Bliža se 27. april, dan upora proti okupatorju, ko se vsako leto razvnemajo vroče debate, ali je bila Osvobodilna fronta (OF) ustanovljena 26. ali 27. aprila ter ali se je že od začetka imenovala OF ali je bila najprej Protiimperialistična fronta (PIF). Toda v resnici je bilo takole …
Vse se je začelo maja 1940, ko je nacistična Nemčija do tal potolkla Francijo, glavno zaveznico in pokroviteljico Kraljevine Jugoslavije. Prva oziroma Kraljeva Jugoslavija je bila od samega začetka ostra nasprotnica Sovjetske zveze in komunistov – nenazadnje je bila Komunistična partija Jugoslavije prepovedana in so morali komunisti delovati v ilegali. Prav tako je Jugoslavija po oktobrski revoluciji sprejela veliko ruskih beguncev pred boljševizmom.
Sovjetsko-jugoslovansko sodelovanje
Toda s tem, ko je Jugoslavija izgubila svojo najtesnejšo zaveznico Francijo, je – tako kot Velika Britanija in ZDA – iz taktičnih razlogov otoplila odnose s Sovjetsko zvezo. Jugoslavija in Sovjetske zveza sta podpisali trgovinske sporazume in okrepili kulturno sodelovanje. V jugoslovanskih, torej tudi slovenskih kinodvoranah so se tako lahko vrteli sovjetski filmi z rusko domoljubno vsebino.
Ta otoplitev odnosov s Sovjetsko zvezo je imela seveda tudi močne nasprotnike. V Sloveniji – oziroma Dravski banovini – so bili proti sodelovanju s Sovjetsko zvezo v Slovenski ljudski stranki (SLS), najpomembnejši slovenski politični stranki, in v raznih protikomunističnih študentskih organizacijah.
Kidrič in Ziherl potrkata na vrata Vidmarjeve vile v Rožni dolini
Otoplitev odnosov so skušali izkoristiti jugoslovanski komunisti, tudi slovenski. Tako je Boris Kidrič, poleg Edvarda Kardelja vodilni slovenski komunist, poleti 1940 skupaj z Borisom Ziherlom obiskal enega najbolj znanih slovenskih kulturnikov, literarnega in gledališkega kritika Josipa Vidmarja, in ga vprašal, ali je pripravljen sodelovati s komunisti pri ustanovitvi Društva prijateljev Sovjetske zveze. Vidmar je odgovoril pritrdilno (vir: Alenka Nedog, članek v časopisu Kronika, objavljen leta 1975).
To je bil začetek ustanavljanja Društva prijateljev Sovjetske zveze, v katerem so sodelovali komunisti, tako imenovani krščanski socialisti (Tone Fajfar in Edvard Kocbek), levo usmerjeni del telovadnega društva Sokol in levo usmerjeni slovenski kulturniki. V javnosti so kot pobudniki društva v ospredju nastopali kulturniki, kot so bili Vidmar, Ferdo Kozak ali Franc Šturm, v resnici pa so niti v ozadju vlekli komunisti, ki so zagovarjali naslonitev Slovencev na Sovjetsko zvezo in prekinitev stikov z Zahodom oziroma – kot so rekli – z „zapadnim imperializmom“.
Komunisti za Sovjetsko zvezo, nekomunistični tabor proti
Slovenska javnost in politični prostor tik pred drugo svetovno vojno sta bila razdeljena – komunisti, tako krščanski socialisti (bolj ustrezna oznaka za Fajfar-Kocbekovo skupino levo usmerjenih katolikov, ki si je v poznih 30-tih letih 20. stoletja prizadevala za zlitje marksizma in krščanstva, bi bila krščanski komunisti, saj se je oznaka krščanski socialist uporabljala tudi za Janeza Evangelista Kreka, op. a.), levousmerjeni sokoli in kulturniki so zagovarjali sodelovanje s Sovjetsko zvezo, medtem ko so na drugi strani katoliški konservativci (SLS), liberalci in socialdemokrati temu nasprotovali.
Polemike so bile še hujše, ko je Stalinova Sovjetska zveza skupaj s Hitlerjevo Nemčijo napadla Poljsko in jo razkosala. Sledila je sovjetska okupacija Baltskih držav in sovjetska agresija na Finsko. Medtem ko so komunisti in njihovi zavezniki sovjetsko agresivno politiko upravičevali, ji je nekomunistični blok (katoliški konservativci, liberalci in socialdemokrati) nasprotoval.
Vidmarjevi sestanki s sovjetskim veleposlanikom
Vidmar je šel kot eden od pomembnih članov pripravljalnega odbora za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze večkrat v Beograd, kjer se je sestajal s sovjetskim veleposlanikom. Zadnjič malce pred napadom nacistične Nemčije in njenih zaveznic na Jugoslavijo 6. aprila 1941.
Sestanek v Vidmarjevi vili 26. ali 27. aprila (na njem so poleg Vidmarja sodelovali še komunista Kidrič in Ziherl, tako imenovani krščanski socialist Fajfar, levičarski pripadnik Sokola Josip Rus in levo usmerjena kulturnika Kozak in Šturm) je bil tako le še eden v nizu sestankov pripravljalnega odbora Društva prijateljev Sovjetske zveze. Povedano drugače – na tem sestanku se je društvo zgolj preimenovalo.
Osvobodilna ali Protiimperialistična fronta?
Vprašanje, ali se je Društvo prijateljev Sovjetske zveze na sestanku v Rožni dolini preimenovalo v Protiimperialistično fronto ali Osvobodilno fronto slovenskega naroda, ostaja odprto. Bolj verjetno je, da se je najprej uporabljala oznaka Protiimperialistična fronta.
Uradna sovjetsko-komunistična doktrina je bila, da je spopad med fašističnima Nemčijo in Italijo ter demokratičnim blokom držav (Francija in Velika Britanija) zgolj spopad dveh imperializmov: nemško-italijanskega in britansko-francoskega. V tem primeru so sestankovalci v Rožni dolini aprila 1941 napovedali boj tudi „zapadnemu imperializmu“ – torej tudi proti Veliki Britaniji.
Propad nemško-sovjetskega zavezništva
Vse se je spremenilo z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Takrat je Moskva komunistom v državah pod nemško-italijansko okupacijo dala ukaz, da je konec komunistično-nacistično-fašističnega zavezništva in da lahko začnejo z oboroženimi akcijami ter pripravami na revolucionarni prevzem oblasti.
V Sloveniji tako – po eni od zgodovinskih razlag – PIF postane OF. Komunisti in njihovi zavezniki so tako začeli z napadi na pripadnike katoliških konservativcev (SLS), liberalcev in socialdemokratov. Ti so se aprila 1942 združili v Slovensko zavezo.
Rusofilija v Jugoslaviji
Prosovjetska oziroma proruska usmerjenost slovenskih komunistov in njihovih zaveznikov ter jugoslovanskih komunistov nasploh se je nadaljevala tudi po vojni. Ruščina je tako v Titovi Jugoslaviji postala prvi tuji jezik, v kinodvoranah so od tujih filmov vrteli več ali manj le ruske filme. Iz Sovjetske zveze je prišel tudi Dedek Mraz, ki je v Sloveniji iz javnosti izrinil tradicionalnega dobrotnika otrok Miklavža.
Ta absolutna rusofilija se je končala šele, potem ko je Stalin leta 1948 želel Josipa Broza Tita odstaviti z oblasti. Sovjetsko-jugoslovanska hladna vojna je trajala nekaj let, po Stalinovi smrti leta 1953 pa so se odnosi med dvema komunističnima državama začeli spet topliti.
Aleš Žužek