Ustna poslanska vprašanja, “Question Time” ali “Question Hour”, so ena od temeljnih institucij parlamentarnega življenja v vseh demokracijah. Večinoma se v parlamentih ustna vprašanja predsedniku vlade in ministrom začnejo prvi dan zasedanja parlamenta, običajno točno opoldan.
Nekateri parlamenti ob zasedanju namenjajo ustnim vprašanjem vsak dan po uro ali kakšno minuto več in ministri ter predsednik vlade se vprašanjem ne morejo izogniti in izogibati. To ni le spektakel za javnost, ko opozicija na odprti sceni pred televizijskimi kamerami spravlja v neroden položaj predsednika vlade in ministre. Vladajoča koalicija seveda vrača udarec in to uro izkoristi za taka vprašanja, da lahko vlada sama sebi poje hvalo.
Takšne ignorance, gotovo škandala v demokratični državi, kot si jo je ta teden privoščila Cerarjeva vlada, pa bi v zahodnih demokracijah težko našli. Od šestnajstih ministrov jih je na seji, namenjeni poslanskim vprašanjem, manjkalo kar sedem in v mojih dveh poslanskih mandatih takšne abstinence ne pomnim. Poslansko vprašanje je eden od institutov kontrole zakonodajne veje oblasti nad izvršno vejo in tako ignorantski odnos do tega instituta, kot ga ima aktualna vlada, doslej ni bilo zaznati. Ta ignoranca kaže na njeno aroganco.
Cerarjevi ministri bežijo pred poslanskimi vprašanji
Ustna poslanska vprašanja so tista, pri katerih ministri ne bi smeli manjkati, pri Cerarju pa se je to tako razpaslo, da je ta parlamentarna institucija postala povsem odveč. Na pisna vprašanja uradniki ministrstev odgovarjajo po diagonali in pavšalno, ustna vprašanja pa Cerarjeva vlada dodatno razvrednoti na način, da ministrov ni v parlament. Le v primeru izjemnih ali izrednih razmer bi Cerar lahko kakemu ministru napisal opravičilo, sicer pa bi morali vsi bez izjeme sedeti v prvi in drugi vrsti.
Seveda pa imajo ministri Cerarjeve vlade kar precej težav že s samim nastopanjem v javnosti, to pa zaradi tega, ker v svojem resorju niso suvereni. Ne le, da slovenski volivci ne poznajo dve tretjine poslancev, tudi ministri te vlade jim niso sedli v uho. Devet od desetih naključno povprašanih na ulici ne bo vedel, kdo je Alenka Smerkolj in kateri resor vodi, vendar si precej brezimna Smerkoljeva v času poslanskih vprašanj privošči kar dopust.
Slovenski parlament te ignorance ne bi smel dopustiti
Ali Gorazd Žmavc, ki na uradu za Slovence po svetu vedri že drugi mandat in se na letališču Brnik ne spomni več, ali je prišel iz tujine ali se v tujino šele odpravlja. Tudi na odbore in komisije ministri najrajši pošiljajo državne sekretarje ali direktorje direktoratov, da se v javnosti ne razgalijo s svojim šibkim znanjem. Pri “Question Hour” lahko poleg predsednika vlade odgovarja le ministrski zbor in si z državnimi sekretarji ne morejo pomagati, zato se tem neprijetnim uram ustnih vprašanj najrajši izognejo in poskušajo vse skupaj odpraviti s pisnim odgovorom.
Slovenski parlament te ignorance ne bi smel dopustiti. Dvanajsta ura prvi dan rednega mesečnega zasedanja bi morala biti parlamentarna svetinja. Vsak parlament si poslanska vprašanja ureja po svoje, to je, kdaj morajo poslanci najaviti vprašanja, kako dolgo lahko trajata vprašanje in odgovor, kako se postavljajo dodatna vprašanja in podobno, vendar demokratične vlade ta del parlamentarnega nadzora nad izvršno oblastjo spoštujejo. V Sloveniji se je Cerarjeva vlada očitno odločila uničiti to stoletno demokratično parlamentarno tradicijo in iz nje narediti vaško burko.
Cerarjevi udarci slovenski politični normalnosti
Slovenski mediji iz teh vprašanj in odgovorov ne znajo izluščiti novinarskih zgodb, saj marsikatero vprašanje vodi k raziskavi posameznega dogajanja. Na drugi strani je tudi res, da veliko poslancev postavlja vprašanja na osnovi tega, kar so zasledili v kakem mediju. Poslanska vprašanja se v medijih marginalizirajo, le štiri vprašanja predsedniku vlade so bežno omenjena, vprašanja ministrom pa so običajno prezrta. V drugem krogu vprašanj v slovenskem parlamentu sedita le še poslanec, ki postavlja vprašanje, in minister, ki je morebiti prisoten.
Odnos te vlade do poslanskih vprašanj, absentizem ministrov na sejah in mnogokrat nikakršni odgovori na zastavljena vprašanja so naredila ta institut marginalen. Še en udarec te vlade slovenski politični normalnosti.
Miro Petek