“Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”

Foto: iStock

Adventni čas je praznični čas pričakovanja rojstva Odrešenika, ki nas napolnjuje z mirom in upanjem. Stiski rok in objemi simbolno izražajo našo notranjo naravnanost in stremljenje k dobremu, ne le zase in svoje bližnje, pač pa tudi za svoje sosede, sodelavce, prijatelje, znance, ne nazadnje za svojo državo in širšo skupnost. Slovenska država je v teh dneh še posebej v naših mislih, saj praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, pravzaprav največji praznik slovenstva. A naša srca in razum se po skoraj tridesetih letih od plebiscita, ki ga z vso pravico lahko označimo za najpomembnejše dejanje v zgodovini slovenskega naroda, stiskajo v skrbi za slovensko državo in njeno prihodnost.

Mednarodno okolje se je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja močno poslabšalo. “Veter sprememb”, ki je zavel po padcu železne zavese, se je upehal v sapice obupnih poskusov ohranjanja svobodnega sveta v tekmi z brezobzirnimi diktatorji enoumja na vseh koncih in krajih sveta. Tarejo nas mnoge skrbi, ki se zgrinjajo na nas s televizijskih ekranov, časopisnih strani in medmrežja. Težko je razločevati med “fake news” in verodostojnimi vestmi. Skorajda nemogoče je ločevati zrnje od plevela, ki preti, da nas bo zadušil in spremenil v brezčutne robote. A vredno je vztrajati! Ne glede na vse črne scenarije imamo kristjani močno luč upanja, vere in ljubezni, ki nas že dva tisoč let razsvetljujejo skozi težke čase. “Ne obupati” je vodilo, ki krepi krščanske mučence vse do današnjih dni. V vsakodnevnem “trku civilizacij”, ki smo mu priče, smo kristjani ponovno tarče preganjanja in sramotenja, pa najsi bo to na Kitajskem, na Bližnjem Vzhodu ali pa v Evropi. Božični prazniki postajajo “zimska praznovanja”, namesto vonja cimeta in medu nam nosnice polnijo vsiljive vonjave orientalskih zmletkov, ušesa pa prebadajo zvoki “trubačev”. V teh zmedenih in negotovih dneh je še toliko bolj pomembno, da se ponovno zavemo, kdo smo in katere so naše vrednote, ter si prikličemo v spomin ponosne trenutke, ko smo odločali o svoji usodi in usodi naših otrok.

V prelomnem obdobju razpadanja jugoslovanske države in oblikovanja samostojne Slovenije je slovenski poskus, da bi jugoslovanske republike v jeseni 1990 podpisale konfederalno pogodbo, ostal neuslišan. Vse druge jugoslovanske republike, razen Hrvaške, so idejo o konfederaciji zavrnile. Potrebno je bilo “oditi na svoje”, ven iz iz balkanskega kotla … Ni odveč spomniti, da je pobudo za plebiscit prvič omenjal podmladek Pučnikove Socialdemokratske zveze aprila 1990, opozicijska Socialistična stranka pa je svojo pobudo predstavila v parlamentu oktobra 1990.

Odločitev o predlogu plebiscita je bila dejansko izoblikovana na posvetu vodstva Demosa v Poljčah 9. novembra 1990, ki mu je s svojo trdno odločenostjo botroval predvsem Jože Pučnik. Posveta so se poleg voditeljev Demosa udeležili tudi vodje poslanskih klubov Demosovih strank in ministri tistih vladnih resorjev, ki so igrali pomembno vlogo v procesu osamosvajanja. Sprva nad idejo o “prehitevanju” ni bilo navdušenja, po odmoru in sestanku Bučarja, Pučnika, Janše in Hribarja pa so uskladili svoja mnenja ter zbranim predstavili nujnost plebiscita. Pučnik je še istega večera odhitel na sestanek lokalnega odbora SDZS na Ptuj in tam omenil 23. december kot datum plebiscita. S tem si je nakopal razburjanje in jezo nekaterih znotraj Demosa, saj naj bi brez soglasja koalicije “izdal” pomemben podatek. Odločitev o plebiscitu je naletela na ostra nasprotovanja zlasti v vrstah opozicije. Kučana je odločitev v Poljčah zelo razjezila, saj nikakor ni bil pripravljen na usodne odločitve, ki bi slovenske komuniste odtrgale od somišljenikov drugod po Jugoslaviji. Tudi med članicami Demosa so mnogi z nezaupanjem sprejeli ključno zgodovinsko odločitev, ki ji je s svojo odločnostjo in brezkompromisnostjo botroval predvsem Pučnik. Demosov posvet v Poljčah predstavlja pomembno prelomnico, saj je začrtal samostojno Slovenijo brez Jugoslavije in dokončno zavrgel idejo o konfederaciji.

