Boj gospodične Friman – boj za dostojno delo

Je greh, če ženska ljubi svojega moža? (Foto: YouTube)

Boj gospodične Friman ni bil histeričen boj ženske, ki bi rada zavladala moškemu ali celo postala moški z njegovim »premoženjem med nogami« vred ali boj intelektualke, ki se na neki fakulteti bori za plačo, kot jo ima njen moški kolega. Niti ni bil boj neke neofeministke, ki bi hotela na vso silo uveljaviti ženske kvote v parlamentu, čeprav najbrž niti ni prav dosti žensk, ki bi si v resnici želele tam sedeti. Boj gospodične Friman je bil boj dostojne ženske, ki se je v začetku 20. stoletja borila za pravico do dostojnega dela. In si jo tudi izborila. Njej gotovo lahko čestitamo ob svetovnem dnevu dostojnega dela.

Televiziji Slovenija se kdaj pa kdaj posreči, da na spored uvrsti nanizanko, za katero sem celo pripravljena plačati tistih 12 in nekaj evrov; štiri evre po seriji (ta je namreč imela tri dele). S tem so, kar se mene tiče, tisti mesec upravičili svoj obstoj. V jagodni izbor Dediščine Evrope so namreč uvrstili serijo, ki je bila menda posneta celo po resničnih dogodkih in se dogaja leta 1905 v Stockholmu. Glavne junakinje so hrabre ženske, ki so se v časih, ki jim niso bili naklonjeni, uspele postaviti po robu korupciji in s trdno voljo, modrostjo in sodelovanjem zasnovale svojo živilsko trgovino, ki so jo poimenovale Švedski dom.

Gospodično Friman zmoti gnilo meso na tržnici
Gospodična Friman ni bila prav lepa ženska, grda pa tudi ne. Bila je povprečne lepote, vendar nadpovprečne modrosti in poguma, predvsem pa srčnosti. Še posebno slednje manjka sodobnim neofeministkam: srčnosti oziroma čustvene inteligence. Dagmar Friman je namreč hodila po Švedski z odprtimi očmi in bilo ji je mar. Za otroke, ki so jih doma pretepali pijani očetje, za bolne, ki niso imeli denarja za zdravljenje, za uboge, ki so z zadnjimi kronami kupovali gnilo meso na tržnici. Tako zelo ji je bilo mar, da tega enostavno ni več prenesla. Ker jo je polbrat opeharil za dediščino, je začela razmišljati o dostojnem zaslužku. Najprej je za trgovinico, ki naj bi jo vodile same ženske, navdušila samostojno ekonomistko Kinno, kasneje pa še pridno ženo Lotti, njeno kuharico Emmy in razvajeno bogato vdovo, gospo Schlyter. Ženske različnih starosti in družbenih slojev so ustanovile Švedski dom, katerega poglavitna dejavnost je bila prodaja zdrave hrane ljudem vseh družbenih razredov. Moški pa so komentirali, da so »kikle skočile na zadružni vlak«.

Dagmar Friman je trdno verjela v enakopravnost, ne pa tudi enakost spolov (Foto: YouTube)

Dagmar Friman je trdno verjela v enakopravnost, ne pa tudi enakost spolov (foto: YouTube).

Gospodična Friman nese kovček sama
Gospodična Friman je imela nekaj potez sodobnih neofeministk, vendar hvala Bogu zelo malo. Na primer: veliko raje je nesla kovček sama. Sodobne neofeministke pa niti skozi nihajna vrata na Filozofski fakulteti ne stopijo, če jim jih pridrži prijazni kolega, češ »menda pa si ja znam odpreti sama vrata«. Težko razumem, zakaj je ženska opeharjena svoje ženskosti ali pač morda »moškosti«, če ji ob priložnost nekdo podrži vrata. Kot da je bo kaj manj na drugi strani? Gospodični Friman je bilo tudi zelo mar za volilno pravico žensk, čeprav takrat »spodobna« ženska ni smela razmišljati o tem, kaj šele govoriti. Za razliko od sodobnih neofeministk, ki so dandanes histerični subjekti v dirki med fakulteto in psihiatrijo, razpete med svoj odnos do moža in ljubimca ali pa »preprosto« lezbijke, pa je bila gospodična Friman smrtno zaljubljena v moškega, ki ga je spoštovala. Čeprav ji scenarij z njim ni napisal srečnega konca – gospod prej doživi srčno kap, kot se mu uspe poročiti z njo –, pa ga Dagmar Friman hrani do konca (serije, življenja?) v svojem medaljonu, še bolj pa v svojem srcu.

