Ali bo sodobna medicinska etika uvedla nacistične metode odločanja o življenju otrok?

(Foto: iStock)

Praznik nedolžnih otrok, ki ga katoličani obhajamo 28. decembra, je za sodobno družbo čas spraševanja vesti, v katerem bi se iskreno ozrli na naš odnos do življenja. Ob mnogih političnih odločitvah, uperjenih proti pravici do življenja in nerojenim otrokom, smo bili kristjani pripravljeni gledati stran ali celo sodelovati pri njihovem sprejemanju, za kar bi nas moralo postati pošteno sram.

Betlehemska morija
Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi poznal svetopisemske zgodbe, v kateri Modri z Vzhoda sprašujejo po novorojenem Judovskem kralju. Zvezda, ki krasi vsake jaslice po naših cerkvah, na prostem in po domovih, jih je pripeljala najprej v Jeruzalem.

“Ko je judovski kralj Herod slišal o novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo Modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji. Herod je Modre z Vzhoda poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit.

V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili Modri z Vzhoda. Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu Jožefu velel, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje,” zgodbo iz Matejevega evangelija povzema revija Ognjišče.

Brezčutni sodobni Herod še vedno pobija naše novorojence
Kljub vsemu tehnološkemu napredku pa smo danes še vedno ujetniki zlagane razlage 55. člena Ustave RS, ki svobodno odločanje o rojstvih svojih otrok razlaga kot pravico do končanja življenja nerojenih otrok, kar je za ustavno sodišče povsem neprimerno, za zagovornike pa skrajno egoistično in moralno sprevrženo. Zdaj, ko imamo novo zasedbo ustavnega sodišča, močno upam, da bo sporna razlaga 55. člena ustave popravljena, za začetek morda z ločenim mnenjem.

Kam nas pelje sodobna kultura smrti?
Mogoče se še spomnite razprave o ubijanju novorojenčkov izpred nekaj let, ki sta jo v Journal of Medical Ethics načela Alberto Giubilini in Francesca Minerva. Izjavila sta, da bi “starši morali imeti pravico zahtevati od zdravnika, naj ubije novorojenčka, saj so novorojenčki moralno nepomembni”.

Alberto Giubilini in Francesca Minerva sta v članku z naslovom Splav po rojstvu: zakaj bi novorojenček živel? (ne)hote? podprla znano nacistično prakso rasne selekcije novorojenčkov. Ob tem je treba poudariti, da sta takšno, proti pravici do življenja uperjeno besedilo napisala filozofa in ga objavila v strokovni reviji o medicinski etiki (Journal of Medical Ethics).

V svojih grozljivih razmišljanjih ugotavljata, da novorojenček še ni prava oseba in nima moralne pravice do življenja. “Moralni položaj novorojenčka je enak tistemu od fetusa v tem smislu, da nobeden od njiju še nima lastnosti, ki upravičujejo moralno pravico do življenja. Oba sta človeški bitji in potencialna oseba, vendar nobeden ni oseba v smislu bitja, ki ima moralno pravico do življenja,” sta po poročanju The Telegraph pred leti zatrjevala Giubilini in Minerva. Kot upravičen primer uboja rojenega otroka sta navedla Downov sindrom. “Vzgoja takšnih otrok je breme za družino in družbo, saj njihova nega veliko stane,” sta takrat ugotavljala Giubilini in Minerva.

Iz tega sta izpeljala ugotovitev, da bi morali imeti starši pravico, da zdravniku naročijo, naj ubije otroka, če je ta nezaželen ali kakorkoli bolan. To dejanje sta imenovala “splav po rojstvu”. Skrajni levičarski, homoseksualni in lezbični aktivisti danes po klinikah Planned Parenthooda po Ameriki in Evropi zagovarjajo podobne nazore o pravici do življenja, kot je to zagovarjal in celo prakticiral nacistični režim.

Franci Donko

Nedolžni otroci: praznično spraševanje vesti
Praznik nedolžnih otrok, ki ga katoličani obhajamo 28. decembra, je za sodobno družbo čas spraševanja vesti, v katerem bi se iskreno ozrli na naš odnos do življenja. Ob mnogih političnih odločitvah, uperjenih proti pravici do življenja in nerojenim otrokom, smo bili kristjani pripravljeni gledati stran ali celo sodelovati pri njihovem sprejemanju, za kar bi nas moralo postati pošteno sram.

Tudi izgovor, da gre za težke teme, nedorečenost in pravno praznino, ne more biti alibi za izgovarjanje, da sodobne družbene izbire včasih niso idealne in se lahko kristjan z vsemi enako sprijazni. Odmaknjenost sodobne slovenske in evropske družbe od svetopisemskega konteksta spoštovanja življenja je na trenutke prav neverjetna.

Morda je ta slepota značilna za sodobno družbo vseenosti. Družbo, ki ne vidi razlike med prinašalci zlata, kadila in mire novorojenemu Jezuščku in med novodobnim “Herodom”, ki misli, da lahko svojo oblast utrjuje s pobijanjem novorojencev, rešitev pa išče v socialnih eksperimentih z družino in civilizacijo. Na čigavi strani je večinsko katoliški slovenski narod?

Franci Donko