Na slovenski levici so vneti borci za človekove pravice vseh ljudi. Beguncev. Revežev. Žensk. Homoseksualcev. Tako vneti so v svojo pravičniški borbi, da včasih v bran vzamejo še politične simbole islamskega fundamentalizma. Kot se je zgodilo v zadnjem razvpitem primeru slik iz Term Vivat, ko so se starejše dame – očitno bližnjevzhodnega porekla – do glave zakrite v težaške teokratsko motivirane cunje kopale v bazenu.
Najprej nekaj misli za razjasnitev mojega moralnega stališča. Nič nimam proti ženskam, ki jih je histerija arabske moške spolne represije in simbolika političnega vahabizma pripeljala do točke, ko se jim zdi normalno in božje zveličavno, da se v bazen podajo v polni burki. Nič nimam proti lastnikom Term Vivat, katerih poslovni interesi so bili pač takšni, da so popustili muham bogatih arabskih petičnežev. Nič nimam proti ljudem, ki iz nevednosti burkaštvo branijo s pravico do svobodnega izražanja verske pripadnosti ter gojenja tradicije. Prav tako ne želim razpravljati o higienskih aspektih takšnih podvigov – s tem naj se (če bodo presodile, da se morajo) ukvarjajo pristojne inšpekcije.
Namen te diskusije je zadevo razkriti iz drugih zornih kotov. Iz tistih, pred katerimi si dežurni pravičniki v svoji politično motivirani ihti vztrajno zatiskajo oči. Je burka simbol muslimanske vere ali skrajne sekte, ki trenutno obvladuje globalno islamsko gibanje? So ženske, ki nosijo burko, res svobodne? Tudi če damo na stran tiste, ki so v to prisiljene (kar nekaj muslimanskih držav nošenje burke zakonsko zapoveduje), a so kaj bolj svobodne njihove sotrpinke, ki so jih versko blazni starši in učitelji prepričali, da se spodobna ženska ne more pojavljati v javnosti brez povsem zakritega obraza? A je takšno sistemsko pranje možganov z moralnega vidika do ženskih bitij kaj manj sprevrženo kot prepoved izhoda iz hiše brez moškega skrbnika ali severnoafriško rezanje klitorisov (izključno z namenom, da ženska ne bi uživala v seksu in bi ga dojemala le kot akt živalskega razmnoževanja)?
A začnimo na začetku. Kaj pravi koran? Koran sicer zapoveduje, da se morajo verne ženske dostojno pokrivati, ne določajo pa tehničnih podrobnosti, na kakšen način. Muslimanska sveta knjiga določa, da mora ženska pred moškim pogled upreti v tla in ne sme pred njim nikoli razkazovati svoje lepote, razen če je moški njen mož ali član njene družine. Abu-Davud v sunitskem hadisu razlaga, kako gospod ne bo slišal molitev žensk, ki so že dosegle spolno zrelost, pa še vedno niso pokrite. A takratni kleriki takšnih določil niso jemali dobesedno. Zato skozi stoletja naglavna pokrivala v muslimanskem svetu niso bila del tradicije, razen pri paštunih in beduinih. V določenih arabskih plemenih so ženske že v predislamskih časih nosile naglavne rute, podobne sodobnim zahodnim, katerih naloga je bila predvsem zaščita pred soncem. Burka kot pokrivalo, ki zakriva celoten obraz, pa je bila povsem neznana.
