Kukanje čez plot na sosedovo dvorišče in opravljanje ni zgolj značilnost firbcev, je, prosto po Harariju, nujnost, ki jo je človek razvil v letih svojega obstoja, da bi obvladal okolje in laže preživel. Lahkotne vsebine časopisov in revij nam dandanašnji za zabavo postrežejo s pikantnimi novicami iz zasebnega življenja zvezdnikov, politikov, športnikov in drugih znanih osebnosti. In naj bo stvar še tako gnusna, se znajde na polički pri frizerju, kjer bežen pogled po salonu pokaže, da laže sežemo po njej ženske, mogoče zato, ker se dlje zadržimo v teh prostorih kot moški, premo sorazmerno z dolžino in barvo las. Kar ne pomeni, da moški ne opravljajo, to pač raje opravijo ob drugačnih druženjih.
Toda pasti radovednost na rumenih straneh je eno, biti predmet te radovednosti pa drugo. Nekaterim je to všeč, drugi se samo jezijo nad paparaci in tretji končajo tragično, kot denimo princesa Diana v prometni nesreči ali tisti slovenski ravnatelj, ki si je po objavi njegovega početja, ki ni sodilo v šolo, vzel življenje. In če še ni bilo jasno doslej, je od preteklega tedna učitelj tudi javna osebnost.
Na Twitterju je zaokrožil zapis učitelja Gimnazije Franceta Prešerna iz Kranja. Najbrž so v sosednji, stari in ugledni, do leta 2012 edini kranjski gimnaziji, ki se imenuje Gimnazija Kranj, prav vsi dobili glavobol v strahu, da bi jih zaradi slabše prepoznavnosti Gimnazije Franceta Prešerna, poistovetili s slednjo. Strah je upravičen in morali bodo zelo kričati, da javnosti dopovedo, da pri njih ni zaposlen noben tako nekulturen učitelj. Ta teden si bodo zapomnili tudi drugi učitelji na Gimnaziji Franceta Prešerna, saj jih je kolega spravil na samo dno.
Učitelji morajo skrbeti za ugled
Ko postaneš učitelj, postaneš javna osebnost, saj te poznajo vsi dijaki in njihovi starši, kraj in včasih cela regija in država. Slednje se zgodi, ko si mentor dijakom, ki denimo dobijo državna ali celo mednarodna priznanja, kot denimo pretekli mesec dijakinja iz Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Učitelj in dijakov dosežek postaneta magnet za bodoče dijake, ki si želijo enako dobrih dosežkov. Dobra izobrazba je neprecenljiv kapital za človeka. Odgovorni starši pa si želijo tudi, da šola vzgoji njihovega otroka v kritično razmišljajočo, odgovorno in etično osebnost. Za to pa so potrebni prav taki učitelji.
Misel profesorja z Gimnazije Franceta Prešerna je bila res njegovo zasebno razmišljanje, do katerega ima seveda vso pravico, toda v trenutku, ko jo je objavil v tvitu, je postala javna in kot taka zgled njegovim dijakom. Misel, ki je vsebovala kletvice in žaljivke v balkanščini (v spoštovanju do hrvaškega in srbskega jezika ne želim uporabiti teh imen v tej povezavi), je nevredna kultiviranega človeka, kaj šele učitelja. Človek se vpraša, katera fakulteta je podelila naziv profesor taki osebnosti. In če velja za šolo, da se postavlja z dosežki svojih učiteljev, je najbrž danes ta fakulteta v zadregi. Če ni, potem je nekaj hudo narobe tudi z njo.
Šola bi se morala opravičiti javnosti za neetično vedenje
Pričakovala bi, da bi se na lepi spletni strani Gimnazije Franceta Prešerna takoj po objavi neprimernega tvita pojavilo opravičilo in izjava, da se šola ograjuje od neprimernih izjav, ki jih je objavil učitelj. Toda zaman boste iskali po vseh poglavjih te spletne strani. Žal mi je nekaterih odličnih in predanih profesorjev te gimnazije, da je zaradi odsotnosti tovrstne izjave ob ugled cela šola. Namesto, da bi na šoli takoj sklicali izredno konferenco in sprejeli stališče v zvezi z neprimerno objavo ter ga objavili, molčijo in s tem pritrjujejo članu svojega učiteljskega zbora.
Zato se ne bodo smeli čuditi, da si bodo mnogi starši, ki so sprva nameravali vpisati svojega otroka v to šolo, premislili. Navsezadnje imajo veliko izbiro gimnazij na Gorenjskem in v ljubljanski regiji. Mogoče bodo pa raje izbrali Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani ali pa ugledno kranjsko gimnazijo, Gimnazijo Kranj, oziroma katero koli šolo, ki bo vredna njihovega zaupanja.
Šolniki bodo morali podpisati etični kodeks
Leta 2012 so učitelji nekdanje ekonomske gimnazije, ki deluje v sklopu šolskega centra v Kranju, izrazili veliko željo, da bi se izločili in imeli neodvisno gimnazijo. Za to so imeli resne razloge, dobre rezultate, predane učitelje, odlične projekte. Kot takratna državna sekretarka sem podprla njihovo željo. Danes, ko zaman iščem opravičilo za gnusno dejanje njihovega zaposlenega na njihovi spletni strani, mi je žal za to podporo. Žal mi je, da taka šola nosi ime Franceta Prešerna.
Toda upanje vedno ostaja. Upanje, da se bodo učitelji v tej gimnaziji zbudili in obsodili neetično vedenje kolega v javnosti. Upanje, da se bodo zbudila društva in združenja ravnateljev vseh šol in vrtcev ter sprejela skupno stališče o obveznem etičnem kodeksu učitelja. To bo pomembno poglavje naše osamosvojitve oziroma osvoboditve, ki očitno še ni dosežena.
Mojca Škrinjar