Prejšnji teden sem po naključju zasledil zapise komenskega župana Marka Bandellija na Facebooku glede zaščite kraškega terana, ob tem pa našel še nekaj drugih zapisov. No, že na prvi pogled je bilo mogoče ugotoviti, da je gospod župan ponosen predstavnik stranke, ki se imenuje Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov – karkoli naj bi že ta sintagma pomenila. V našem političnem prostoru to stranko, sicer derivat Jankovićeve Pozitivne Slovenije, bolje poznamo pod njenim starim imenom: Zavezništvo Alenke Bratušek, krajše ZaAB.
Kot je mogoče opaziti, je omenjena stranka v zadnjem času prevzela zelo podobno vlogo kot Jelinčičeva SNS nekje od sredine devetdesetih let dalje. Zmago pl. Jelinčič je namreč takrat ves čas zaostroval svojo značilno proticerkveno retoriko in tako na limanice ujel marsikaterega borbenega a(nti)teista. Tu in tam je požugal tudi s kakšnim referendumom o vračanju nacionaliziranega premoženja Cerkvi in ostalim “fevdalcem”. Seveda je s tem lahko navdušil slabo poučene Slovence, ki jih ni toliko zanimala resnica kot zadovoljevanje lastnih frustracij, kontaminiranih s pranjem možganov. Jelinčič je kasneje svojo retoriko nekoliko spremenil in se posvečal drugim temam, že kar nekaj časa pa ga ni več v parlamentu, zato pa je paradno vlogo proticerkvene gonje tokrat prevzela Bratuškova, ki ni kdorkoli, ampak nekdanja predsednica vlade. In to celo tista, ki je leta 2013 (očitno preko dobrih zvez) takoj pohitela na obisk k pravkar izvoljenemu papežu Frančišku, ki je bil na podlagi svoje levičarske usmerjenosti verjetno kar navdušen nad dokaj mlado slovensko političarko. No, če bi seveda vedel, kakšne stvari govori A. B. doma…
No, pa se vrnimo še malo k Facebook profilu prej omenjenega župana Bandellija, ki ima glede na zapisana sporočila očitno močne ambicije, da bi se prebil v sam državni vrh. Poleg tega, da nikoli ne pozabi omeniti, kako je Bratuškova rešila Slovenijo pred zloglasno evropsko “trojko”, tudi ne pozabi brati levite “desnim” evropskim poslancem iz Slovenije, da jim je figo mar za domovino in skrbijo le za lasten žep (seveda je pri tistih z “levice” ravno obratno). Toda bolj kot županovo mnenje je skrb vzbujajoč odziv ljudi, saj je razvidno, da “raja” zelo rada nasede na povsem nelogične mite o Cerkvi in o tem, kdo nam je pridelal razvpito bančno luknjo, torej javni dolg, ki je nastal zaradi nevračila kreditov državnim bankam. Torej: po logiki Bratuškove in Zavezništva je bančno luknjo davkoplačevalcem “zakuhala” kar (katoliška) Cerkev, ki jo pristaši neokomunizma najraje poimenujejo s še bolj zloglasno kratico RKC. In to tista RKC, ki, pomislite, sploh ne plačuje davkov, tako kot jih plačujemo vsi davkoplačevalci.
Poglejmo ta dva mita, ki imata podobno duhovno ozadje kot zlagana dražgoška epopeja:
“RKC je kriva za bančno luknjo!”
