Predsednik ZDA Donald Trump je pred časom napovedal umik svoje države iz pogodbe o nuklearnem orožju srednjega dosega (INF). Nič kaj spodbudna vest, ne glede na to, da ni povsem jasno, ali ameriški predsednik lahko ta korak opravi brez soglasja kongresa oziroma senata. Pogodbo sta leta 1987 v Washingtonu podpisala ameriški predsednik Ronald Reagan in sovjetski generalni sekretar Mihail Gorbačov. S pravno zavezujočim bilateralnim sporazumom so se ZDA in Sovjetska zveza oziroma njena naslednica Rusija odpovedale kopenskim raketnim izstrelkom (z nuklearno ali konvencionalno glavo) kratkega (od 500 km do 1.000 km) in srednjega dosega (od 1.000 km do 5.500 km). Šlo je za pomemben dosežek na področju omejevanja in nadzora nad oborožitvijo ter velik prispevek h končanju hladno-vojne oboroževalne tekme. Oddahnili so si predvsem Evropejci, saj so bile te rakete na starem kontinentu gosto posejane. V nekaj letih so jih na odpad pospremili skoraj 2.700.
Predsednik Trump je v prvih dveh letih svojega vladanja res postregel z nekaj skrb vzbujajočimi ukrepi, vendar vsega glede morebitnega prenehanja veljavnosti INF pogodbe ne gre zvaliti na njegov račun. ZDA so Rusijo že za časa predsedovanja Baracka Obame leta 2014 obtožile za preizkušanje raket z dosegom več kot 500 km in nato leta 2017 še za namestitev njihovega manjšega števila. Rusija je ameriške obtožbe zavračala, vendar pri tem ni bila prepričljiva. S svoje strani je ZDA očitala namestitev ameriških prestreznih raket v Romuniji. Te predstavljajo obrambo Nato držav pred iranskimi izstrelki. Po ruskem prepričanju pa bi se lahko uporabile tudi v ofenzivne namene, s čimer bi se rušilo strateško ravnovesje z ZDA. Rusija je sicer že pred tem izražala nezadovoljstvo z INF pogodbo, saj naj bi bila ta bolj v korist nasprotne strani. To naj bi bil tudi razlog, da se je Rusija veliko manj kot ZDA držala političnih dogovorov o omejevanju nuklearnega orožja krajšega (pod 500 km) dosega. Rusiji bi tako kar odgovarjalo, če Trump svojo napoved uresniči. Znebila bi se očitkov o kršitvah in še s prstom bi lahko pokazala na ameriško stran, da je kriva za pokop pogodbe. Med razlogi za ameriško nezadovoljstvo pa je poleg ruskih kršitev najti tudi dejstvo, da INF pogodba ne zavezuje drugih držav, ki razpolagajo z vse večjim številom tovrstnih raket, npr. Kitajska. Sodeč po njunem obnašanju, vključno z jalovimi diplomatskimi pogajanji, da se stvari okoli INF spet postavijo na svoje mesto, je možno zaključiti, da tako Rusija kot ZDA niso več kdo ve koliko zainteresirane, da jih INF pogodba še naprej zavezuje. Nuklearno orožje srednjega dosega torej v njunih očeh (pa ne samo njunih) očitno spet pridobiva na pomenu in s tem posledično mnenje, da je omejeni nuklearni spopad mogoč (npr. z namenom zaustavljanja prodora sovražnih konvencionalnih sil na ozemlje zaveznikov), pa naj se sliši še tako noro. Podobno kot pred tridesetimi leti bi bil spet zelo izpostavljen evropski kontinent.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je Trumpovo napoved ostro kritiziral, obžaloval pa jo je tudi Heiko Haas, nemški minister za zunanje zadeve. Zanimivo pa je, da so Evropejci ob trditvah o omenjenih ruskih kršitvah pogodbe več ali manj molčali. Določeno izjemo je predstavljala ZRN, ki je Rusijo večkrat pozvala, da zadevo pojasni, vendar se ta ni odzvala. To pot se je oglasila tudi EU in tako ZDA kot Rusijo pozvala h konstruktivnemu dialogu in k ohranitvi INF ter zagotovitvi polne preverljivosti njenega spoštovanja, od česar je odvisna varnost tako Evrope kot sveta. Zgledu EU bi morali slediti voditelji držav in tudi ustanove v ZDA in Rusiji ter drugod in pozvati predsednika Trumpa in Putina, da ne glede na vse prej kot dobre odnose med državama razčistita zadeve okoli novih ruskih raket z dosegom preko 500 km.
Tako ZDA kot Rusija sta se v preteklosti res že umaknili iz posameznih sporazumov o nadzoru nad oborožitvijo. Vendar, propad INF bi imel zelo hude in nepredvidljive posledice in bi bil vse prej kot dobra popotnica za obnovitev New START-a (pogodbe o zmanjšanju strateškega nuklearnega orožja), ki se izteče leta 2021. Skladno z njo imajo ZDA in Rusija vsaka po 1.550 kosov tovrstnega orožja. Če se državi ne uspeta dogovoriti o podaljšanju, potem med njima prvič po letu 1972 ne bi bilo nobenega pravno zavezujočega sporazuma, ki bi omejeval njun nuklearni arzenal.
Skratka, priča smo novi tihi jedrski oboroževalni tekmi, in to kvalitativne narave, ki se lahko še razbohoti in okrepi skušnjavo, da se jedrsko orožje dejansko uporabi (ker je omejenega obsega, ker je preciznejše itd.). Konje je potrebno ustaviti. Jedrskega orožja se žal ne da odpraviti čez noč. Naivna so pričakovanja, da se ga da enostavno pravno prepovedati s sporazumom, brez da so med podpisnicami jedrske države in brez da so jasno opredeljeni koraki, ki naj s časom pripeljejo do sveta brez grožnje jedrskega uničenja. Najprej je treba nujno preprečiti krepitev nove nebrzdane jedrske oboroževalne tekme, enostranske ter ne transparentne poteze in možnost nesporazumov ter s tem nadaljnje slabšanje strateške stabilnosti. Če svet oziroma ZDA in Rusija že ne moreta ohraniti pri življenju obstoječih sporazumov o nadzoru in omejevanju jedrskega orožja oziroma njihovega preverljivega spoštovanja, kar bi bilo vsega obžalovanja vredno, potem je nujno potreben plan B. Potrebno se je dogovoriti o nekem novem vseobsežnem sistemu omejitve in nadzora nad tovrstno oborožitvijo. Predvidljivost, transparentnost in stabilnost se morajo vrniti v odnose med jedrskimi silami. Odgovornost ZDA in Rusije je pri tem izredna. Vendar, ali se bo jedrska oboroževalna tekma ukrotila, ni več le bilateralna stvar teh dveh držav, ampak širšega sodelovanja. Potreben bo multilateralni dogovor.
Dr. Božo Cerar
Veleposlanik v pokoju