Borut Pahor, razpustite parlament!

Datum:

V slovenski parlament kar velikokrat zaidem in moram priznati, da tamkaj na prvi pogled poznam več uradnikov kot pa poslancev, ki so tik pred koncem mandata. Ko so mi te dni na parlamentarnih hodnikih pripovedovali poslanske trače, kako sta v tem mandatu skupaj v posteljo zlezla in postala par poročen poslanec in poslanka iz SMC, sem moral zaradi firbca na spletno stran parlamenta, da sem sploh ugotovil, kdo sta ta dva osebka. Dve tretjini poslancev je pač povsem neprepoznavnih in nekateri se šele zdaj pojavljajo, ko postanejo zanimivost rumenega tiska ali ko kot obsedeni vlagajo zakone, ki bi koristili njihovi ponovni izvolitvi.

Tudi zakon o nekakšni sanaciji Celja z okolico s težkimi kovinami je tak in lahko mi očitate tudi popolno nerazgledanost, te poslanke, ki je vložila ta predlog zakona, v štirih letih pač nisem zasledil. In očitno tudi nisem kaj zamudil.

Prepih v poslanskih vrstah
Nekateri poslanci skorajda ves mandat ne odprejo ust. Kar pa ni nič novega. Na Koroškem je v prvih letih demokratično izvoljenega parlamenta krožila anekdota, kako je nek takratni koroški poslanec v vsem mandatu le enkrat posegel v razpravo, rekoč: “Ali lahko zaprete okno? Prepih je!” Molčečnost pa seveda ni značilna samo za aktualne poslance, ki so za kratek čas prestopili iz javnih služb na boljše plačane izvoljene funkcije. Že od nekdaj so mediji pazljivo spremljali, kaj se dogaja v parlamentu in odgovorni urednik tednika Domoljub Jože Košiček je leta 1937 objavil zanimiv članek o “sposobnostih” poslancev, “češ da v narodni skupščini v Beogradu zastopa Slovenijo nekaj poslancev, ki še niso odprli ust, odkar so izvoljeni, ki niso člani nobenega odbora in ki si ne upajo stopiti nikamor, ker se boje, da bi se preveč ne blamirali, a ki se kažejo doma pred svojimi zaslepljenimi, kratkovidnimi in nepoučenimi volivci kot silno mogočni gospodje in ‚vplivni politiki‘.”

Članek v Domoljubu je bil namenjen razmišljanju, kakšne poslance pošilja slovenski narod v beograjsko skupščino. Košiček je razmišljal, da bi bilo usodnih slovenskih neuspehov v takratni državi zagotovo konec šele tedaj, ko bi v Beograd pošiljali res najboljše, najspretnejše, “ne pa dolge vrste tistih, ki jim je zgolj pomembno to, da prejemajo na mesec devet jurjev.” Osem desetletij kasneje ni nič drugače.

Takrat je bil razžaljen poslanec Albin Koman, ki je po mnenju Košička odprl usta le takrat, ko je zazehal in sodišče, ki je očitno sodilo v maniri današnjega slovenskega sodnega sistema, je urednika spoznalo za krivega, ker je “priobčil izraze preziranja in omalovaževanja, ne da bi navedel činjenice”. In je bil obsojen “na 420 din denarne kazni in povrhu vsega še na plačilo 300 din materialne odškodnine razžaljenemu poslancu Albinu Komanu.”

Na listo kočevskega medveda in solčavsko ovco
“Blamiranje” je tisto, kar je podčrtal urednik Košiček, in tega se bojijo tudi premnogi današnji poslanci, ki so raje tiho, kot da bi se s svojimi razpravami osramotili. Tako kot so nekateri že skoraj sto let nazaj razmišljali, kakšne poslance je treba pošiljati v Beograd, da ne bi za Slovence bilo toliko neuspehov, bi morali tudi danes razmišljati, koga izvoliti v slovenski parlament in vlado, da ne bi ta država tonila v preteklosti in v pogubo. Ob vseh novih obrazih ali nekajkrat prebarvanimi političnimi modeli, ki se že pojavljajo, je pred tokratnimi volitvami potreben resen razmislek. Ta fenomen novega političnega obraza, ki ga je z Jankovićem in Cerarjem ustvarilo omrežje, želijo nadaljevati s Šarcem. Brez programa, ne da bi vedeli, kdo bo na listi, kakšna je ideološka podstat stranke, ljudje v anketah dajejo glasove tej nameravani volilni prevari, ki bi jo po teh letih, vseh teh nategih in gorkih izkušnjah tudi slepi morali spregledati. Košiček je pisal o zaslepljenih, kratkovidnih in nepoučenih slovenskih volivcih. En glas je preveč, če ljudje ne vedo, kaj jim bo nekdo ponudil na volitvah. In Šarec se sploh še ni pojavil s predstavitvijo kakšnega programa. Kot da bi tudi sam računal na fenomen Cerar, ki niti dan po volitvah ni poznal vseh ljudi, ki so bili na njegovi listi izvoljeni v parlament. Če bi dal Cerar takrat na listo kočevskega medveda ali solčavsko ovco, bi medved in ovca dobila enako glasov, kot te podobe, ki zdaj sedijo v njegovi stranki v parlamentu in jih velika večina Slovencev sploh ne pozna.

In to je ta klavrna zgodba Slovenije in Slovencev, ki kaže na pomanjkljivost politične kulture in oprane glave s strani medijev ter več kot pol stoletja trajajočega komunističnega nasilja nad svobodo misli in govora.

Šef poslancev SD Matjaž Han pravi, da te dni ne utegne niti tiskati zakonov, ki jih vlagajo v Cerarjevi stranki, kaj šele, da bi to solato lahko prebral. Zato, predsednik države Borut Pahor, za Slovenijo boste naredili največ, če takoj razpustite parlament, tudi če gremo le mesec ali dva pred rednimi volitvami na predčasne volitve. Kajti vse, kar bo še v teh mesecih počela opravilno nesposobna vlada skupaj s hordo lunatičnih poslancev, bo samo še velika škoda in bo to državo na dolgi rok veliko stalo.

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...