Burka je izum 20 stoletja. Tradicija izhaja iz osrednje Savdske Arabije – pokrajine Nadž, kjer se nahaja tudi glavno mesto Riad. V Nadžu je deloval Muhamed ibn Abd al-Vahabi, vplivni verski vodja – praoče sodobnega islamskega ekstremizma. Al-Vahabi je bil eden glavnih podpornikov kraljeve družine al-Saud, ki si je pokorila celoten polotok. V zameno za podporo je Mohamed Bin Saud vplivnemu al-Vahabiju dovolil, da prosto širi svojo fundamentalno različico islama – vahabizem. Vahabizem je bil dobrih 200 let omejen le na ozemlje Savdske Arabije. Z naftnimi dolarji in posledičnim širjenjem vpliva kraljevine al-Saud pa se je začel mednarodno širiti tudi vahabizem – svoj vrhunec in izvirno manifestacijo je doživel dvakrat – prvič z vladavino talibanov v Afganistanu, drugič z Islamsko državo v Iraku in Siriji. Pravi razcvet vahabizma se je zgodil komaj po letu 1970, ko je Savdska Arabija postala pomemben igralec na mednarodnem geostrateškem igrišču. Prav v tistem času pa so se ideje vahabitskega islama prenesle tudi na druge države v regiji. Z njimi pa tudi tradicija nošenja burk, ki je bila prej fundamentalistična posebnost nepomembne pokrajine znotraj Savdske Arabije. Skozi desetletja so nato vodilni sunitski kleriki skrbeli za revizijo zgodovine in lažno tradicionalizacijo te savdske posebnosti, dokler ta ni postala simbol islamskega upora proti zahodnim kolonialistom, ki so jo posvojili vsi – od pakistanskih in afganistanskih talibanov do palestinskih fundamentalistov ter celo šiitskih skrajnežev pod vodstvom ajatole Homeinija. Tako se je burka preobrazila iz simbola moške represije žensk na arabskem polotoku v simbol političnega militantnega islama po vsem svetu.
Burka kot “obramba” pred posilstvom?
Zmerni avstralski imam, šejk Taž Din al-Hilali je predlani v svoji mošeji vernikom pridigal, da bi žrtev posilstva, ki ni nosila burke, poslali v zapor do konca življenja, ker je z odkrivanjem mesa začarala napadalca. Če ga ne bi, je ta ne bi posilil, podobno kot mačka ne bi ukradla zrezka, ki je bil nastavljen na kuhinjski polici, če bi bil pokrit (ta primer je sam navedel kot analogijo). Burka tako po mnenju zmernega zahodnega verskega voditelja predstavlja nekakšno obrambo pred posilstvom, kjer posilstvo postane legitimno takoj, ko ženska odvrže oblačila in posiljevalca preveč vzburi s svojimi rodovitnimi boki.
Burka simbolizira popolno razčlovečenje ženske!
V Pakistanu in Afganistanu ženske, ki se nočejo zakriti, fundamentalisti napadajo s kislino, ki jim razžre obraz. Napadalci, ki jih privedejo pred roko pravice, so potem na šeriatskih sodiščih po navadi oproščeni, ali pa dobijo mile kazni. V Iranu, ki je bil pred islamsko revolucijo napredna prozahodna sekularna družba, je vsako leto posiljenih in ubitih več žensk, ki si drznejo po mestu kazati svoj preveč lep obraz. Ko v zahodnih deželah zaslišujejo muslimanske posiljevalce, ti večkrat kot razlog za napad omenijo dejstvo, da žrtev ni bila zakrita z burko in si pač niso mogli pomagati. Tudi zahodne turistke v mondenih središčih, kot sta Dubaj in Abu Dhabi, zaradi spolne agresivnosti arabskih moških za lastno varnost nosijo vsaj nikab, če že niso povsem zakamuflirane v burko. Razvidno je, da burka simbolizira popolno razčlovečenje ženske, kot toksična kombinacija simbolike ponižnosti, manjvrednosti in družbene ranljivosti ob sicer javno znani skrivnosti, da gre v resnici za izraz političnega islama.
