Bodoče socialne delavke, študentke magistrskega programa Fakultete za socialno delo, so neprimerno za akademsko izobražene bodoče socialne delavke nestrpno udarile po izkušenem kolegu, češ da “razpihuje rasističen odnos do migrantov”.
Razlog? Kritičen razmislek o pošiljanju študentk na druženje z migranti na hrvaško-srbsko mejo. “Dosje FSD: Se Fakulteta za socialno delo poigrava z življenji svojih študentk?” je bil naslov članka, objavljenega 11. marca letos na portalu Nova24TV, katerega avtor sem socialni delavec Franci Donko.
To ni socialno delo!
Namen mojega zapisa je odpiranje akademske razprave, ali je pošiljanje študentk na učenje empatije in sočutja ob druženju z ekonomskimi migranti ustrezen način socialnega dela. Sam zagovarjam mnenje, da ne. Moje delovne izkušnje, ki so slovenski javnosti znane, pričajo, da socialni delavci “obravnavamo” slovenske ljudi iz pisarn. Čemu torej Fakulteta za socialno delo pošilja dekleta na “spoznavno druženje” na terene bivše totalitarne države, stiske brezdomcev in domačih revežev pa v njih ne vzbujajo sočutja in empatije?
Kdo je zameglil vid “našim dekletom”, ki si zatiskajo oči pred resnico?
Na predstavitvi svojega druženja z migranti na etnološkem oddelku Filozofske fakultete so študentke povedale, da so bile na prakso napotene s strani FSD, ki je menda “pozabila” izpolniti neke formularje, zaradi česar jim skvoterji v Šidu niso omogočili dostopa do žensk in otrok. V prejšnjem članku sem se spraševal, ali gre res le za za birokratsko šlamparijo, vendar odgovornost za to nosijo tudi bodoče socialne delavke, ki se v članku v Mladini opisujejo kot “samostojne, močne, akademsko izobražene ženske, ki se borimo proti patriarhalnemu in seksističnemu diskurzu v medijih, javnem in zasebnem prostoru. Imamo svoj glas,” poudarjajo študentke, združene v boju “proti diskriminaciji, rasizmu, mizoginiji in seksizmu ter za enakopravno in pravičnejšo družbo”.
“Samostojne, močne, akademsko izobražene ženske” so po “napaki” fakultete spregledale populacijo žensk in otrok, ki imajo v kulturi šeriatskega prava podobne pravice kot recimo kamela ali konj. Dovoljeno jih je pretepati, prodati, zamenjati, imeti toliko, kolikor jih lahko preživiš, in podobno. Z vidika socialnega dela je v takšnih primerih dovoljeno govoriti o socialnem delu v izrednih razmerah, katerega ključne metode ostajajo osebni stik, zagovorništvo in praktična pomoč. Toda ničesar od tega niso bile deležne ženske in otroci. Da je to popolnoma nezdružljivo s stroko in z evropsko krščansko omiko, ni treba niti izgubljati besed …
Še bolj zaskrbljujoča je reakcija Fakultete za socialno delo, ki je resno novinarsko delo svojega diplomanta označila kot krepitev sovraštva in občutka ogroženosti “nas” od “drugih”, pri čemer naj bi se dramatično skliceval na verske teme. Študentke pa so napad še stopnjevale in stališče socialnega delavca z bogato prakso označile kot “zlorabo njihovega dela” in “seksistično in pokroviteljsko razpihovanje sovraštva”, s katerim “namerno in javno ponižuje nas študentke kot ženske ter krši našo pravico do dobrega imena”, z navedki v članku, ki so “absurdni, izkrivljeni, žaljivi in namenoma poniževalni”.
Neodgovorno poigravanje z mladimi na ideološko kontaminirani Fakulteti za socialno delo
Kakšen vzor je Fakulteta za socialno delo, ki demonizira bivše študente po režimskih časopisih, namesto da bi organizirala okroglo mizo in soočenje mnenj, pristransko sporoča režimski novinar Mladine Izak Košir v zapisu “Naša dekleta”, “Kdo se boji študentk Fakultete za socialno delo?” Takole je zapisal: “Na to temo so na FSD v sredo pripravili tudi okroglo mizo Sovražno medijsko poročanje o delu z begunkami in begunci, na kateri so poudarili, da je njihova fakulteta ‘pogosto tarča napadov slovenske skrajne desnice, ki se v zadnjem času vzpostavlja tudi ob pomoči novih medijev'”. Na FSD menijo, da se ti napadi navadno osredotočajo na področje spolov in se kažejo kot mizogini napadi na ženske pod pretvezo varovanja otrok. Profesorica dr. Jelka Zorn s katedre za proučevanje socialne pravičnosti na FSD pojasnjuje, da je šlo za enotedensko terensko delo v Šidu, mestu na srbsko-hrvaški meji, begunskem ‘žepu’ na poti v ‘Evropo’. “Vse skupaj je potekalo v okviru predmeta Sodobne migracije na magistrskem študiju Socialna pravičnost in radikalne perspektive. Z vidika socialnega dela gre za socialno delo v izrednih razmerah, katerega ključne metode ostajajo osebni stik, zagovorništvo in praktična pomoč (pomoč pri zagotavljanju čistih oblačil in drugih potrebščin za preživetje v hudem mrazu). Sovražni napad Nova24TV razumemo kot moralno obsodbo solidariziranja z begunci in migranti,” pojasnjuje Jelka Zorn in dodaja, da so profesorice in študentke šokirane nad tem, da pridobitev ženskih pravic, svobodo in avtonomijo žensk avtor članka uporabi za krepitev sovraštva in občutka ogroženosti “nas” od “drugih”, pri čemer se dramatično sklicuje na verske teme.
Pričakoval povabilo na okroglo mizo, dočakal pljuvanje po medijih. Je to akademski domet Fakultete za socialno delo?!
Kot socialni delavec in novinar sem bil nemalo presenečen nad nestrokovnim obravnavanjem mojega pisanja s strani Fakultete za socialno delo in študentk magistrskega študija. Ali Fakulteta za socialno delo v svojih “radikalnih perspektivah” vzgaja socialne delavke ali skrajne aktivistke, presodite sami. V zgodbi izstopa žalostno dejstvo, da študentke ne najdejo možnosti za razvijanje empatije v stiskah ljudi, kakršnih je na domačem pragu vse polno. Treba je v Srbijo, k “mladim fantom z lepimi zobmi”, ki naivnim mladenkam v “all starkah in venskah” svojih resničnih zgodb, namenov in stisk ne bodo pripovedovali. Kot sem poudaril v prejšnjih pisanjih, zgodba smrdi po prevari. Žrtev so seveda naivne študentke, le da tega za zdaj še ne vedo.
Se bo vodstvo fakultete ustrašilo nekdanjega študenta ali bo končno priredilo okroglo mizo s povabilom avtorju teh vrstic?
Franci Donko