Kaj je narobe s tem, če ženska pričaka svojega moža doma s poljubom?
Zanimivo preobrazbo doživi Lotti, vdana žena polbrata gospodične Friman. Njen mož je vajen, da ga žena pričaka s poljubom, večerjo in naročjem, polnim otrok. Vse to se mu zdi povsem samoumevno. Dokler njegova ljubka Lotti ne začuti želje po tem, da bi ona prihajala iz službe domov, da bi njo mož pričakal s poljubom in večerjo in dal otroke spat. Seveda se je Axel tej ideji sprva na smrt upiral. Že samo misel na to je bila zanj neznosna. Še kuharica Emmy se je ponorčevala, češ »kam pa gre ta svet; saj bodo še moški končali za štedilnikom«. Lotti je Axla rada pričakala z nasmehom in poljubom, rada se je stisnila k njemu v postelji in rada mu je podarila svoje telo v slast. Če to ženska rada počne, ni ne sramota, ne žalostno, ne bolno, še najmanj pa nekaj, kar bi bilo treba preganjati. Se je pa seveda situacija pošteno spremenila, ko si je Lotti priborila pravico do dostojnega dela. Domov je prišla utrujena, pogosto nerazpoložena za ljubljenje in polna občutkov krivde, da je premalo časa preživela s svojo družino. Se vam sliši znano? Axel je seveda pomislil na ločitev, po daljšem premisleku pa sta z ženo našla kompromis. Včasih žena pričaka moža s poljubom, nasmehom in večerjo, včasih pač mož ženo.

Je greh, če ženska ljubi svojega moža? (Foto: YouTube)

Je greh, če ženska ljubi svojega moža? (Foto: YouTube.)

Zagovarjamo enakopravnost, pa moškim ne bomo dovolile kupovati pri nas?
Gospodična Friman je kadila. Tudi Kinna je kadila. Sami sta hodili v bar in spili kakšen kozarček na svoje, žensko zdravje in veselje. Gospodična Friman se je vozila s kolesom, ni obrekovala, je pa brala in se izobraževala. Ni se bala elektrike in ni je bilo strah, tako kot razvajeno vdovo Schlyter, da jo bo električna luč oslepila. Tudi se ni bala telefona, denarnih poslov ali poslovnih pogovorov z moškimi. Švedski dom je imel 391 članic, svoj posel je začel z okoli 21 tisoč kronami kapitala. Šestim vodilnim ženskam v tem poslu je uspelo, da so si ustvarile lastna delovna mesta za lastno dostojno delo. In ko se je že ena izmed njih hotela »povzdigniti nad moške«, ji je druga zabrusila: »Zagovarjamo enakopravnost, pa moškim ne bomo dovolile, da bi kupovali pri nas?«

Te vrle Švedinje z začetka dvajsetega stoletja so še poznale razliko med enakopravnostjo in enakostjo. Zavzemale so se za enakopravnost in si jo tudi izborile. Nikoli pa niso želele postati enake. Še predobro so poznale svoje ženske prednosti in ženske vrline. Ljubile so svojo ženskost, čeprav so bile dovolj pogumne, da so jo živele vsaka po svoje. In niso si domišljale, da so ali bi morale biti enake moškim. Vedele so namreč, kar vemo vse izpolnjene ženstvene ženske … Ti ne veš?

In ne, ni me sram, da sem se (kar se tega tiče) zataknila v 20. stoletju. Ponosna sem, da sem se zataknila tam, kjer se je zataknila tudi zdrava pamet.

Vesna Vilčnik

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!