Res je sedaj vse skupaj »brez veze« – glede na to, da je bil Cerarjev predvolilni adut etičen pristop pri vladanju oziroma upravljanju države. Ravno njegov všečen pristop s poudarkom na etiki je sprva premamil še mene. Razmišljal sem, da se ga morda res splača volit, ker je še »nepreverjeno slab«. To, da ni bil »preverjeno dober«, me pred volitvami ni motilo – doslej so me namreč razočarali domala vsi politiki.
Čutil sem, da bi se Cerar lahko v vladanju oziroma upravljanju države/vlade kar znašel. Vsaj zame se še ni dokazal, da je pokvarjen, da je narcis, ki bi ga zanimala čast in slava ter medijska pozornost. Volje do moči in oblasti pri njem nisem zaznaval. Nekaj etične drže pa sem zaznaval. Njegov »pedigre« je bil tudi obetajoč. Sklepal sem, da je Miro Cerar (ml.) pravilno razrešil Ojdipov kompleks in bo pri vladanju moralno razsoden. Malce so me sicer begale te menjave žena, življenjskih partneric …
Cerarjeva vlada, obdana s faličnimi ženskami
V tej povezavi sem se kar malce bal infantilne vloge njegove (falične) mame; ker – kot rad poudarjam: »Slovenci bomo normalni, ko se mame streznijo,« torej »streznijo« v smislu dobrega, brezpogojno ljubečega in nežnega odnosa do svojega sina. Zelo nadležno za sina je, če ima mama falično karizmo – in Zdenka Cerar jo je imela. In ni čudno, da si je Cerar okrog sebe »inštaliral« »same babe«, da ne rečem »moškinje«, torej – olepševalno rečeno: falične ženske. Kontaminacija Cerarjeva vlade z vsemi temi faličnimi ženskami je opravila svoje.
Ponesrečene menjave ministric
Kako so lahko ženske pokvarjene – v tem primeru mislim na dvoličnost – se je hitro izkazalo. Cerar se je najprej uštel pri izbiri prve šolsko-izobraževalne ministrice Stanke Setnikar Cankar, ki je z enormnimi honorarji šokirala slovensko javnost – in Cerarjevo predvolilno poudarjanje etičnosti se je začelo krhati, vendar jo je takrat z odstavitvijo še ohranil. Takrat je bil konsistenten do svojega mota, ki se je nanašal na etiko. Tudi druga (ženska) izbira – menjava Setnikar Cankarjeve s Klavdijo Markež je bila ponesrečena. Tudi Markeževo je Cerar »odstavil«, ko se ji je dokazala še ena neetičnost: plagiatorstvo magistrske naloge. Cerarjeva takratna zagata je bila – in tudi sam je to poudarjal – da mu bo zmanjkalo uporabnega kadra. Za vse se namreč slej ko prej izkaže, da imajo nek greh.
Tudi Dušan Mramor JE krvav pod kožo
Tudi za ključnega moža Cerarjeva vlade Dušana Mramorja se je naposled izkazalo, da je krvav pod kožo, in da ima tudi greh(e). Toda za Cerarja je bilo (očitno) manjše zlo, da obdrži grešnega Mramorja – ker je to dobro za Slovenijo, tako pač misli Cerar in njegova ekipa – kot da je dosleden etičnemu imperativu in sprejme Mramorjev odstop. Po svoje je to lahko tudi znak t. i. postkonvencionalnega moralnega razsojanja – čeprav: človek, ki zamenja ženo (s katero ima otroka) oziroma življenjsko partnerico (ali več njih), običajno ne more ravno postkonvencionalno moralno razsojati.
Analni skopuhi z afiniteto do denarja
Tale nesrečnik Mramor, ki, kot se zdi, »ljubi denar bolj kot samega sebe« (in kot ženske), je kot strokovnjak sicer (menda) sposoben – tukaj mu ne gre oporekati ; a kaj ko mu želja po denarju mrači um, in to vse od trenutka, ko se je življenjsko odločil, torej preokupiral, z ekonomijo oziroma financami in bančništvom. Iz psihoanalize v povezavi s t. i. »analno erotiko« se ve, da mora imeti človek, ki ima neverjetno afiniteto do denarja, določene specifike v analni fazi psihoseksualnega razvoja, kot bi rekel Freud. Privajanje na kahlico, torej ta t. i. toaltetni trening, ta analna erotika – vulgarno rečeno gre tukaj za (otrokovo) »kultiviranje sralnih navad« – ima pomembno vlogo pri izbiri poklica. Rojeni (analni) “skopuhi” (ki ljubijo denar) se odločajo za študij ekonomije (in bančništva), kjer se vse dejansko vrti okrog denarja, ki je – po psihoanalitični percepciji – simbol »prvega darila«, ki ga otrok »daruje« mamici (v kahlico), torej drek(c)a.
