“Prodam stanovanje z garažnim prostorom za dva vozila”
“Dvosobno stanovanje z garažo in z balkonom pri restavraciji Nona”
“Ekstra deviško oljčno olje”
“Zamrzovalnik z veliko prostornino za najbolj ugodno ceno”
(reklame in mali oglasi)
Medtem ko računate, koliko oljk morate posekati in zmleti, da bi dobili liter oljčnega olja, in se vam pri tem skoraj skisajo možgani (v jablančnem ali trtnem kisu, he, he) in potem zaman ponujate logično rešitev, da se olje dela iz oliv in ne oljk, da imamo jabolčni in vinski kis in da so to vse skupaj sadeži, vam bodo znali povedati, da sploh ne razumete slovenščine. Saj ne, da smo zrasli ob olivnem olju in je bilo vse čisto razumljivo in logično, zdaj je pač vse drugače. Oni Džirlo, ki je ponujal čaje, ki so ozdravili vse, je potem izginil neznano kam, ko so lektorji ubogljivo povzeli njegov “zamrzivač” in ga prekrstili v zamrzovalnik. Kaj pa je bilo narobe z “zmrzovalnikom”, ki smo ga uporabljali do tedaj? Hrano (v skladu z ustreznim glagolskim vidom) zamrzneš in naprej lepo zmrzuje v skrinji. Težko se je odločiti, ali je primarna funkcija hladilne skrinje zamrznitev in aktivnost pri tem ali ohranjanje temperature. Cestišče je pozimi zmrznjeno, ker se je tako samo odločilo in ga nihče ni zamrznil – ali pač?
Slovenščina v splošni javni rabi je res uboga, hkrati pa boste našli kup javnega zgražanja nad mladimi, ki uporabljajo sleng na socialnih omrežjih in pri telefonskih sporočilih. Pa res drži, da bo mladostnik, ki danes reče, da je nekaj “ful kul”, zagotovo v odrasli dobi pačil slovenščino, ali je res, da bo tisti, ki tega ne počne, znal pravilno uporabiti rodilnik pri zanikanju, česar še nekateri novinarji ne znajo?
Danes teče žgoča polemika o tem, ali lahko poleg slovenskih predavanj na fakultetah, ki jih izvajajo slovensko govoreči predavatelji, tuji predavatelji na istih fakultetah izvajajo primerljiva predavanja v tujem jeziku. Bojazni je cel kup. Verjamem, da iskrenih, denimo bojazen, da bo zamrl slovenski znanstveni jezik, da nas bodo preplavili tujci, ki bodo drli v Slovenijo predavat v tujem jeziku ali poslušat predavanja. Ampak če premoremo samo malo samozavesti, bomo ugotovili, da imamo med Slovenci sijajne predavatelje, zaradi katerih bi se še tujci naučili slovensko, če bi jih le znali pritegniti.
Ali ne bi bilo očarljivo, če bi tujcu, ki pride opravit cel študij v Sloveniji, ne le semester ali dva ponudili predavanja v tujem jeziku, pri tem pa bi mu lahko ponudili, da mu vseh izpitov, ki jih opravi v slovenščini, ni potrebno plačati?
Nekoč sem učila malega Američana slovensko. Takrat sem ugotovila, kako zahteven je naš jezik. Najlepše pa sem se počutila, ko mi je dejal: “Učiteljica, ta vaš jezik zveni tako, kot bi poslušal potoček, ki teče med skalami.”
Strah ni rodovitno polje, kjer bi zraslo zdravo žito. Strah je kamen za vratom, ovira pod nogami, mraz in odrevenelost. Kaj, ko bi se Slovenci malo sprostili in namesto prepovedi našli še ostanke poguma in ponosa iz časa osamosvajanja. Kaj, ko bi se počutili veliki in pomembni in verjeli vase, v svoje otroke, da bodo ljubili slovenščino, v svoje znanstvenike in predavatelje, ki bodo tako dobro predavali, da bodo k nam res hodili ukaželjni tujci in se poleg tega še naučili slovenščine in jo ponesli v svet? Da se potoček spremeni v mogočno reko, je potrebno verjeti. Vase.
Mojca Škrinjar