Delo je v torek objavilo članek z naslovom Novi stari obrazi politike, v katerem govori o problemih vodenja, predčasnih volitev in izzivih pred našo strankarsko politiko, ki narekujejo tudi potrebo po novih obrazih iz mlajše generacije.
Kratek tekst končujejo skorajda z retoričnim vprašanjem “Kdo so torej mladi politiki, ki bodo to državo najverjetneje vodili v prihodnosti?” in v sliki ter s kratkim besedilom predstavijo šest potencialnih voditeljev Slovenije v prihodnosti. Poleg vodilnih imen političnega podmladka petih parlamentarnih strank je Delo v ta kontekst uvrstilo tudi diplomata Aleksandra Geržino. Kako Geržina štrli iz tega koncepta novinarskega zapisa se vidi že iz Šmarne gore.
Z Abrahamom do večne mladosti
Prvič, Geržina je od vseh teh mladeničev, ki jih novinarka uvršča na listo političnih voditeljev prihodnosti, najstarejši in je s svojimi 50 leti že kar lepo v zrelih letih, za razliko od, denimo, Žana Mahniča iz SDS, ki ima 26 let. Mimogrede, Mahničev portret so z napakami in selektivnim pristopom precej pohabili, vendar je Delo dan za tem objavilo korekten popravek. Geržina seveda ne sodi med kak politični podmladek, poleg tega bi težko rekli, da je kak nov obraz.
In drugič, Geržina je edini, ki ob svojem portretu nima zapisane politične stranke, ki ji pripada, kakopak tudi ni in ne more biti vodja kakšnega strankarskega podmladka. Ob njegovem imenu in priimku je zapisano, da je karierni diplomat. Ob letnici rojstva 1966 takoj sledi stavek, da je njegov oče Ivan Geržina, ki je podpredsednik DeSUS-a in predsednik Društva Slovenija-Rusija. To dovolj zgovorno pove, da je njegova prva referenca oče, ki seveda sodi v politični krog Milana Kučana.
Bo Geržina mlajši prevzel DeSUS in Erjavčevo pisarno v Mladiki?
Umestitev Geržine v obraze mlajše generacije slovenskih politikov, dasiravno ima enkrat več let kot Mahnič, je novinarski spodrsljaj, ki pa ima svoj razlog. Očitno je Geržina že izbran za nov politično obraz, zato ga je treba promovirati tudi na tako beden način, vprašanje je le, kako daleč ga bodo skušali spraviti. Povsem verjetno je, da ga bodo v kratkem namestili namesto Karla Erjavca, tako v DeSUS-u kot tudi na zunanjem ministrstvu. Erjavčevo obdobje v DeSUS-u se očitno zaključuje, saj z njim ta stranka tone in če hoče leva kontinuiteta to satelitsko politično društvo spraviti čez parlamentarni prag, potem je menjava nujna.
Geržina starejši in Kučan pa sta za to vlogo že predvidela Geržino mlajšega. Aleksander Geržina Erjavca tudi nima v najlepšem spominu, saj mu ni branil hrbta, ko je v medije prišla njegovo zgodba o kilometrini, ko je bil še veleposlanik na Dunaju. Možno in verjetno je, da jo je Erjavec vsaj za javno porabo spretno namestil in pod njo tudi kuril. Spomnimo, takrat je interni nadzor ugotovil, da je v času ambasadorskega dela na Dunaju Aleksander Geržina v poldrugem letu prejel 4500 evrov nadomestila za prevoženih 12 tisoč kilometrov, čeprav imajo ambasadorji na voljo šoferja in službeni avto. Ta afera je Geržino tudi odnesla kot kandidata za veleposlanika v Zagrebu.
Tudi Geržina naznanja, da se Cerarju končuje mandat
Časopis Delo je v lasti Stojana Petriča, zato se takšnemu zapisu ne smemo čuditi, seveda pa bi bil nekoč takšen spin zapakiran in prodan drugače, bolj inteligentno, ne pa tako prozorno, robato, neumno, nizkotno, neprofesionalno, predvsem pa podcenjujoče do tistih bralcev, ki so jih še ohranili.Tudi RTV Slovenija tu ni povsem nedolžna, saj se je Geržina že začel pojavljati kot komentator v Odmevih, v zadnjem primeru razglasitve avstrijskega ustavnega sodišča glede predsedniških volitev v Avstriji. Vendar tu očitki ne morejo biti pretirano veliki, ker Geržina kot nekdanji ambasador na Dunaju tamkajšnje dogajanje dobro pozna. Lahko bi le dodali, da imamo glede te tematike še mnoge druge bolj kompetentne govorce, denimo dr. Ernesta Petriča, nekoč prav tako ambasadorja na Dunaju in hkrati ustavnega sodnika, torej poznavalca tako avstrijske politične stvarnosti kot prava in ustavnega sodišča. Boljšega bi težko našli.
Ta pojavljanja Aleksandra Geržine govorijo o tem, da se mandat vlade Mira Cerarja resnično končuje, vprašanje ostaja samo, ali bodo nove volitve ali pa bodo krpali in podaljševali to agonijo s kakšnimi novim mandatarjem. Cerarja bodo zavrgli kot so njega dni Bratuškovo in očitno je, da so tačas najbolj živahna dogajanja v trikotniku Geržina-Kučan-Petrič.
Za priimek Geržina bomo v teh dneh velikokrat slišali tudi v luči Putina in Ruske kapelice, da bi ga ljudstvu kar najbolj vtisnili v spomin. Miro Cerar tako postaja vse bolj tragična osebnost slovenske politike, saj ni dobro vedel, v kaj se spušča, ni se znal ubraniti omrežij, ki so ga takoj ujela v svojo past, predvsem pa je stopil v prevelike čevlje. Politični zelenec in šibek vladar se v slovensko politično zgodovino ne bo vpisal z velikimi črkami.
Če se bo Miro Cerar predolgo zadrževal na dopustu, mu lahko Milan Kučan med tem že zamenja ključavnico na Gregorčičevi. In ostal bo pred vrati pisarne.
Miro Petek