Čistilna naprava za medijsko kanalizacijo

Miro Petek

Leta 2008 sem naredil prekršek. V času volilne kampanje sem v zadnjem tednu, dan pred volilnim molkom, torej v petek, volivcem razposlal volilni časopis z naslovom Petek. Sam sem ga napisal, sam uredil in sam financiral. In tu je bila napaka, ki me je nato stala velikanskih zapisov v Delu, kjer je Anuška Delić, ko še ni bila Zavrl, pisala dolge moralke. Po znanem scenariju so se ob to spotikali še drugi levičarski bilteni, vir informacij pa je bila takratna poslanka Melita Župevc.

Priznal, naredil sem napako
Naredil sem prekršek, ker sem kakšnih 1500 evrov, prej manj kot več, svojega denarja vložil v potiskani papir, ki se je imenoval predvolilni časopis. Financiranje je šlo mimo volilnega računa stranke in napako sem priznal in se pokesal. Če ne bi bil tako malomaren ali brezbrižen, bi ta znesek pač zelo enostavno speljal preko volilnega računa in vse bi bilo v duhu zakona. In tako bi tudi moral narediti, kajti zakon je zakon. O teh nekaj sto evrih je časopis, ki se je nekoč imel za osrednjega, danes pa je le še medijska razvalina, pisal domala čez udarno drugo ali tretjo stran. Smešno. Bolno. Še več, o  tem je bila razprava tudi na plenarni seji slovenskega parlamenta, kjer sem tovarišicam in tovarišem na drugi strani priznal, da sem volilni časopis financiral iz svojega žepa in naredil prekršek, toda hkrati sem jih spomnil, da imajo oni že desetletja svoja trobila in svoje novinarje, ki jih promovirajo pred volitvami in po njih, in njim ni treba iz lastnega žepa vlagati niti centa v volilne kampanje. Imajo trobila, ki jih plačujemo mi, da reklamirajo njih in da pljuvajo po nas;  imajo svoje medijske tovarne laži in laboratorije za ustvarjanje manipulacij, diskreditacij, snovanja lažnih novic. In imajo dobro nagrajene medijske morilce, ki so sicer bojazljivci, profesionalne nule, prestrašeni, posrani in kastrirani osebki, vendar hkrati zahrbtni in servilni, ki svojo moč črpajo z obljubljeno ali že zagotovljeno lepo prihodnostjo, če bo njihov gospodar ostal gospodar.

Kloni Carlove na terenu
Seveda se je ob kreditu SDS dvignil orkestriran medijski vihar in novinarji, ki izgledajo le še kot nekakšni kloni smešne Carlove, so kot nori letali naokrog in v zasedah čakali na izjave in producirali abotne prispevke iz Slovenije in Bosne in Hercegovine. Kakšna bebava javljanja z dramatičnimi toni smo poslušali, ko so nekje na vasi v Bosni in Hercegovini neko trivialno televizijsko ekipo policisti legitimirali in jih peljali na policijsko postajo, kmalu za tem pa tudi spustili. Poslušali in gledali smo srhljiva poročila o grozni aretaciji slovenskih novinarjev! Ojej. Tako je višek preiskovalnega novinarstva za te mentalne revčke postalo tisto, kar je transparentno in javno objavljeno, njihova inventivnost je bila le v manipulaciji. Zakon o financiranju političnih strank je v neki točki nedorečen in ga je mogoče brati na najmanj dva načina, vendar branje in razlage drugega načina niso prišle do svojega odmeva. SDS se je včeraj odločila in kredit vrnila, preden bi dokončno besedo okrog tega reklo tudi Računsko sodišče. In če je bila pri najemanju tega kredita narejena napaka, bo stranka tudi plačala kazen.

Slovenska medijska kanalizacija
Od te defektne medijske scene, ki ob svojem ihtavem in površnem medijskem opravilu ne loči donacije od kredita, ne moremo pričakovati, da bi se resno lotila tematike financiranja političnih strank. Stranka vzame kredit, kolikor ga lahko vrne, in vzame tam, kjer so pogoji dobri. SDS je tista, ki kredite vrača, kar se je te dni zgodilo s poplačilom bančnega kredita za prostore stranke. Res pa je, da nekaterim strankam kredita ni treba vrniti, ker ga odpišejo. Ali pa poslovne prostore pridobijo na osnovi revolucionarnega prava, to je s krajo. O tem mediji ne pišejo. Ali pa stranka kredita sploh ne najame, ker dobijo denar od provizij iz nelegalnih poslov po drugih kanalih. O tem mediji ne smejo poročati.

Tak nelegalni posel je seveda pranje milijarde evrov v NLB, ki se ga mediji, ki pišejo plahte o 1500 evrih plačanih iz lastnega žepa ali kreditu, ki je transparenten in javno objavljen, sploh ne lotevajo. Posel SDS je bil obešen na splet in vsem na očeh, tako kot narekujejo pravila, družbeno-politični delavci pa naj se potrudijo in objavijo vse transakcije pri pranju denarja v NLB, z njimi povezanimi provizijami in odtekanju denarja na zasebne račune slovenske politične elite. Seveda, te transakcije niso objavljene na spletu, tu velja zakon molka in že ob najmanjšem naporu bi lahko prišli do imen, ki so hkrati tudi lastniki ali podporniki slovenske medijske kanalizacije oziroma člani vladajočega omrežja.

Slovencem je prvič opral možgane komunizem, dodatno pa so jih sprali še mediji s svojimi manipulacijami in resničnostnimi šovi. Čistilna naprava za medijsko kanalizacijo mora biti prioriteta za prihodnjo vlado.

Miro Petek