Barka, ki nas bo rešila

Datum:

V življenju je lahko izbiral. Bil je zelo sposoben. Povrhu tega pa sin generalnega guvernerja Kanade. Zato so bile zanj odprte tako rekoč vse poti. Bleščeči karieri mornariškega častnika se je odpovedal, potem ko je postal poveljnik velike letalonosilke. Občutek moči ga izpolnil. Odšel je v Pariz, kjer je študiral filozofijo in doktoriral. Po vrnitvi v Toronto je predaval filozofijo na tamkajšnji univerzi. Vednost mu ni zadoščala. Pred petinpetdesetimi leti pa se mu je življenje popolnoma spremenilo. Odkril je dobroto. Zgodilo se je ob obisku ustanove, v kateri je bilo zaprtih osemdeset ljudi s posebnimi potrebami. Osupnil je. ‘Poslanstvo’ ustanove je bilo namreč ‘lajšanje’ položaja staršev, ki niso več vedeli, kaj naj počno s svojimi prizadetimi otroki. Resnici na ljubo tudi zaposleni v ustanovi o tem, kaj početi z njimi, niso vedeli kaj dosti. Oskrbovanci, osebe z motnjami v duševnem razvoju, so bili prepuščeni samim sebi. Dnevi so jim, ne da bi karkoli počeli, minevali v brezciljnem tavanju po hodnikih. Prizor ga je pretresel. Dva fanta, Rafaela in Filipa, je povabil, naj prideta živet k njemu v Francijo. Povabil je dva. Ne dvajset ali dvesto … Dva. Morda zato, ker se je zavedal, da skrb za človeka zahteva ljubečo osebno pozornost, ki se v množici porazgubi. Šlo mu je zanju, ne za zunanji videz, ki bi ga zbudila njegova gesta. Kasneje pa je za svoje poslanstvo pridobival pomočnike in prostovoljce in vedno več je bilo tudi oskrbovancev …

Pred kakim tednom se je v enaindevetdesetem letu starosti po hudi bolezni Jean Vanier poslovil od tega sveta. To, kar je mati Terezija naredila za na cesti umirajoče brezdomce, to, kar Peter Opeka počne za socialno deprivilegirane, je Vanier naredil za osebe z motnjami v duševnem razvoju. V več kot sto petdeset skupnosti – po Noetovi barki jih je poimenoval L’Arche, kar pomeni Barka –, ki jih najdemo v mnogih državah po vsem svetu (tudi v Sloveniji), je ta čas vključenih okoli pet tisoč ljudi, rešenih iz morja fizične ali duhovne osamljenosti. Osamljenosti, ki se rojeva iz občutka nezaželenosti in neljubljenosti. In ne le to – način bivanja oseb s posebnimi potrebami v malih skupnostih je postal vzor organiziranja tudi za druge njim namenjene ustanove.

Vianerjeva zapuščina, Barka, je naše upanje. Veliko upanje. Upanje proti upanju (Rim 4,18) v današnjem zmedenem svetu, ki je v svojem bistvu človeku zelo nenaklonjen in do skrajnih meja zanika njegovo dostojanstvo. Ko bi ne bilo tako, bi ne mogli niti pomisliti na sejem otrok, ki ga je organizacija ‘Men having babies’ lani že četrto leto zapored priredila v Bruslju. Na sejmu se pred očmi javnosti, brez prikrivanja, torej nekaznovano sklepajo posli med nadomestnimi materami in homoseksualnimi pari, ki želijo na ta način priti do otroka. Zaman se trkamo po prsih, da je suženjstvo (bolj ali manj) odpravljeno. Otroci postajajo tržno blago, ki si ga lahko omisli vsakdo, ki ima dovolj denarja.

Če so nekateri prepričani, da imajo vso pravico otroka kupiti, po drugi strani mnogi menijo, da se imajo otroka pravico znebiti, kadar jim to ustreza. Najprej seveda takega, pri katerem – kot pri kakem potrošnem artiklu – opazijo kakšne pomanjkljivosti, recimo Downov sindrom. Na Islandiji se otroci s tem sindromom praktično ne rojevajo več. Vse že poprej splavijo. Na Danskem je delež splavljenih nosilcev odvečnega kromosoma le malenkost nižji. Podoben scenarij se obeta Nizozemski. In ne slepite se – tudi pri nas so nosečnice v marsikateri ginekološki kliniki deležne zastraševanja, če odklonijo nekatere invazivne preglede, ker pač ne želijo izpostavljati nepotrebnim tveganjem otroka, ki ga tako ali tako želijo donositi. Za zdaj so tovrstni, ‘selekciji’, namenjeni pregledi še prostovoljni, a nihče nam ne zagotavlja, da bo tako tudi ostalo.

Zlata Krašovec.

O tem, kako je splav dovoljen praktično že brez vsake omejitve in se ponekod ne obotavljajo izpostaviti hladu celo živorojenih otrok, ker pač niso umrli med posegom, je bilo prelitega že veliko črnila. Prav tako kot o sodnih pregonih ljudi, ki si temu drznejo – niti ne nasprotovati, temveč preprosto moliti za nerojene in njihove starše. Medtem ko naravovarstveniki trkajo na vest človeštva zaradi ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, po klinikah poteka prava industrija smrti.

Katera barka bo rešila našo bolno ‘civilizacijo’, ko prisega na moč in znanje, pozablja pa na dobroto? Si civilizacija, ki se utaplja v morju sebičnosti, rešitev sploh zasluži? Mar ni vseeno, če jo odplakne val nasilja, ki bo neizogibno pljusnil čeznjo?

Jean Vanier je zapisal: “Skupnost ni ideal, skupnost smo ljudje. Ti in jaz. V skupnosti smo poklicani ljubiti ljudi prav take, kot so, z njihovimi ranami in darovi, ne takšnih, kot bi mi želeli, da bi bili.” Prav mogoče je, da bodo preživele le majhne skupnosti. Skupnosti teh, ki se bodo znali odpreti potrebam dveh ali treh. Zelo osebno. Z veliko ljubezni. “Ljubezen ne pomeni delati izrednih ali junaških reči. Pomeni vedeti, kako z nežnostjo delati običajne stvari,” še pravi Jean Vanier.

Zlata Krašovec

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...