Biti ali ne biti Slovenec

Datum:

Vprašanje, kdo je Slovenec, postaja aktualno v času, ko naj bi globalizacija začela brisati razlike med civilizacijami, religijami, narodi in kulturami, človeštvo naj bi se prelilo v eno samo brezoblično celoto. Ali je takšna globalizacija res gotova stvar, ne pa samo razsvetljenska utopija, ne ve nihče.

Odgovor na vprašanje, kdo je Slovenec, je sicer preprost – kdor govori slovensko javno in zasebno in se ima za člana duhovnokulturne skupnosti, iz katere sprejema nacionalno identiteto. Vemo, da ni vsak slovenski državljan nujno Slovenec in da so številni Slovenci državljani drugih držav. Do tod je vse jasno in prav. Manj jasna so vprašanja priseljencev v Slovenijo, tako imenovanih Polslovencev in Neslovencev, njihove integracije v slovensko državo in družbo ali pa njihove asimilacije v slovensko narodno skupnost, s čimer naj postanejo Slovenci. Toda ta vprašanja so stara, odkar so ta ozemlja poselili naši predniki in so se mednje začeli naseljevati ljudje drugačnih narodnosti. Mnogi so se asimilirali in postali Slovenci, drugi so se tako ali drugače integrirali v življenje slovenske večine. To velja že za nemško plemstvo, ki je bilo do 19. stoletja vladajoči sloj slovenskih dežel. Pogosto je bilo dvojezično, zato zmožno integracije v slovensko versko in kulturno okolje. Bilo je nosilec slovenskega protestantizma in mecen njegove književnosti. Pa tudi pozneje so imeli Neslovenci ali Polslovenci, asimilirani ali integrirani, velike vloge pri oblikovanju slovenske duhovne kulture in narodne identitete. V 17. stoletju so z Alassio da Sommaripo, J. L. Schönlebnom in Janezom Svetokriškim po zatrtju protestantizma oživljali slovensko versko in literarno tradicijo. V 18. stoletju sta vanjo svoj delež prispevala grofa M. K. Attems in S. Herberstein, po svoje baron J. K. Erberg. V razsvetljenstvu sta vodilno vlogo odigrala Polslovenca baron Zois – po očetu italijanskega – in A. T. Linhart češkega rodu, oba prelomna za razvoj slovenske literature, gledališča, časnikarstva in znanosti, oba z Vodnikom branilca slovenskega jezika na sodiščih in šolah, prva snovalca slovenske politične misli. Vloga Neslovencev in Polslovencev v kulturi in celo politiki je ostajala opazna skozi 19. stoletje in še pozneje, s pesnicama Fanny Hausmann in Lili Novy, s slikarko Heleno Vurnik, z družino Kleinmayer, z E. H. Costo, Izidorjem Cankarjem, F. Milčinskim, I. Brnčičem in mnogimi drugimi.

Slovenske identitete niso ustvarjali samo “čistokrvni” Slovenci, med njenimi poglavitnimi snovalci so bili potomci asimiliranih prednikov, od J. Dalmatina do J. Jurčiča in O. Župančiča. Toda obstaja še druga plat, kako biti ali ne biti Slovenec. S. Vraz in D. Dežman sta bila slovenskega rodu, jezik in identiteto sta zamenjala za drugačno, postala sta Neslovenca in tudi to je mogoče. Bolj zapleten je primer novih prišlekov iz “južnih republik” komunistične Jugoslavije. Mnogi so z asimilacijo postali pomemben člen slovenske kulture, družbe in državnosti.

Problem so tisti, ki sprejemajo slovenščino za svoj javni ali celo zasebni govor, ne pa slovenske identitete. Rajši bi se čutili socialistične “Jugoslovane”, svobodne “Evropejce” ali anacionalne “kozmopolite”. Nacionalno identiteto bi menjali za ideološke nadomestke. Asimilirani so torej samo na zunaj, kar je paradoks posebne vrste. Med njimi je kak viden politik ali župan, znanstvenik ali publicistka, gledališki umetnik ali uspešen pisatelj. V te vrste Slovencih prihaja do razcepa zavesti med tem, kar so v sebi, in tistim, kar naj bodo za druge. S tem postajajo nosilci nenavadne nacionalne shizofrenije, ki je mučna bolj zanje same kot za okolje, sili jih v neuravnovešeno nihanje med kompleksi manjvrednosti in večvrednosti.

Ta vrsta polslovenstva ali celo protislovenstva bi postala usodnejši problem, ko bi se začeli tudi rojeni Slovenci odtegovati nacionalni identiteti v korist nekakšne splošne, univerzalne, ideološke “vseenosti”. Morda bi celo slovenščino zamenjali za rabo kateregakoli svetovnega jezika, ki bi ga lahko razumeli novi, to pot afro-azijski priseljenci. To bo torej vprašanje prihodnosti. Po Trubarju, Prešernu in Cankarju bo znova šlo za biti ali ne biti Slovenec.

Dr. Janko Kos

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...