Veliko muslimanskih žensk kljub temu strastno zagovarja “pravico” do nošenja nikaba in burke, kar je treba razumeti z vidika zlorabe že od otroštva naprej. Mlade ženske so kot otroci indoktrinirane v religijo, ki jim ne priznava statusa polnopravnega človeškega bitja (“Ženske so kot krave, konji in kamele, kajti vse po vrsti se jih jaha” – Tafsir al-Kurtubi, avtor koranske eksegeze). Medtem ko so zahodna dekleta odraščale v duhu sufražetk, starši pa so jih prepričevali, da lahko dosežejo, kar koli si zares želijo, če se bodo le dovolj potrudile, so dekleta na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in zahodnih muslimanskih skupnostih poslušale vahabitsko navdahnjene zgodbe o tem, kako nikoli ne bodo enake moškim – kako so lahko srečne v vlogi suženjstva pod moškimi nogami in kako morajo zakrivati lepoto, da jih kakšen pohoten mladec ne posili – ker če jih bo, si bodo kajpak same krive. Popolna indoktrinacija, ki fundamentalno spremeni ustroj osebnosti, se začne v otroštvu in nadaljuje s sistematičnim pranjem možganov skozi celoten proces odraščanja. Pravijo, da je stvari, ki se jih ljudje naučijo v mladosti, najtežje opustiti. Postanejo del jedra posameznikove osebnosti. Tudi serijski morilci niso vsi klinični psihopati. Tako ni čudno, da se nekatera muslimanska dekleta počutijo, kot da jim s prepovedjo burk in nikabov zahodni križarji kradejo del njihove kulture in identitete. Vahabizacija globalnega muslimanskega etosa je dosegla svoj cilj.
Na drugi strani je skrajno vprašljiva prostovoljnost takšnega početja. Tudi zmerni muslimani na Zahodu poudarjajo, da je treba žensko, ki se noče zakriti, fizično kaznovati – kar je dolžnost očeta, starejšega brata, pozneje pa moža. Pred dvema letoma se je 21-letna Malak Al Šehr iz Savdske Arabije na socialnih omrežjih slikala brez naglavnih pokrival. Zgražanje javnosti je bilo takšno, da se še danes skriva pred pobesnelo množico zmernih muslimanov. Odzivi savdskih moških so bili v stilu: “Zahtevamo kri!” in “Ubijmo jo, nato vrzimo njeno truplo psom”. Le nekaj mesecev nazaj so iranske verske milice aretirale 29 žensk, ki so se na ulice protestno podale nezakrite (do zdaj je bila ena obsojena na 2-letno kazen). Iz Dunaja, Bruslja, Pariza in Londona poročajo o očitno usklajenih akcijah, ko mladi muslimani, ki sami sebi pravijo šeriatska policija, “nadzorujejo” dele mest in nadlegujejo ženske v spolno eksplicitnih oblačilih.
V Evropi vedno več držav prepoveduje nošenje burke
Da je prepoved takšnih običajev povsem legitimna civilizacijska reakcija na mizogino zasužnjevanje človeških bitij, sta dokazala Francija in Belgija, ki sta prepovedali vsaj burke. Nizozemska je prepovedala burke, ki prekrivajo ves obraz, že leta 2015. V Avstriji je prepoved nošenja burk v veljavi od lani. Podobne prepovedi so se zvrstile v posameznih predelih drugih evropskih držav (Italija, Švica, Španija) in v nekaterih predelih Rusije. Celo v Turčiji je do leta 2013 pod vplivom Atatürkove sekularizacije veljala prepoved nošenja burk, dokler se ni novodobni sultan Erdogan dovolj utrdil na oblasti, da lahko na novo redefinira ustroj Turčije kot skrajno sunitske družbe. Od takrat so burke dovoljene, nikabi pa vedno bolj družbeno zahtevani s strani pobožnih moških – vedno več je poročil o napadih na dekleta, ki so oblečena preveč zahodnjaško. Po revoluciji v Iranu, ko je skupina verskih blaznežev prevzela oblast, ki se je oklepa še danes, so sekularne ženske, navajene emancipacije in zahodne mode, silovito protestirale proti nošenju burk, dokler jih ni islamska revolucionarna garda s fizičnim nasiljem razgnala. Bronasta doba je premagala 20. stoletje in ženske v Iranu so še danes pokrite – razen tistih, ki imajo dovolj denarja, da podkupijo koruptivne verske milice.
V Maroku, deželi, kjer je 99 odstotkov prebivalstva muslimanskega, so burke povsem prepovedali (zagrožena je zaporna kazen). Uradno je bil razlog varnostni (samomorilci se od Izraelsko-Palestinskega konflikta naprej radi zakrivajo v burke), vendar je vlada posredno priznala, da bi rada s prepovedjo zajezila širitev vahabitskega islama, ki vedno bolj pustoši po državi. Maroška vlada burko torej vidi kot simbol skrajnega savdskega fundamentalizma.
