Večina sveta proslavlja začetek novega leta vsakega 1. januarja. To je tudi tisti dan, ko se rodi največ Afričanov in muslimanov, če upoštevamo te, ki želijo priti na t. i. “socialni tabor” v Evropo. Saj veste, ko boš malo starejši, boš šel na tabor, kjer boste poskusili preživeti nekaj dni v naravi, razlagajo slovenski starši otrokom, ki so pri tabornikih. Morebiti je pri skavtih enako, bistvo taborov je v načinu preživetja v naravi, brez tople vode in skrbne matere, ki te zavije v odejo in poljubi za lahko noč. Tako verjetno “migranti” dobivajo navodila, da ko bodo stari vsaj 15 let, bodo šli na tabor v Evropo. Njihov cilj je, da čas preživijo tako, da naredijo čim večji kaos, da preživijo brez dela, da po potrebi pomagajo preprodajati drogo, lahko pa tudi preskočijo ta del učne dobe in naredijo tudi kaj, kar bo še bolj Alahu všečnega.
Ampak spet sem zašla, torej večina vas šteje za začetek novega leta 1. januar, za konec pa 31. december. Potem je tu še skupina šolajoče se mladine in njihovih učiteljev. V to skupino sodim tudi sama, čeprav nisem ne eno in ne drugo, saj leto miselno dojemam v času, ko intenzivno delam, to pa je od 1. septembra do 1. julija. Zame je to delovno leto in zato tudi vedno uporabljam šolske rokovnike.
Obstaja pa tudi t. i. kulturno leto, ki poteka od 8. februarja do 8. februarja naslednjega koledarskega leta. V t. i. kulturnem letu praznujemo smrt največjega pesnika in ga očitno skušamo obuditi v življenje. Bolje Prešerna kot Tita. Če bi bil Prešeren danes še živ, bi ga verjetno vsa kulturna srenja označila za nacista (“naj sinov, zarod nov, iz vas bo strah sovražnikov”), homofoba (“Bog živi vas Slovenke”), alkoholika (“nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo”), rasista (“k nji se je pripeljal črn zamorc. Tako je rekel črni zamorc …”). Primičevi bi mu verjetno zamerili tisto, “kaj je tebe treba bilo, dete ljubo”. Feministke pa: “Zvesto srce in delovno ročico za doto, ki je nima milijonarka, bi bil dobil z izvoljeno devico.” Državno tožilstvo bi ga brez dvoma obtožilo rušenja ustavne ureditve, saj se mu zapiše: “S seboj povabim druge vas junake, vas, kterih rama se ukloniti noče …”
Kot se spominjamo, smo v Jugoslaviji čakali na slavnostni govor in ugibali, kdo bo govorec, čakali, ali bo dal slutiti slovensko pomlad. Zadnja leta pa čakamo na to, kdo bo bolj bizaren dobitnik Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, kaj bo povedal govornik, pa že nekaj let nima več nobene teže.
Neinteligentni videi Fajonove in nesofisticirane novinarke
“Po jutru se dan pozna”, je slovenski pregovor, v času moje mladosti je bil popularen južnjaški “ko rano ustaje, rano dan zajebe”, in sedaj je leto, ko dejansko lahko uporabim oba. Namreč, nepozabni podelitvi nagrad Prešernovega sklada v lanskem letu je sledilo enako nepozabno “kulturno leto” Slovencev. Pa ne govorim samo o kulturi v najožjem smislu, ne, govorim o kulturi slovenskega naroda, o kulturi medsebojnih odnosov, o kulturi medijskega poročanja, vladanja in seveda tudi o kulturi v ožjem smislu.
Kulturno leto, ki se je začelo s škandaloznimi podelitvami nagrad Prešernovega sklada, ki so vzbudile tudi pozornost pronicljivega Paula Josepha Watsona, za kar je treba priznati, da v množični svetovno kulturni raznolikosti ni nemajhen dosežek, je šlo izključno samo še nižje ali je ostalo pač na istem nivoju. Dojiti psa in oploditi žensko spolno celico s pasjo je največji prispevek naše države v letu 2018 svetovni kulturi in civilizaciji. Drugi kulturni dosežki, če odštejemo svetovni prispevek evropske poslanke Tanje Fajon, ki ji je v videu o neinteligenci evropskih poslank pripadalo prvo mesto, in seveda prispevek novinarke, ki je imela intervju z Jordanom Petersonom in ki jo je slednji prijazno označil za ne preveč “sofisticirano”, so ostali na srečo bolj ali manj znotraj vse bolj zatohle Slovenije.
Na pravi kulturni dan bo potrebno še počakati
Ravnanje ministra za kulturo in njegovih sekretarjev, ki je bilo verjetno sprožilec za samomor šikaniranega uslužbenca, je samo še češnjica na torti. Torta, s katero slavimo že od poletja dalje pritlehno predvolilno kampanjo, ki so jo vodili “sofisticirani” novinarji vseh državnih medijev, je nedvomno slovenska vlada, ki v sli po oblasti pozablja na narod, iz katerega izhaja, če pa to ne, pa se iz njega vsaj napaja. Predsednik vlade, igralec pravi, da je, me spominja na vzpon nacizma, prikazan v filmu Kabaret. Poglejte si ta film, poglejte si Šarčev nasmešek, ne bo vam žal. Samo strah vas bo. Ali po vsem tem še čudi svetla rdeča zvezda na nebu nad enim zadnjih komunističnih rajev v obliki Borisa Kobala in njegovega plagiatorstva, za katerega je dobil navdih, ko je bral časopis. Ob res izjemni razlagi, kako umetnik dobi navdih, je Boris Kobal pozabil omeniti, da je dobil navdih za goljufijo, za krajo intelektualne lastnine. Vse ostalo lahko razumemo, bral je “črno kroniko” in tam človek z lahkoto dobi navdih za kriminalno dejanje. Enako je verjetno dobila navdih, prav tako rdeča zvezda, ženska, ki je v trenutku “poštenja” odklonila Prešernovo nagrado, ne pa njenega denarnega dela, ki je gledala sliko predsednika opozicijske stranke in vzkliknila “jebo vam pas mater”, Slovenci. Ne preseneča, da sta oba velika borca in člana zveze borcev. Borita se za ohranitev svojih privilegijev in to je dosmrtna bitka, saj je groza pred tem, da bi zmagala “koalicija Slovenija”, imenovana tudi “pička” s strani velikega plagiatorja, “jebo vam pas matere“, le velika. Ker enkrat bodo tudi Slovenci ugotovili, da biča vajeni hrbet le še čuti bolečino in da se z vajami hrbtenica lahko še vedno, vsaj do neke spodobne mere, poravna.
Torej, danes praznujemo … ups, danes praznujejo, mi ostali pa imamo dela prost dan. Na praznovanje bomo še malo počakali. Upam, da ne več dolgo!
Lucija Šikovec Ušaj