Na spletni strani Fides – Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije – piše: “8. november – splošna stavka zdravnikov in zobozdravnikov”. Manifestno stavkovno geslo pa se glasi: “Stavkamo za boljši zdravstveni sistem. Za sodobne delovne normative in pošteno plačilo. Stavkamo tudi za vas.”
Joj, pa saj nismo “po župi priplavali”! Ali zdravniki mislijo, da so samo oni pametni na tem svetu? Latentno sporočilo tega uradnega (manifestnega) gesla se v resnici glasi: “Radi smo bogati, radi bi več zaslužili, radi bi živeli v materialnem luksuzu, v življenju bolj uživali!” Glavni protagonisti in ideologi te stavke niso tisti zdravniki, ki so šli študirat medicino zato, ker bi iskreno, z vsem srcem, radi pomagali ljudem. “Nosilci” stavke so tisti moški (in nekatere “moškinje”), ki bi (nezavedno) radi predstavljali družbeno elito in si skozi materialne dobrine (beri: bogastvo, denar) radi izborili privilegij v ženski želji (z aluzijo, da je želja seksualna).
Moški zdravniki za svoj ego potrebujejo družbeni ugled
Ne pozabimo: denar ima falično simbolno strukturo – ni samo simbol “prvega (otrokovega) darila”, torej drekca (v kahlico), pač pa tudi simbol penisa. Zato je jasno, da so protagonisti te zdravniške stavke predvsem moški, ki za svoj Ego neizmerno potrebujejo družbeni ugled, ki po njihovem (nezavednem) mnenju temelji tudi na materialnih dobrinah, na navzven prikazanem luksuzu, bogastvu, na denarju. Taki moški svoje življenjske sreče ne gradijo na izkazovanju dobrote in altruizma, pač pa na materialnem/denarnem bogastvu. In do večjega zaslužka bi sedaj radi prišli preko stavke, torej z izsiljevanjem.
Človek si namreč pridobi srečo, če deli/seje dobroto, če je nesebičen, sočuten, etično-altruističen … In žalostno je, da v stavko vpleteni zdravniki – sporni so predvsem ideologi te stavke – te modrosti ne dojamejo v vsej svoji razsežnosti. Okrog žensk (in denarja) pa … – res je: z več denarja bodo zdravniki lažje svoje ženske – torej ljubice – spravljali v dolžniški odnos; lažje in bolj temeljito se jim bodo morale (seksualno) oddolžiti, če jih bodo zalagali z denarjem. In natančno zato morajo biti zdravniške – torej moške – plače večje. Vprašanje pa je, če se ti isti, latentno pohotni zdravniki svoje nezavedne libidinalne/seksualne kalkulacije sploh zavedajo.
Želja po denarju je zdravnikom omračila um
Je pa zanimivo, kako pogajalci Fides-a brezsramno strukturirajo svoje želje: “Če delodajalec zdravnika toliko obremeni, da bi postalo njegovo delo pri drugem delodajalcu zaradi tega nevarno, mu mora zagotoviti enak finančni položaj, kot če bi delo drugje opravil. Slednje naj se uredi v kolektivni pogodbi za zdravnike ali v aneksu h kolektivni pogodbi.” Tako formuliranje njihovih zahtev vsem sporoča, da je zdravstvenim pogajalcem želja po denarju/zaslužku/bogastvu popolnoma omračila um. S psihoanalitičnega vidika bi se dalo reči, da človek, ki lahko v pogajanjih spregovori tako brezsramno, spotoma sporoča tudi to, da je njegov Nadjaz šibek (Ego pa velik). Takšno gledanje na služenje denarja je moralno sporno – predvsem zato, ker gre za domnevno altruistične zdravnike.
Sklicevanje na “vas”/”nas” bolnike/paciente oziroma uporabnike zdravniških storitev – “stavkamo tudi za vas” – je naravnost perverzno. Bežna omemba “poštenega plačila” nam zgolj nakazuje, kaj v resnici stoji v ozadju te zdravniške stavke. V ozadju te kot tudi (skoraj) vsake stavke je denar – denar kot simbol penisa (in dreka), kot ekvivalent načela ugodja in kot (moška) “vstopnica” v žensko željo …
Zdravniška borba za višje plače je malce perverzna
Če bi preverili, kako je v resnici s plačami zdravnikov in zdravstvenih delavcev, bi hitro prišli do ugotovitve, da bi v resnici morali stavkati delavci nege, morda čistilke, delavci plačne skupine “J” in seveda medicinske sestre, torej tiste “ženske”, s katerimi si nekateri – ali pa mnogi – najbolj vneti stavkajoči zdravniki “krajšajo čas” v nočnih izmenah …
In da bi se stavkajoči zdravniki oprali krivde, patetično pravijo – in v tem kontekstu so precej (latentno) sadistični – da bodo “v času stavke delali kot državni uslužbenci, to je 40 ur na teden”. In da bo egoistična parodija še večja: “Kljub stavki ostaja vaše zdravje na prvem mestu in bo zanj tudi ustrezno ter strokovno poskrbljeno.”
Roman Vodeb