto in preprosto izbriše druge. Nič ne pomaga, če je delček, ki ga sam pozna, še tako velik; še zmeraj je samo delček. To je neka osnovna naravnanost, nikoli doseženo stanje, ampak naravnanost, ki omogoča kolikor toliko smiseln soobstoj in ki bi po mojem lahko (pogojni naklon mora biti tu v debelem tisku, op. B. S.), omogočala tudi interreligijski dialog – in to je gotovo ena od zelo perečih potreb sodobnega časa.
Še za eno stvar mislim, da je zelo bistvena za evropsko kulturo: osredotočenje na posameznika. To pa ima prav gotovo krščansko-judovske korenine. Skrb za posameznika izrašča seveda iz spoznanja, da do najgloblje resničnost lahko pridemo le kot posameznik. Rodiš se sam, umreš sam in greš nekam, kamor ne gre nihče s teboj. In pri tem ti nobena biološka in družbena razlaga nič ne pomaga. Skratka zavest, da je vsakdo od nas edinstven, ker je v edinstvenem stiku z resničnostjo. Iz tega je zrasla zavest o ontološkem dostojanstvu posameznika, zavest o tem, da je vsak posameznik nenadomestljiv. To je bil v resnici idealni stožer evropske kulture.
“Eksces svobode, absurd svobode je bil v tem, da je pravzaprav vsaka socialna mikroidentiteta dobila enako oz. večjo težo, kot jo ima posameznik kot celota,” o do absurda stopnjevani demokratičnosti meni Senegačnik.
Ko pa se je horizont mišljenja intenzivno skrčil zgolj na družbeno življenje (tako zlasti v sodobni zahodni kulturi zadnjih 200, 300 let), se je to ontološko dostojanstvo posameznika nekako projiciralo v zgolj družbeni svet. Po eni strani se je preneslo na narod ali razred in se absolutiziralo: to je vodilo v nastanek totalitarizmov. Po drugi pa je iz tega nastala do absurda stopnjevana demokratičnost: poudarjanje posameznosti se je preneslo s človeka kot celote na njegove dele, na njegovo takšno in drugačno usmeritev, identiteto, identitete pa so se čedalje bolj razumele samo kot socialni proizvod. Eksces svobode, absurd svobode je bil v tem, da je pravzaprav vsaka socialna mikroidentiteta dobila enako oz. večjo težo, kot jo ima posameznik kot celota. Ta pravzaprav ni več zanimiv, skorajda se ne pojavlja več v diskurzu zahodnoevropske akademske in znanstvene misli.
Kakšen je vaš pogled na kulturni stik med kulturo migrantov in evropsko kulturo? Ali verjamete, da je kljub razlikam možno sobivanje in tako imenovani multikulturalizem? Bo kultura migrantov košček evropskega mozaika ali bo to nek tapison, ki se ga položilo čez vse skupaj?
Promotorji multikulturalizma najbrž upajo, da je mogoče te delčke sestaviti v mozaik. Že omenjeni Pascal Bruckner je v zvezi s problemi integracije muslimanov in islamističnega ekstremizma rekel: “Mlade muslimane je treba prepričati, da lahko tu čisto mirno živijo svojo religijo, da pa v Evropi religija ne usmerja več človekove zavesti. Lahko torej prakticirajo svoje obrede, živeti pa morajo po pravilih laične (laicistične? – op. B. S.) družbe.” Sliši se kot super rešitev, ampak je v bistvu to žal sila naivno. To je degradiranje religije na raven folklore. To ne more delovati kar tako. Takšna misel izrašča iz temeljnega nerazumevanja ali ignoriranja religiozne razsežnosti človeka.
