Prvega januarja 2019 je evro praznoval dvajsetletnico. Velikega slavja ni bilo. Kako tudi, ko bi skupno evropsko valuto težko označili za zgodbo o uspehu. Cinik bi se pridušal, da je glede na okoliščine pravi čudež, da je evro preživel. Preživel je mater stresnih testov, globalno finančno krizo. Svojo trdoživost je dokazal, kar pa ne pomeni, da je njegova prihodnost svetla. Nasprotno. Poglavitna težava evra ostaja njegova političnost. Evro je politični projekt federalistov, ki si prizadevajo z vsemi sredstvi vzpostaviti Združene države Evrope. A kot katalizator integracijskih procesov se ni izkazal. Evrofanatiki mu bodo poleg multikulturalizma oziroma invazije tretjesvetnih migrantov lahko pripisali glavno krivdo, da vizija Združenih držav Evrope ne bo nikoli uresničena.
Prva desetletka evra, do začetka globalne krize 2008, je bila polna optimizma in navdušenja. Dobre strani tega so v glavnem užile države južne Evrope, kjer je evro zamenjal šibke nacionalne valute. Države t. i. olivnega pasu od Portugalske do Grčije so se lahko začele na veliko zadolževati, ker so se zahtevani donosi na državne obveznice opazno znižali. Finančni trgi so, kot se je izkazalo po izbruhu krize, napačno ovrednotili obveznice držav z bistveno nižjimi obrestnimi pribitki kot v času obstoja nacionalnih valut.
Ne samo, da so se znižali stroški financiranja, uvedba evra je tudi bistveno olajšala dostopnost finančnih virov. Visoko kapitalizirane banke iz severne Evrope so zaradi skupne valute voljno posojale državam in podjetjem z juga. Kar nenadoma je bilo tam dovolj denarja za višje plače javnih uslužbencev, pokojnine, socialne transferje in investicije v javno infrastrukturo. Olivnopasnim državam je evro omogočil »dolce far niente«, življenjsko raven, ki je znatno presegala produktivnost njihovih gospodarstev. Ta finančni razvrat je trajal do začetka globalne krize 2008, ko so kar nenadoma vsi ugotovili, da tudi v evrskem območju veljajo ekonomske zakonitosti. Ena od njih je, da prej ali slej zmanjka tujega denarja in da ne zadošča samo plačevanje obresti, ampak je ob nepripravljenosti refinanciranja posojilodajalcev treba vrniti tudi glavnico. Skoraj desetletje je minilo do ugotovitve, da enotna valuta ne pomeni tudi poenotenja finančnega tveganja med posameznimi državami. Če je bilo predkrizno obdobje evra zaznamovano z veseljačenjem, je pokrizno z glavobolom.
Iz povedanega sledi, da evrsko območje, ki danes obsega 19 od 28 članic EU, ni optimalno monetarno območje. Različne so stopnje razvitosti, struktura, preference do ekonomskih politik in odzivnost na asimetrične šoke povpraševanja. Malo verjetno je, da bi višina obrestne mere ECB v istem trenutku hkrati ustrezala npr. Nemčiji in Grčiji. Z odpovedjo nacionalni valuti so se države članice evrskega območja odpovedale monetarni suverenosti in s tem enega ključnih instrumentov ekonomske politike prenesle na ECB. V preteklosti je ravno vodenje samostojne monetarne politike državam južne Evrope omogočilo nujno prilagodljivost njihovih sicer precej nekonkurenčnih gospodarstev. Nižjo produktivnost so lahko z občasnimi konkurenčnimi devalvacijami prilagodile tisti v državah severne Evrope. Z uvedbo evra so se temu politično elegantnemu pripomočku prilagajanja konkurenčnosti morale odpovedati. Če je gospodarstvo nekonkurenčno, je v evrskem območju edino dolgoročno zdravilo lahko zniževanje plač in javne porabe. Tisto torej, kar razumemo kot fiskalno strogost. Globalna finančna kriza je pokazala, da je gospodarstva južne Evrope niso sposobna udejanjiti. Posledica tega je, da je bila še v letu 2018 industrijska proizvodnja Španije 21 odstotkov, Grčije 19 odstotkov, Portugalske 14 odstotkov in Italije 1 odstotek nižja od predkrizne leta 2008. Je za te porazne ekonomske kazalnike v celoti kriv evro? V celoti ne, deloma zagotovo. Devet članic, ki niso prevzele evra, je krizo prebrodilo bistveno bolje. Ne preseneča, da se ne Poljski, ne Češki in ne Madžarski prav nič ne mudi s pridružitvijo evrskemu območju.
Bo evro propadel? Mislim, da ne bo. Prej bo propadla EU. Stroški potencialnega izstopa so izjemno visoki, poleg tega države s plačilnobilančnimi presežki v notranji trgovini izkazujejo visoke salde TARGET 2, tj. terjatve do ECB. Za Nemčijo znašajo te kar 996 milijard evrov, Italija nasprotno izkazuje negativne v višini 481 milijard, Španija pa 398 milijard evrov. Nemška Bundesbanka bi te terjatve do ECB ob razpadu evra morala odpisati. To pojasnjuje močan nemški interes za ohranitev evra. Obetam si nadaljnjih teženj po preoblikovanju evrskega območja v transferno unijo, oblikovanja evropskega sistema zavarovanja bančnih vlog, vpeljave finančnega ministrstva EU, centralizacije in poenotenja fiskalnih politik. Skratka, uspešen evro potrebuje federalizacijo EU oziroma vzpostavitev Združenih držav Evrope. Ker pa je za to ob vseevropskem vzponu domoljubnih populistov malo možnosti, se obeta nadaljevanje težav. Zlasti ko nastopi nova kriza. In ta prihaja …
Bernard Brščič