Če skrb za narodno zavest opeša, je nekaj narobe – nekaj gnilega v deželi kranjski

Datum:

Skrb za kulturno dediščino je potrditev slovenske identitete in podlaga nacionalne samozavesti. Če takšna skrb opeša, je nekaj narobe. Shakespeare bi dejal, da je nekaj gnilega v deželi kranjski.

Letos oktobra je minilo štiristo let od rojstva Janeza Ludvika Schönlebna, v 17. stoletju obnovitelja slovenske knjižne tradicije, odličnega pridigarja v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku, velikega učenjaka v retoriki, zgodovinopisju in teologiji, predhodnika Valvasorja in drugih učenih piscev tega časa: skratka, ene ključnih osebnosti baroka na Slovenskem. Mimo te obletnice je šla naša javnost, kot da ji ni mar za slovensko kulturno dediščino. Tu je potreben natančnejši premislek. Vanjo ne sodi samo tisto, kar je bilo v Schönlebnovem času napisano v slovenščini, naša je celotna kultura tega časa, ki je veliko poglavje slovenske duhovne zgodovine.

Z barokom je prišla med Slovence ne samo bogata pridižna proza s polliterarnimi zvrstmi, ampak tudi začetek domačih humanističnih in naravoslovnih ved s Schönlebnom, Valvasorjem in s člani družine Dolničar, slikarstvo s Fortunatom Bergantom, kiparstvo s Francescom Robbo, glasba z Janezom Krstnikom Dolarjem, arhitektura z Gregorjem Mačkom, organizacija znanosti s prvo Akademijo operozov, gledališče z jezuitskimi in s kapucinskimi igrami. Baročna kultura je bila prvi stik Slovencev z vseevropskimi gibanjem umetnosti, znanosti in filozofije. V nacionalni kulturi in mentaliteti je zapustila globoko sled vse tja do Prešerna, Cankarja in našega časa.

Liberalci in marksisti podajali zgrešena mnenja
Da se je slovenska javnost na to obletnico slabo odzvala, ni kriva samo novinarka malomarnost, ampak splošen predsodek o tem, kaj sodi v slovensko kulturno dediščino, kaj pa ne. Po oceni, ki so jo iznašli stari liberalci in so jo utrdili marksisti-leninisti, je v tej tradiciji vredno spomina samo to, kar se zdi v nji “progresivno”, pozabe vredno pa tisto, kar naj bi bilo “konservativno”. To mnenje je ne samo staromodno, ampak s stališča filozofije zgodovine zelo zgrešeno. Tok zgodovinskega časa zmeraj bolj briše razlike med obojim. Kar je bilo včeraj “progresivno”, bo zdaj “konservativno”, in narobe. Pojem napredka izgublja trden pomen in vrednost, “progresivnost” je bila Slovencem včasih koristna in drugič škodljiva. Čas “progresivnosti” je bil Slovencem včasih koristen in drugič škodljiv. Čas “progresivnosti” se obrača v čas za “konservativnosti”. Zgodovina računa z obojim.

Predsodkov o slovenski kulturni dediščini se je treba znebiti ne samo ob Schönlebnu in baroku, ampak še ob drugih osebnostih in delih, doslej prezrtih, podcenjevanih ali odklenjenih, zlasti teh, katerih obletnice gredo mimo nas ali nas bodo presenetile v prihodnje – dvestota obletnica smrti plemiško-meščanskega barona Zoisa in njegovega meniškega varovanca Valentina Vodnika, dvestodeseta obletnica rojstva prvega slovenskega politika Janeza Bleiweisa ali pa velikega Jerneja Kopitarja – obletnica njegove prelomne slovnice, temeljne za slovensko samozavest, bo minila marca 2019. Tem nosilcem “konservativne” misli so v zadnjih dvesto letih sledile številne osebnosti, za naše duhovno, socialno in politično življenje nič manj pomembne od svojih “progresivnih”, svobodomiselnih, liberalnih ali socialističnih sodobnikov. Da ne govorimo o teh, pri katerih se je “progresivnost” prevešala v “konservativnost”, kot pri Cankarju, Župančiču ali Josipu Vidmarju. Vsi so del slovenske kulturne dediščine s svojim zaslužnimi deli in celo z napačnimi odločitvami.

Podobno velja za politična, socialna in kultura gibanja od staroslovencev in liberalcev 19. stoletja do katoliških “klerikalcev” dvajsetega, ki so odločilno oblikovali slovensko zavest in samozavest, ne manj od svojih “progresivnih” nasprotnikov. Tak odnos do kulturne dediščine terja nov, svobodnejši pogled na sestavo stare in moderne slovenske družbe, na plemstvo in meščanstvo, na kmetstvo in delavski razred, na vlogo kulture in Cerkve. Vse to je kulturna dediščina, na katero se mora opreti današnje slovenstvo, brez tega bi ostalo brez tal pod nogami in smisla v sebi, prepuščeno globalnemu nihilizmu. Da se to ne bo zgodilo, mora poskrbeti šolstvo. Slovenska kulturna dediščina je njegova velika skrb. Če tega ne zna ali ne more početi, ga je treba spremeniti.

dr. Janko Kos

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...