Kdaj ste se nazadnje vprašali, kje sploh živite? Pa ne mislim v slabem smislu, ampak v dobrem. Slovenija je kot svetopisemski Kanaan. Mrzli neonesnaženi studenci, visoke gore, ki jih krona sneg, reke, jezera, pašniki, nižine, barja, morje, polja. Slovenija je res čudež pod Triglavom, le da v njej ne živijo več dobri in veseli ljudje, ampak razočarani, hladni in nečuteči ljudje.
Če gledamo slovenski narod skozi zgodovino, je seveda jasno, da smo živeli pod mnogimi gospodarji, a vrednote Slovencev so bile vedno visoke. Delavnost, vztrajnost, vera, družina in tudi trma. Vse te vrednote, ki so naš narod gradile in mu pomagale preživeti, so danes pozabljene. Po 60. letih socializma smo postali narod nergačev, zavistnežev in apatikov.
Oh, veselje, če sosedu crkne krava
Zakaj smo Slovenci vedno prikazani kot zavisten narod? Ali smo že od nekdaj zavistna nacija ali je neko zgodovinsko dejstvo botrovalo temu narodnemu “čustvu”? Če se ozremo nazaj, so zagotovo tudi tlačani zemljiškemu gospodu zavidali njegov status in materialni položaj. A ta zavist je bila vsaj upravičena, saj je bil fevdalec na družbeni lestvici višje kot kmetje in kot tak ni aktivno sodeloval v proizvodnji hrane. A takrat je bila neenakost sprejeta kot družbeno dejstvo in tudi kmetje v svojih mnogih uporih niso zahtevali statusnih pravic, temveč staro pravdo oziroma da zemljiški gospod spoštuje določila iz starih urbarjev. Zahtevali so pravico, ki je bila že dana.
Po mojem mnenju iz tega obdobja tudi izhaja največ “fovšije”, ki je prisotna v našem narodu. Ljudje so veliko bolj alergični na soseda, ki je uspešen, kot na politike, ki si prisvajajo milijarde. Če ima sosed audija, je veliko bolj sporno, kot če ima Marta Kos Marko ferarija. Če sosed prevara ženo, je to večja novica, kot če vidni predstavnik rdeče elite posiljuje pse. In to izhaja iz socializma, kjer ni nič narobe, če si reven, samo da ni tvoj sosed bogatejši. Socialisti so znali ljudi obrniti enega proti drugemu in to se nam pozna še danes. Namesto da bi zahtevali odgovornost tistih, ki so nam pokradli milijarde, zahtevamo odgovornost sekretarja, ki je ukradel par paštet.
Slovenci se veliko pritožujemo, nismo pa ravno aktivni borci
Tudi druga karakteristika narodovega značaja je zanimiva, saj bomo prav tako prišli do socializma. Če pogledamo zgodovino, Slovencev ni bilo nikoli strah protestirati. Ko so imeli kmetje dovolj, so se uprli (in bili neslavno poklani). Ko so imeli delavci dovolj, so stavkali. Ko so imeli meščani dovolj, so se zbirali. In da, zagotovo so tudi takrat nergali in preklinjali, a družba je bila do te mere rigidna, da večjih političnih pritiskov ni bilo moč izvajati.
Represivni aparat je deloval brezhibno in Jugoslavija je imela še eno posebnost, ki jo je ločevala od ostalih socialističnih držav. Paranoja. Drugi sistemi so po sovjetskem vzoru držali ljudi v šahu s silo, pri nas pa so jih držali v šahu s strahom. Strahom, da je lahko tvoj sosed, brat ali otrok udbovec. Nihče si ni upal govoriti, saj so se bali posledic. Ljudje javno niso izražali nezadovoljstva, doma pa so udrihali po Titu in po Jugi. In tu smo še danes. Politika je priljubljena tema v družinskih prepirih, na družinskih srečanjih ali pa v tišini doma. V javnosti pa se ljudje, sploh mladi, ne pogovarjajo veliko o politiki. Levici se nikoli ne zgodijo vseljudske vstaje, ker ljudje proti socialistični oblasti še danes težko dvignejo roko.
Socializem je zadušil in ožel slovenski narod
In tako smo Slovenci, ki živimo v tej čudoviti državi pod Triglavom, postali zagrenjeni, zavistni, nič več nam ni sveto. En dan pride in drugi gre, brez perspektive in prihodnosti. Prenehali smo verjeti dobrim politikom, prenehali smo verjeti v dobre ljudi, prenehali smo verjeti v skupno dobro. V Sloveniji dandanes najbolj prosperiraš, če se ‘brigaš le za svojo rit’ in ob tem ‘nategneš’ čimveč ljudi. Uspešni posamezniki v kolektivu povprečnežev zelo hitro ugotovijo, da so nezaželeni. Tisti, ki nimajo ničesar pokazati, se združujejo v zakulisju in tlačijo tiste, ki so uspešnjejši od njih. Socializem je pustil rano na slovenski zemlji in na slovenskih ljudeh. A če kdaj, je zdaj čas, da se poberemo iz te otopelosti, v katero nas potiskajo kot svinje pred zakolom. Dokler bomo Slovenci žrtvovali uspešne posameznike na oltarju povprečnosti, tej državi ne more uspeti. Ko pa bodo uspešni ljudje zgled za druge in uspešni ljudje hvaležni delavcem za opravljeno delo, takrat bomo lahko začeli govoriti o preporodu Slovenije.
Aleksander Rant