In Evropa – v tem mislim, da je njen temeljni problem – bi se morala vprašati, kako je sploh s tem. Ali je zdaj ona sama v resnici sposobna pravega dialoga, kakor oznanja, s skupnostmi, katerih bistvo je, da so religiozne. Tu ne gre za mižanje pred kulturnimi razlikami, tu ne gre za nostalgijo po “zlati” krščanski preteklosti, temveč za vprašanje: Ali lahko obstaja človek, ki se ne sprašuje o svoji individualni posmrtni usodi? Dokler je to vprašanje črtano s sporeda kulture, je jasno, da nikakršen dialog s pripadniki drugih, religioznih kultur ni mogoč, mogoče je samo neiskreno, pa čeprav še tako dobronamerno govorjenje v prazno in dobrikanje. Predvsem pa je vprašanje, koliko časa lahko takšna kultura sama shaja. In to ni nobena pridiga ali religiozna nestrpnost, to je popolnoma historično utemeljeno vprašanje.
Iz vrst RKC in drugih mislecev prihajajo opozorila, da grožnja našim kulturnim vrednotam niso migranti, ampak mi sami, ker se a priori odpovedujemo svoji kulturi. Se vam zdi, da je Evropa tako stara, da si ji praktično ne ljubi več boriti za vrednote, ki so jo stoletja oblikovale?
Tu je problem v zožitvi življenskega interesa na družbeno in naravno razsežnost, skratka na tisto, kar je bolj ali manj obvladljivo. To pomeni razvoj enodimenzionalnega človeka. Jasno, človek je bitje spreminjanja, je bitje prisvajanja in obvladovanja narave, raziskovanja, to so njegove bistvene značilnosti. Vendar ni zgolj to.
“Ta vprašanja so, kot je rekel Fjodor Mihajlovič Dostojevski, prekleta vprašanja, ravno zato, ker ni (racionalnega) odgovora nanje,” je povedal Senegačnik o vprašanjih posmrtnega življenja.
Človek je namreč tudi individuum. Abstraktnega človeka pač ni. Vsakdo je nekdo, ki se je rodil tu ali tam in ki bo nekoč tudi umrl. Dandanes smo zahodni ljudje deležni neverejetnih zgodovinskih pridobitev tehnike, znanosti in tako dalje: to je čudovito in vsi lahko upamo in po svoje prispevamo, da se bo razvoj družbe v tem pogledu nadaljeval in da bo pametno krmiljen. A hočeš nočeš vsakdo od nas naleteva tudi na vprašanja o izvoru, cilju in smislu. Ta vprašanja so, kot je rekel Fjodor Mihajlovič Dostojevski, prekleta vprašanja, ravno zato, ker ni (racionalnega) odgovora nanje. Tudi tehnika ga ne daje in jih zaman izriva z našega obzorja. Če si jih zastavljaš, potem življenje dobi drugačno barvo in ni več tako enostavno, ni več tako obvladljivo, ima pa bolj resničen okus.
Kultura “stare Evrope”, v kateri je bilo z vidika naše družbe tudi marsikaj zelo slabega, je vendarle večinoma živela s temi vprašanji. Velik del naše kulturne zgodovine je poskus usklajevanja tega obvladljivega in neobvladljivega. Nenehno lovljenje ravnotežja. Zelo naporno. Morda se je – smo se – res utrudila. Morda se je temu odrekla zato, ker je velik razvoj znanosti in tehnike prinesel mnogo fizičnega olajšanja in napravil močan vtis, da je človeštvo gospodar planeta, vesolja in zgodovine. Kakorkoli že: videti je res, da se Evropa odreka kompleksni tradiciji svojih vrednot, življenju v celotni resničnosti.
Za slovensko levico je značilno, da radikalno zavrača krščanske vrednote. Tako se zdi, da nastaja prostor praznega, prostor, ki ga lahko napolnijo nove vrednote. Ali je slovenska (delno pa tudi evropska) levica že kapitulirala pred vrednotami in načinom življenja, ki ga ponujajo migranti? Ali je Evropa kapitulirala, ker je to en ogromen religijski val? Ker je ta religija tako homogena, da dejansko do neke mere negira dosežke tehnologije in evropske racionalnosti?
