Motili smo se vsi tisti, ki smo mislili, da bo afera #IranNLBgate ena od osrednjih tem predvolilnih soočenj. Afera, kakršne Slovenija še ni imela, se z vso medijsko in propagandno kampanjo potiska na sam rob. V soočenjih je omenjena mimogrede, seveda z enim samim razlogom: razprava o tej aferi bi utegnila škodovati Borutu Pahorju.
Medijski “fast food”
Tako imenovani osrednji mediji na soočenjih s kandidati za prihodnjega predsednika države kar tekmujejo, kdo bo z vprašanji dosegel večje dno. Najbrž so sami pri sebi celo prepričani, kako so inventivni, s formati soočenj in vprašanj pa bolj ali manj segajo v polje bizarnosti. Eden od razlogov je že prej omenjeno izogibanje aferi #IranNLBgate, po drugi strani pa želja po ustvarjanju političnega popšova, da bi pritegnili čim več gledalcev, poslušalcev ali bralcev. Te nebuloze seveda škodujejo in volivci ne morejo dobiti pravih informacij o kandidatih, ki se potegujejo za položaj predsednika države. Takšni medijski pristopi pametne ljudi dodatno odvračajo od političnega razmisleka, manj zahtevno občinstvo in volivci pa padejo že na prvo žogo medijskega “fast fooda” in se ne potrudijo, da bi poiskali še kakšno drugo informacijo.
Vprašanja za Boruta Pahorja
Mogoče sem ob tej poplavi medijev in najrazličnejših predvolilnih medijskih vsebin preslišal, da bi kdo Borutu Pahorju postavil preprosto vprašanje: “Gospod Pahor, kaj bi naredili, če bi kot predsednik države izvedeli, da v naši največji državni banki perejo denar in da je oprani denar namenjen financiranju terorizma in iranskemu vojaškemu jedrskemu programu?” Borut Pahor bi imel pri odgovoru velikanske težave. Prvič, za to pranje denarja je vedel, takrat sicer še kot predsednik Vlade Republike Slovenije. Drugič, kot predsednik vlade se ni ustrezno odzval. Tretjič, zdaj se kot predsednik države temu vprašanju na vse pretege izogiba, kajti kaj naj odgovori kot kandidat za prihodnjega predsednika države, če je kot nekdanji predsednik vlade to zadevo zamolčal. Pravi, da je bil prepričan, da bodo ustrezni organi opravili svoje delo. In temu bi sledilo četrto vprašanje, ali v vseh teh letih, ko je bil predsednik vlade, in v celotnem mandatu predsednika države ni niti enkrat vprašal pristojnih ljudi in organov, ali in kaj so naredili na tem škandaloznem primeru, kako se afera razpleta, je kdo zaprt in ali je že kak proces na sodišču.
Ni polemik, ni dinamike, ni občinstva
Če bi Borut Pahor na teh soočenjih odgovoril, da bi kot prihodnji predsednik države takoj sklical politični vrh in o tem obvestil Državni zbor, bi seveda hitro dobil podvprašanje: ”Zakaj pa tega niste naredili kot predsednik vlade?” Drugič, če bi se Borut Pahor izmikal, češ da to ni ustavna pristojnost predsednika države, ampak vlade, bi sledilo enako podvprašanje: ”Zakaj pa niste ustrezno reagirali, ko ste bili predsednik vlade?” Borutu Pahorju pa na ta in vsa dodatna vprašanja ni treba odgovarjati, ker niso postavljena. Ni polemik, in ker ni polemik, ni dinamike, ker ni politične in medijske dinamike, ni občinstva. Ljudje pa pravijo, saj so vsi isti, in ne gredo na volitve in ostane vse po starem.
Miki Miška ni kupovala švicarskega sira
Milijarda evrov opranega iranskega denarja v državni banki v Sloveniji, državi, ki je članica Evropske unije in Nata v času, ko so za Iran veljale sankcije in embargo OZN in Evropske unije, pa vendarle ne bo šla kar tako mimo. Nevarnosti, ki iz tega pranja štrlijo, so prevelike, da bi mednarodna skupnost to spregledala, kajti posledice so bile in še bodo tudi na mnoge druge države. Miki Miška, ki je dobivala denar na svoj račun, seveda ni kupovala švicarskega sira, ampak je financirala teroristične akcije, teroristično mrežo, podkupovala in kupovala informacije ter orožje.
Te dni se je o tej aferi v angleški in nemški izdaji razpisal tudi EurActiv, spletni medij s sedežem v Bruslju, ki je po vsebini in številu uporabnikov vodilni spletni medij, ki spremlja aktivnosti v Evropski uniji. Afera #IranNLBgate je takšnih razsežnosti, da se celo vsega vajenim novinarjem, politikom in analitikom zdi na meji verjetnega. Iz NLB je bilo v dveh letih vsak delovni dan speljanih od 40 do 50 transakcij na 30 tisoč računov po vsem svetu. In veliko tistih, ki so za to vedeli, pa niso nič povedali, je znanih. A v tej državi smo že zdavnaj izklopili radar, ki meri odgovornost. Nič se še ni zgodilo s tistimi, za katere vsi dobro vemo, da so vedeli in da so odgovorni za to početje. Ne vemo pa še, kdo se je mastil ob bajnih provizijah, ki jih prinašajo takšni kriminalni posli. Ali in kdaj bomo prišli do teh ljudi, pa je drugo vprašanje. Brez korenitih sprememb na volitvah najbrž nikoli.
Za zdaj nam ostanejo spomini in spominjanje. Ob vsakem terorističnem napadu in nedolžnih žrtvah po vsem svetu se lahko spomnimo in vprašamo, ali ni k temu pripomogla tudi pralnica denarja v slovenski državni banki.
Miro Petek