Pa pri nas? Ko je SDS letos predlagala prepoved nošenja burk in nikabov, so dežurni pravičniki skočili v zrak. Letele so opazke o koketiranju z rasizmom in neustavni institucionalni represiji verskih prepričanj. Etablirana levica razpravo razume v najboljšem primeru kot nedopustno poseganje v pravico do izražanja verskih tradicij, v najslabšem pa kot rasizem in refleksijo evropske kolonialne preteklosti.
Poleg podtikanj o rasizmu so priljubljene poceni relativizacije. “Kaj pa slovenske kmečke ženice v rutah? Kaj pa katoliške redovnice?” se sliši iz ust dežurnih pravičnikov. Ah, nehajmo se že sprenevedati. Če pustimo ob strani to, da je burka pač simbol fundamentalizma, ki se je pretihotapil v našo kulturo kot lažna ikona islama, je povsem jasna ločnica med redovnico, ki si je takšno življenje izbrala sama, in zakonska – ali družbena – prisila celotne ženske populacije. Zelo jasno je, kdaj ženska ne bi nosila burke, če ne bi bila vsaj indoktrinirana, če ne celo prisiljena. Recimo tedaj, ko ga nosi tudi v pripekajočem soncu na plaži, čeprav ji povzroča obilo neugodja. Takšnim žalostnim prizorom so vsako leto izpostavljeni slovenski turisti, ko gledajo žene “zmernih” muslimanov, kako se v Tuniziji in Egiptu pri puščavskih 40 stopinjah kopajo v črnih burkah.
Danes burke, jutri kamenjanje, pojutrišnjem rezanje klitorisov
Nekateri takšnemu relativiziranju pravijo rasizem nizkih pričakovanj – ko se levičarski psevdoliberalci zavestno odločijo, da bodo določeni etnični ali verski skupini dovoljevali nižje civilizacijske standarde kot preostanku človeštva. V smislu “je pač njihov običaj, da kdaj pa kdaj prebutajo ženo”. Tak rasizem je neznansko strupen. Zato, ker z njim po eni strani opravičujemo nehumanost in neciviliziranost kulture, po drugi strani pa resničnim liberalno-progresivnim delom te iste kulture onemogočimo, da bi bili glas racionalnosti in napredka. Muslimanski liberalci ne bodo slišani, dokler bomo zavestno legitimizirali njihove skrajneže. Če se danes kaviar levica bori za burke, se bo jutri za kamenjanje apostatov, pojutrišnjem pa za rezanje klitorisov. Mislite, da pretiravam? Kanadski premier Justin Trudeau, posvečeni mesija regresivne levice, je zahteval, da se praksa ženskega obrezovanja spolnih organov neha označevati za “odvratno” tradicijo, ker bi takšni pridevniki lahko užalili ljudstva, ki so to tradicijo prinesla s sabo iz svojih matičnih držav.
Si želite takšen svet? Si želite takšno državo? Državo, v kateri bodo nekoč predstavniki “leve sredine” opravičevali obredno rezanje klitorisov in sramnih ustnic? Trudeau je že dokazal, da je meja regresije levičarske ostudnosti le nebo.
Morda bo misel povprečnega Slovenca, ki na celotno zadevo gleda z dobro mero ironije, nekaj v smislu: “Ah, pusti te Arabce, to je drug svet …”
Ne ni. Vsi smo ljudje. Konvencije mednarodnih organizacij o človekovih pravicah niso bile pisane posebej za bele Evropejce, potem za subsaharske Afričane in na koncu še za muslimane. Smisel mednarodno uzakonjenih človekovih pravic je njihova univerzalnost. Rasizem nizkih pričakovanj pa to univerzalnost poruši, ljudi dehumanizira, njihove osnovne pravice pa relativizira v okvir njihove skrajne verske sekte. Zato so anarholevičarski pravičniki največji rasisti sodobnega časa in – zavedni ali nezavedni – zavezniki vahabitskih fundamentalistov. Sram naj jih bo.
Mitja Iršič