Lahko bi se tudi tako reklo, torej da je prevelika enostranskost razvoja kulture tukaj na Zahodu odpravila odpornost, povzročila atrofijo človekovega kulturnega organizma v tej meri, da je postal neodporen na religiozno nasilje. Religijska izkušnja je vsekakor zelo oslabljena: videti v religiji izključno družbeni, psihološki ali celo folklorni pojav je znak globokega nerazumevanja. Hrbtna stran tega je fascinacija, ne samo fascinacija s strahom (jasno, da je povsem nezaslišano, da se dopušča ustrahovanje, kakršno se dogaja), ampak z neko tako preprosto, trdno in nevprašljivo religiozno držo.
“Ta problem se je v Evropi v 20. stoletju že pokazal v obliki komunizma, nacizma, fašizma – preprosta, trdna, nevprašljiva vera v tuzemski raj je opijala milijone s svojo pogubno privlačnostjo,” pravi Senegačnik o nepristni transcendenci.
Religija je sicer izredno kompleksen pojav; nasilje jo spremlja skozi vso zgodovino, a nikakor ni mogoče kar preprosto reči – kot mnogi počnejo – da dejanja islamskih teroristov reprezentirajo pristno religiozno držo. Ne glede na vse črne strani zgodovine pristna religioznost usmerja povsem drugam. Vsekakor je z dekalogom ali evangeliji nasilja ni mogoče utemeljevati.
Mislite, da je Evropa, ki je do neke mere izgubila religijsko identiteto, fascinirana nad močjo prepričanja teh ljudi? Da je to, da je Evropa izgubila Boga, da jo dejansko čudi, kako lahko ljudje tako močno verjamejo in da je zato tudi ta religija nekako privlačna. Ker če nekdo tako močno verjame, na tem nekaj je?
Žal se moram strinjati z vašim vprašanjem oziroma trditvijo. Fascinacija Evropejcev je fascinacija z lakoto po transcendenci, ki pa je seveda v družbene cilje pretvorjena transcendenca, zato mislim, da to sploh ni pristna transcendenca. Ta problem se je v Evropi v 20. stoletju že pokazal v obliki komunizma, nacizma, fašizma – preprosta, trdna, nevprašljiva vera v tuzemski raj je opijala milijone s svojo pogubno privlačnostjo. Da, to je še sveža žalostna paralela.
Še bolj groziljivo je to izpadlo ob spolnih deliktih migrantov. Filozof Pribac je v zvezi z dogajanjem v Kölnu zapisal: “Kaj pa naj mlad moški naredi v zavetju noči?” Kako je mogoče, da nekdo, ki se ima za levičarja, tako perverzno izraža razumevanje za posilstva, po drugi strani pa naj spomnimo, kako besni so bili slovenski levičarji ob omembi “trenirkarjev”, ki volijo leve stranke?
Ah, teh konkretnih izjav ne bom komentiral. Zagotovo pa imamo na Slovenskem vsak dan od jutra do večera opraviti z različno občutljivostjo, čuječnostjo in strogostjo dominantnih medijev in javnih moralistov pri označevanju problematičnih ali pa domnevno problematičnih izjav in pojavov na eni in na drugi strani. To sodi seveda k strategiji kulturnega boja.
“Tak ‘naš’ bog fascinira, daje vtis moči in kliče v boj. Tudi evropske intelektualce 19., 20. in 21. stoletja,” pravi Senegačnik o ideološkem bogu totalitarizmov.
Bolj zanimivo se mi zdi tole. Kako je mogoče, da družbeni pojavi, ki so v bistvu totalitarni ali ne dopuščajo nobenega dvoma, tako fascinirajo samodeklarirano levo usmerjene intelektualce? Na to pa nam da študij zgodovine konca 19. In 20. stoletja precej jasen odgovor. Pravzaprav je bila vsa radikalna kritika in kritičnost pri njih krmiljena z nevprašljivo, nedotakljivo vrednoto – revolucionarno stvarjo, ki je bila v bistvenih potezah povsem analogna bogu v ideologiji spremenjenih religij. “Našemu” bogu. Ki je samo naš, v imenu katerega smemo in moramo spreminjati svet. Tak “naš” bog fascinira, daje vtis moči in kliče v boj. Tudi evropske intelektualce 19., 20. in 21. stoletja.
Moč torej vleče, čeprav je morda strašna?