Mediji so novico o Demosovem predlogu plebiscita o prihodnosti Slovenije objavili 12. novembra 1990. Demosove stranke so zapisale, da so na svojem posvetovanju v Poljčah ugotovile nevzdržnost slovenskega položaja v Jugoslaviji, zato predlagajo vsem strankam v Sloveniji in Skupščini RS razpis javnega glasovanja o odločitvi za samostojno, neodvisno in suvereno slovensko državo. Kot podlago za svojo odločitev je Demos navedel predhodne predloge svojih strank in predlog socialistov, legalnost odločitve pa naj bi jamčil tudi predlog predsedstva SFRJ (“ustavne krize ni mogoče rešiti po ustavni poti, zato so odprte vse opcije razrešitve, vključno z odcepitvijo”). Demos je v predlogu poudaril, da želi razrešiti krizo v državi po “mirni, legitimni in legalni poti”, plebiscit pa naj bi zagotovil tudi mednarodno legitimnost odločitve. Dogajanja okrog zakona o plebiscitu (usklajevanje vsebine plebiscitnega vprašanja in načina izvedbe, problem datuma izvedbe plebiscita in deleža volilnih upravičencev, ki naj bi bil potreben za veljavnost rezultatov plebiscita, sprejemanje zakona o plebiscitu) so še bolj razdelila slovensko politično prizorišče. Povzročila so razpoke tudi v Demosu. Opozicija je zahtevala, naj se plebiscitna odločitev o samostojni in neodvisni Sloveniji sprejme z večino vseh volilnih upravičencev, kar je podprla tudi vlada. To je priporočila tudi Demosovim poslancem. V slovenski javnosti je odmevalo trdo stališče italijanskega zunanjega ministra iz vrst socialistov Giannija de Michelisa, ki je ob svojem obisku v Sloveniji jasno povedal, da bo tujina sprejela rezultate plebiscita le v primeru, če bo za samostojno in neodvisno Slovenijo glasovala večina vseh volilnih upravičencev. Vrstili so se medijski napadi na Demosove voditelje, še zlasti na Pučnika, ki naj bi po mnenju slovenskih medijev v želji po pridobivanju političnih točk razkril predvideni datum plebiscita.

Direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver (Foto: STA)

Plebiscit o slovenski samostojnosti in neodvisnosti je potekal 23. decembra 1990. Vprašanje na glasovnici se je glasilo: “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” V razglasu državljanom Republike Slovenije in vsem volivcem v Republiki Sloveniji je bilo poleg plebiscitnega vprašanja zapisano, da bo odločitev za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo sprejeta le, če bo zanjo glasovala večina vseh volivcev. Razložen je bil tudi pomen plebiscitne odločitve: RS ne bo več združena v SFRJ; sprejem novih aktov: ustavni akt za izvedbo plebiscitne odločitve, nova slovenska ustava, ustavni zakon za izvedbo ustave; RS bo lahko sklepala meddržavne pogodbe, tudi konfederalno pogodbo. Razglas se je zaključil s stavkom: “Smo za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo.” Poročilo Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na plebiscitu z dne 23. decembra 1990 je ugotavljalo, da se je glasovanja udeležilo 1.361.738 volilnih upravičencev ali 93,2 odstotka. Za samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 ali 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev, proti jih je bilo 57.800 ali 4 odstotki, 12.412 ali 0,9 odstotka glasovnic pa je bilo neveljavnih. Izid plebiscita, ki je fasciniral daleč naokoli, je zavezoval slovensko politično oblast, da v pol leta uresniči plebiscitarno odločitev.

Obdobje, ki je sledilo, je bil čas mrzličnih priprav na osamosvojitev Slovenije, pa tudi prvih resnih razhajanj v Demosu glede predloga zakona o privatizaciji. Na skupščinskih sejah so poslanci vneto in brezkompromisno razpravljali o poteku priprav na osamosvojitev. Dogovori o konfederaciji, ki so potekali spomladi 1991, so bili neuspešni. Politični akterji v podobi predsednikov vseh jugoslovanskih republik, nepripravljeni na zapleteno reševanje jugoslovanske krize v vseh njenih razsežnostih, so zavlačevali medsebojne razgovore in ponujali za Slovenijo nesprejemljive rešitve, ki so temeljile na centralizaciji države in poskusih poenotenja tako raznolike skupnosti.

Demosova vlada je zmogla dovolj moči, da je plebiscitarni ukaz uresničila in v vojni za Slovenijo fizično zavarovala svoje odločitve. V vojni za Slovenijo, ki je trajala veliko več kot deset dni in ki je tudi z mednarodnega vojaškega in humanitarnega prava čista kot solza, smo Slovenke in Slovenci, predvsem velika večina, ki jim je bila samostojna in demokratična Slovenija tudi intimna opcija, dokončno stopili na politični zemljevid sveta. To priznanje so nam kmalu dali v EU in drugod po svetu. Ne smemo pozabiti na dve državi, ki sta najprej reagirali na jasno izraženo voljo slovenskega naroda, to sta Vatikan in Nemčija. Vatikan je priznal Slovenijo že decembra, prav tako Nemčija, a je veljavnost priznanja prestavila na januar 1992. Vendar nam mora biti povsem jasno, da nam mednarodne okoliščine za osamosvojitev sprva niso bile preveč naklonjene. Če ne bi imeli tako odločnih posameznikov, kot sta bila Pučnik in Janša, ki sta čutila in sledila ljudski volji, bi prav gotovo ne dobili samostojne države. Sedaj jo, hvala Bogu, imamo. Tudi privilegij, da praznujemo dan samostojnosti in enotnosti v božičnem času, ima velik pomen. Zato iz srca: ponosno praznujmo rojstvo samostojne slovenske države in rojstvo Jezusa, ki je odrešil svet!

Dr. Andreja Valič Zver

Zbor za republiko

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!