Premier Miro Cerar, doktor prava, se je v času, ko je predsednik vlade, tudi strokovno povsem razgalil, kar ne bo v prid njegovi prihodnji akademski karieri. V primeru sirskega begunca Ahmada je Cerar z eno samo potezo suspendiral pravno državo in o tem primeru se bodo učile še generacije študentov.
Koliko je dva in dva?
In če k temu dodamo še drugega vodilnega pravnika v vladi, pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je v času svoje politične kariere uspel opraviti pravo nasilje nad pravom in pravno državo, potem si je res treba priklicati v spomin besede Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice in donedavno tudi svetovalca v kabinetu ministra Klemenčiča: “Pri nas je vir problema pravna fakulteta. Vem za konkretne primere ljudi, ki so bili retardirani in so naredili pravno fakulteto, ker jih nihče ni vprašal, koliko je dva in dva. Potem so takrat na isti način prihajali skozi pravosodni izpit. Ne vem sicer, kaj se zdaj dogaja, ampak to je trajalo leta, desetletja. In rezultat je tukaj. … zato se dogajajo take norosti. To je možno samo v Sloveniji.“
Juridične kozlarije
Pravne norosti, mnogotere juridične kozlarije, ki jih povzročajo različni juridični kozli, so možne le v Sloveniji. Koliko sta Cerar in Klemenčič zajeta v kategorijo pravnikov, ki jih omenja BMZ, sploh ni pomembno, ker sta oba vrh in nadgradnja tega sistema: s pozicije politične moči sta si pravo podredila v orodje vladanja in ohranjanja oblasti. Primeri Patria in Janez Janša ali ducat in več sodnih preganjanj Franca Kanglerja in na tisoče sodnih kalvarij in krivic ljudi, ki ne dosežejo medijske pozornosti in odmevnosti, dovolj zgovorno ilustrirajo ta napad na pravno državo. Pravo in pravna država sta v času tako imenovanih vrhunskih pravnikov na najvišjih pozicijah v državi povsem poteptana in zlorabljena; iz vrednot kot so etika, morala, resnica in pravica ter odgovornosti pa je Cerar s svojimi pridigami na začetku svoje politične poti uspel ustvariti samo še bizarne karikature.
Vprašanje je enostavno: vedeli ste za pranje denarja, zakaj niste ukrepali?
Danes bo v parlamentu velikokrat izrečena beseda odgovornost. Parlameter jo bo lahko beležil v stotine različnih kombinacijah. Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča se nanaša na njegovo odgovornost glede ravnanja v času vodenja Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi s preiskavo milijarde evrov plačil iranskega denarja preko NLB glede suma pranja denarja, financiranja proliferacije in terorizma ter še vrste drugih dejanj v današnji funkciji ministra. Klemenčič je o pranju denarja v NLB bil obveščen, tako kot Borut Pahor, Franci Križanič, Danilo Türk, Katarina Kresal in še nekateri drugi. In zgodilo se ni nič. Gre za afero mednarodnih razsežnosti, ki jo slovenski politični vrh in vplivno ozadje s pomočjo servilne medijske krajine želi čim prej potunkati v pozabo, ta škandal skušajo na vse pretege minimalizirati, prekrivati, izmikajo se vprašanjem, odgovornosti. Toda gospa Kresal in vsi ostali tovariši, vprašanja so povsem enostavna: vedeli ste za pranje denarja, vendar niste ukrepali. Ali ste, prvič, dobili naročilo, da ne naredite nič in da pranje denarja prekrivate? In drugič, ali ste pri tem pranju tudi sami aktivno sodelovali in od tega imeli kakšne osebne koristi, ki se odražajo na računih v davčnih oazah? Ta vprašanja še vedno ostajajo brez odgovorov.
Danes bomo v parlamentarnih razpravah gotovo lahko tudi slišali, kako je Goran Klemenčič skupaj s tovarišem Rokom Praprotnikom v času vodenja KPK vzpostavil takšne standarde in način dela te komisije, da zaradi tega kakšnega drugega položaja v državi nikakor ne bi smel zasesti. To je razmišljanje naivnih, kajti ravno zaradi teh standardov, spletkarjenja in zakulisnega delovanja tako imenovane neodvisne protikorupcijske institucije je napredoval po hierarhični lestvici in sedaj bi ga radi izvozili še na evropski parket.
“Veliki brat te opazuje”
Mogoče pa se bo danes v razpravi ob interpelaciji kdo od poslancev mimogrede spomnil tudi na cinizem, kako se Klemenčič v različnih pozah pustil medijsko ovekovečiti s fotografijo “Big Brother is watching you” (“Veliki brat te opazuje”). Levi pisci in govorci so v tej fotografiji videli metaforo in razlagali, kako je Klemenčič tisti, ki se s svojo protikorupcijski komisijo bori proti lopovščini, proti korupciji in opozarja, da vas, ki ste koruptivni, gledamo in tudi vidimo. Kakšna anarho-leva mentalna pokveka pripeta na proračunske jasli bi videla v tem celo umetniški popkulturni performance, ki bi ga ministrstvo za kulturo moralo sofinancirati.
Toda v primeru danes interpeliranega ministra je razlaga lahko samo ena: “Veliki brat te opazuje” je seveda besedna zveza, ki pomeni popoln nadzor nad posameznikom in njegovo izvorno sporočilo je treba iskati v Orwellovem romanu 1984. Popolni nadzor nad posameznikom pa tistim, ki so pri koritu, omogoča mirno vladanje. Čeprav je vladanje velikokrat nestrokovno, nelogično, neživljenjsko in pristransko, ljudje ne reagirajo. Imunski sistem več ne deluje, razpravo o interpelaciji je predsednik parlamenta Milan Brglez namenoma uvrstil na sejo v petek, ko so ljudje že v nakupovalnih centrih ali gledajo kakšen resničnostni šov in jih politika sploh ne zanima. In medtem ko jim medijsko ustvarjene potrebe po obiskih novodobnih svetišč v nakupovalnih centrih vleče denar iz žepov, jih na drugi strani ropajo še naši politični ravbarji.
Miro Petek