Seveda. V imenu tega so bile napisane strašne stvari. Glejte razne spise raznih revolucionarjev iz 19. in začetka 20. stoletja, berite, kako Alain Badiou opeva “čudovite čare terorizma” ali pa literarno poetiziranje brutalnosti (“Divje kakor lačni psi bomo zgrizli stari svet”).
Pred časom ste pred sodiščem izrekli stavek: »Ali se lahko temu, kar vladajoča elita (komunistična ali kakorkoli ji rečemo) dela, reče pamet? Ne, kvečjemu premetenost!« Vlada nam že od začetka migrantske krize daje kontradiktorne podatke o številu migrantov, o namestitvenih centrih ipd. Ali še vedno menite, da je vladajoča politika premetena in kaj je po vašem mnenju razlog za takšno neodgovorno držo vlade?
S to izjavo nisem imel v mislih aktualne vladajoče garniture, tako ali tako mislim, da ta pravzaprav ni avtomobil v etimološkem pomenu besede, torej da se ne giblje sama iz sebe, ampak je krmiljena od drugod. Za to nimam nobenih konkretnih dokazov, je pa tako videti in je mogoče tako logično sklepati. No, ta garnitura je več kot dokazala, da niti premetena ni, in človek iz čisto osnovnega sočutja včasih kar zardeva zaradi situacij, v katere se spravljajo njeni predstavniki.
“Moč premetenosti je najbrž v tem, da se del vplivnih ljudi zaveda, kakšna je resnična slika slovenske resničnosti, da pa hkrati zelo spretno manipulira s površinskimi dejstvi, jih tako prilagaja, da se ta slika nikoli ne vidi v javnosti,” o slovenski politični resničnosti meni Senegačnik.
Ampak z mislijo o premetenosti vladajoče elite sem hotel označiti zmožnost manipuliranja nekih struktur, ki niso nujno v politiki, ki niti niso nujno samo v gospodarstvu ali medijih, ampak se razodevajo v podobni mentaliteti navzven nepovezanih posameznikov in organizacij, v njihovi “brezrazložni” medsebojni solidarnosti, v neverjetni trdoživosti in enotnosti trenda, ki se ohranja v kulturi, gospodarstvu in politiki, in čisto na koncu tudi v permanentni navzočnosti določenih ljudi na sceni.
Moč premetenosti je najbrž v tem, da se del vplivnih ljudi zaveda, kakšna je resnična slika slovenske resničnosti, da pa hkrati zelo spretno manipulira s površinskimi dejstvi, jih tako prilagaja, da se ta slika nikoli ne vidi v javnosti.
V zadnjem času lahko beremo o samocenzuri evropskih medijev in družbe. Družba se prilagaja novi kulturi in islamu ter iz strahu sama sebe cenzurira pri temah, ki bi jih običajno kritizirala. Zgodil se je Charlie Hebdo. Kaj menite, da je razlog za to samocenzuro kulture?
Torej mislim, da se je to zgodilo že pred tem terorističnim pomorom uredništva Charlie Hebdoja, in po mojem ta samocenzura izrašča iz tistega, kar sem že prej opisoval. Iz specifičnega samodojemanja evropskega človeka, ki je po koreninah, razsvetljenskih koreninah, povezano s stalnim zavračanjem in celo sovraštvom do lastne tradicije, ki pa se je na neki točki potem dopolnilo s samokritiko, navidezno samokritiko Evrope zaradi lastne kolonialne preteklosti. Zato se je treba sedaj nekako odkupiti s sprejemanjem radikalnega drugega, ki je v resnici radikalni drugi po njeni meri. Ali pa samo sama misli, da je ta drugi po njeni meni. Zdi se namreč, da postaja ta drugi, ta zaveznik v uničevanju tradicionalnih struktur evropske kulture neobvladljiv. Mislim, da tudi najbolj radikalna progresivistična struja nima pravih instrumentov za komunikacijo z njim in da je njena taktika precej kratkovidna. Utegne se izkazati, da ta drugi ni po nikograšnji meri.
Aleksander Rant