Pred dva tisoč leti se je v revnem hlevu rodilo Božje dete, ki je prineslo svetu obljubo miru in ljubezni. Pred 26-imi leti smo se Slovenci odločili, da bomo po dolgih stoletjih hlapčevanja postali suveren in svoboden narod. Ne enega in ne drugega pa Slovenci več kot očitno ne znamo ceniti. Pohlep in sovraštvo sta poteptala mir in ljubezen, težko pridobljeno svobodo pa bi nekateri v trenutku žrtvovali na oltarju socialistične jugo-nostalgije.
Pri praznovanju božiča je danes v ospredju vse, kar ni praznovanje božiča. Na prvem mestu je obdarovanje, kar nima posebne zveze z rojstvom božjega sina. Na drugem je smrečica, ki jo danes postavlja še tako zadrt komunist, čeprav ne ve, da simbolizira les križa, na katerem je Jezus umrl. Na tretjem mestu je dobra večerja na božični večer in to je vse.
Kdo še praznuje božič kot praznik Kristusovega rojstva?
Koliko ljudi v svojem domu še postavi jaslice? Koliko ljudi s kadilom pokadi hišo in okoli hiše? Koliko ljudi z blagoslovljeno vodo blagoslovi svoj dom? Koliko družin v miru moli ob jaslicah, preden se odpravijo pojest božično večerjo? Odgovor je: vse manj in manj. Pri tem ne gre za formalnosti, temveč za bistvo božiča, da se praznuje to, kar božič je. Praznik miru in ljubezni.
Miklavž je danes že skoraj bogokletna osebnost, Santa Klausa (Miklavža Amerike) oziroma Božička pa praznujejo vsi, še tako zagrizeni rdečkarji. Lepo se je malo obdarovati in lepo je, če otrokom ni treba povedati, da praznujejo krščanski praznik. Darila pač prinese zamaščen model na letečih saneh. To je levičarjem lažje razumeti kot utelešenje Boga. In še to. Zakaj ne rečemo več ‘Blagoslovljen božič’? Jezusov prihod je namreč blagoslov, in če bi se bolj ravnali po njegovih besedah, bi morda res lahko živeli v miru. A če danes rečeš ‘blagoslovljen božič’, te vsi čudno gledajo in odgovarjajo ‘vesele praznike, vesel novoletni čas, srečn’ga pa zdrav’ga’ in podobno.
Dan, ki sledi božiču, so uspeli popolnoma zbanalizirati
Danes pa praznujemo prav poseben dan. Dan, ko se je prvič po letih represivnega enopartijskega sistema slovenski narod odločil demokratično. In Slovenci so izbrali Slovenijo. Nič več Jugoslavije, nič več socializma, nič več represije. Pa niso glasovali samo Slovenci. Skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev se je izreklo za Slovenijo. Če kaj, nam ta dogodek pove, da je mit o tem, kako je bilo včasih bolje, le mit. Očitno je bilo ‘bolje’ samo za okoli 10 odstotkov ‘petokolonašev’ in tistih, ki jim je sistem nudil ugodnosti. Za ostale pa je bilo neznosno.
Slovenski narod ima že nekaj stoletij za sabo. A v preteklosti smo se lahko izgovarjali na druge. Na cesarja, na gospodo, na dunajsko buržuazijo, na elito. Danes pa živimo v demokraciji. Samo sebi se lahko zahvalimo, da že 20 let volimo ene in iste ljudi v preoblekah. Sami sebi se lahko zahvalimo, da je levica 20 let izčrpavala podjetja in proračun. A tako kot na plebiscitu leta 1990 imamo tudi sedaj priložnost, da rečemo ne. Da rečemo dovolj skorumpirani levičarski bandi in da vzamemo usodo te čudovite države spet nazaj v svoje roke.
Naj živi Slovenija!
Aleksander Rant