Vprašanje, kdo je Slovenec, postaja aktualno v času, ko naj bi globalizacija začela brisati razlike med civilizacijami, religijami, narodi in kulturami, človeštvo naj bi se prelilo v eno samo brezoblično celoto. Ali je takšna globalizacija res gotova stvar, ne pa samo razsvetljenska utopija, ne ve nihče.
Odgovor na vprašanje, kdo je Slovenec, je sicer preprost – kdor govori slovensko javno in zasebno in se ima za člana duhovnokulturne skupnosti, iz katere sprejema nacionalno identiteto. Vemo, da ni vsak slovenski državljan nujno Slovenec in da so številni Slovenci državljani drugih držav. Do tod je vse jasno in prav. Manj jasna so vprašanja priseljencev v Slovenijo, tako imenovanih Polslovencev in Neslovencev, njihove integracije v slovensko državo in družbo ali pa njihove asimilacije v slovensko narodno skupnost, s čimer naj postanejo Slovenci. Toda ta vprašanja so stara, odkar so ta ozemlja poselili naši predniki in so se mednje začeli naseljevati ljudje drugačnih narodnosti. Mnogi so se asimilirali in postali Slovenci, drugi so se tako ali drugače integrirali v življenje slovenske večine. To velja že za nemško plemstvo, ki je bilo do 19. stoletja vladajoči sloj slovenskih dežel. Pogosto je bilo dvojezično, zato zmožno integracije v slovensko versko in kulturno okolje. Bilo je nosilec slovenskega protestantizma in mecen njegove književnosti. Pa tudi pozneje so imeli Neslovenci ali Polslovenci, asimilirani ali integrirani, velike vloge pri oblikovanju slovenske duhovne kulture in narodne identitete. V 17. stoletju so z Alassio da Sommaripo, J. L. Schönlebnom in Janezom Svetokriškim po zatrtju protestantizma oživljali slovensko versko in literarno tradicijo. V 18. stoletju sta vanjo svoj delež prispevala grofa M. K. Attems in S. Herberstein, po svoje baron J. K. Erberg. V razsvetljenstvu sta vodilno vlogo odigrala Polslovenca baron Zois – po očetu italijanskega – in A. T. Linhart češkega rodu, oba prelomna za razvoj slovenske literature, gledališča, časnikarstva in znanosti, oba z Vodnikom branilca slovenskega jezika na sodiščih in šolah, prva snovalca slovenske politične misli. Vloga Neslovencev in Polslovencev v kulturi in celo politiki je ostajala opazna skozi 19. stoletje in še pozneje, s pesnicama Fanny Hausmann in Lili Novy, s slikarko Heleno Vurnik, z družino Kleinmayer, z E. H. Costo, Izidorjem Cankarjem, F. Milčinskim, I. Brnčičem in mnogimi drugimi.
Slovenske identitete niso ustvarjali samo “čistokrvni” Slovenci, med njenimi poglavitnimi snovalci so bili potomci asimiliranih prednikov, od J. Dalmatina do J. Jurčiča in O. Župančiča. Toda obstaja še druga plat, kako biti ali ne biti Slovenec. S. Vraz in D. Dežman sta bila slovenskega rodu, jezik in identiteto sta zamenjala za drugačno, postala sta Neslovenca in tudi to je mogoče. Bolj zapleten je primer novih prišlekov iz “južnih republik” komunistične Jugoslavije. Mnogi so z asimilacijo postali pomemben člen slovenske kulture, družbe in državnosti.
Ta vrsta polslovenstva ali celo protislovenstva bi postala usodnejši problem, ko bi se začeli tudi rojeni Slovenci odtegovati nacionalni identiteti v korist nekakšne splošne, univerzalne, ideološke “vseenosti”. Morda bi celo slovenščino zamenjali za rabo kateregakoli svetovnega jezika, ki bi ga lahko razumeli novi, to pot afro-azijski priseljenci. To bo torej vprašanje prihodnosti. Po Trubarju, Prešernu in Cankarju bo znova šlo za biti ali ne biti Slovenec.
Dr. Janko Kos