»Mali sralec«, ki »nespretno« trguje s svojim drekom – za to nespretnost pa je kriva mama – lahko postane karierno obseden z ekonomijo in/oziroma bančništvom in premoženjem. Zato lahko legitimno trdimo, da je katerakoli ekonomska oziroma bančniška fakulteta ali pa inštitucija magnet za ljudi, ki so na nek način fiksirani na analni fazi psihoseksualnega razvoja, kot se reče v psihoanalizi. In če bi mene kdo vprašal, kje je največ »tihega grabljenja denarja« in spornega stimuliranja vodilnega profesorskega kadra – torej tistih, ki so pri koritu moči in oblasti –, bi kot iz topa ustrelil, da na ekonomskih fakultetah in na finančnih inštitucijah, torej bankah. Spomnimo se samo bančnika Marjana Kramarja in njegove milijonske nagrade v NLB …
Spomnimo se »slabe banke«, torej DUTB in odstavljenega švedskega bančnega strokovnjaka Larsa Nyberga – doktorja ekonomskih znanosti –, ki je s svojimi »dodatki« (potnimi stroški) dobesedno »(o)sušil« budžet/fond, iz katerega je bil financiran. Odstavil ga je prav Mramor. Ta isti Mramor pa je sam (že pred tem) podlegal lastni/identični želji in tudi nasvetom, torej želji vseh tistih svetovalcev, ki so mu predlagali, da naj stimulira sebe in svoje bližnje sodelavce z enormnimi in hkrati absurdnimi dodatki – npr. »za stalno pripravljenost«. »Analci« so eni redkih tipov moških, ki imajo denar raje kot ženske – no, ne nazadnje: z denarjem si moški izbori privilegij v ženski želji. Ženska pač ne.
Ženska, polna (lastnega) denarja, splaši moške
Na tej točki naj se malo pošalim z neko drugo, malce absurdno psihoanalitično logiko: le čemu služi denar ženski – mislimo na lasten denar, in ne na denar, ki ga (s)prejme od moškega (in s tem posledično zapade v libidinalen dolžniški odnos)? Piker psihoanalitični odgovor se glasi: ženska, polna (lastnega) denarja, splaši (vse) moške okrog sebe, ker jih simbolno kastrira in si s tem uniči seksualno kariero. V tem kontekstu se zdi torej absurdno, da si ženske tako zelo želijo imeti denar, ki ga same zaslužijo z lastnim »kurčenjem« – ker s tem, ko ženska sama zasluži denar, postane falična in izgubi nemočnost, ki bi jo sicer lahko libidinalno (torej seksualno) unovčila.
Vsi ti ženski zaslužki – ob »Cerarjevih ženskah« Stanki Setnikar Cankar in Maji Makovec Brenčič lahko omenimo še sedanjo dekanjo EF Metko Tekavčič – so z libidinalno-psihoanalitičnega vidika absurdni. Ženska z veliko lastnega denarja simbolno kastrira moškega, četudi se je le-ta še dotakne ne (saj niti želje nima). Seveda se to »odrezanje«, ta kastracija zgodi na nezavedno-simbolni ravni.
Ženska uspešnost – obliž na ostale življenjske deficite oz. rane
Za konec naj omenimo še grešnost Maje Makovec Brenčič, ki je prišla v paketu z Mramorjem. Ta (že tretja) šolsko-izobraževalna ministrica je v povezavi s svojo plačo in dodatki imela strašansko iracionalne racionalizacije: na vsak način je hotela opravičiti svojo visoko plačo oziroma zaslužke in vse dodatke (v vseh službah in funkcijah), kar je presegalo vse mere dobrega okusa, kljub temu da velja za »dobro« ministrico. No, saj ji ne preostane drugega, kot da je še naprej »uspešna«, ambiciozna in karieristična. Ženska karierna uspešnost in ambicioznost je navadno posledica dobre sublimacije (libida) in obliž na ostale življenjske deficite oziroma rane.
Roman Vodeb