Ljudje smo na splošno nagnjeni k temu, da zelo radi posplošujemo. Sploh če gre za nekoga, ki je v naši socialni mentaliteti še vedno prepoznan kot razredni, pardon, državni sovražnik, kot je denimo Cerkev. In za kaj gre pri bančni luknji? Gre za nasedle naložbe mariborske nadškofije (pravzaprav družb, povezanih z njo), zaradi česar se je slednja znašla v strahotnih dolgovih do bank, ki so ji odobrile kredite. Banke ji denarja ne morejo vzeti, kajti kjer nič ni, še vojska ne vzame, pravi star pregovor. In ker gre za banke, ki so tako ali drugače lastniško povezane z državo, je jasno, da bo primanjkljaj, ki je nastal zaradi kreditov (ki so bili spremenjeni v nepovratne donacije), pač pokril proračun. Ali drugače povedano: “Narod bo vse pozlatil.” Toda povejmo naglas: teh naložb se ni šla celotna Cerkev, pač pa mariborska nadškofija, pa še tam v glavnem določen krog ljudi, ki imajo svoja imena in priimke. Med njimi posebej izstopa sedaj že nekdanji nadškofijski ekonom Mirko Krašovec. Še dobro se spomnim, kako so režimski mediji (ki seveda ne marajo Cerkve) pred kakšnim desetletjem peli hvalo temu priučenemu ekonomistu, da je zelo sposoben. In ko je šlo za vlaganja v skrajno tvegane naložbe, je moral pridobiti kredite (in to ne majhne) od bank. Vsakemu otroku je jasno, da banka kreditov ne daje na prvo žogo, še zlasti, če gre za velike vsote posojenega denarja. Kdo je torej te kredite odobril? Kdo so bili bankirji, ki so “požegnali” te tvegane projekte? Kam ti bankirji spadajo? Kot je znano, se je v “državne” banke v glavnem kadrovalo politično, seveda v prid tranzicijske levice. In verjetno jim ni bilo težko posojati denarja za tvegane naložbe, če so delovali v skladu z mentaliteto, da bo “narod vse pozlatil”. Prav na podlagi osebne odgovornosti ne samo nekdanjega vodstva ekonomata na mariborski nadškofiji, pač pa tudi vodilnih na bankah, ki so take kredite odobrili, se mit o tem, da je RKC kriva za bančno luknjo, razblini v nič. Bolje rečeno: gre za populistično floskulo brez vsebine, a ji je lahko nasesti v teh časih, ko se krivca za slabo stanje v glavnem išče tam, kjer ga ni.
“RKC ne plačuje davkov!”
Mit o katoliški Cerkvi kot nekakšni davčni oazi je še eden v vrsti produktov kovačnice laži v slogu nacističnega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa, ki je učil, da vsaka laž postane resnice, če jo stokrat ponoviš. No, to o neplačevanju davkov s strani Cerkve beremo in poslušamo že celo večnost, čeprav je ta mit povsem nelogičen. Če pustimo ob strani dejstvo, da Cerkev ni zgolj institucija, ampak zajema vse katoličane (in vsi plačujemo davek, mar ne?), potem velja preveriti vsaj zakonske določbe o davkih, ki ne delajo izjem, da bi bile gospodarske družbe in dejavnosti v lasti Cerkve oproščene davkov. Navsezadnje je že Jezus sam izrekel znan stavek: “Cesarju, kar je cesarjevega.” Prav tako je jasno, da so v sistem izračuna dohodnine vključene tudi vse pravne osebe znotraj Cerkve (škofije, župnije). Edino, kar res ni obdavčeno, so nabirke ter intencije za maše, kar je celo komunistični režim pustil na miru. No, marsikoga bi lahko zmotilo tudi dejstvo, da država klerikom celo delno financira socialno in pokojninsko zavarovanje, vendar je to stvar zakona o verski svobodi, ki predvideva takšno ureditev za verske uslužbence v vseh verskih skupnostih. Skratka, tudi trditev, da Cerkev ne plačuje davkov, ne pije vode.
In navsezadnje: proticerkvena retorika je posebej v tem času, ko Cerkev na Slovenskem precej bolj sledi politični korektnosti kot pred dvajsetimi leti, povsem anahronistična. Zato lahko utemeljeno sklepamo, da je tovrstna retorika predvsem paničen strah Bratuškove in njenih kameradov pred odhodom te stranke na smetišče politične zgodovine. Spomnimo: ZaAB se je le za las prebila v parlament, vendar je najmanjša poslanska skupina razpadla, saj sta jo zapustila dva od štirih poslancev in se pridružila koalicijskim strankam. Peter Vilfan je prestopil v DeSUS, najbolj znani politični migrant Jani Möderndorfer pa je danes eden najbolj prepoznavnih (in jezikavih) poslancev vladajoče SMC. In po miselnosti tudi ne preveč daleč od sedaj samostojne poslanke, nekoč pa premierke Bratuškove, vsaj glede na njegova stališča do cerkvenih zvonov (in Zvonov). Bomo videli, če bo Bratuškova čez nekaj let namesto sedenja v parlamentarnih klopeh šivala mašna oblačila…
Gašper Blažič