Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v letošnjem letu prestala dve interpelaciji. Je edina izmed ministrske ekipe, ki ji je bilo dano, da se je v enem letu zagovarjala kar na dveh interpelacijah.
Poleg tega je preživela še skupno interpelacijo vlade. Ker je očitno, da se sama s tega položaja vsaj do prihodnjih volitev ne bo poslovila in da se ji tudi koalicija in predsednik vlade Miro Cerar ne bo odrekel, predlagam ministrici za prihodnje leto paket ukrepov na desetih področjih, ki bodo koristili državljankam in državljanom Slovenije.
1. Uredite končno dolgotrajno oskrbo
Slovenija je edina država med članicami Evropske unije, ki nima celovito urejene dolgotrajne oskrbe. Že od leta 2008 dalje vlada vsako leto znova zapiše v svoj normativni program dela (NPD), da bo sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi. V Nacionalnem programu reform (NRP) enako obljubo pošlje v Bruselj, vendar zakon do danes ni ugledal luči sveta in možnosti, da jo kaj kmalu bo, so precej slabe.
Zakon ni pomemben le za starejše, kar se pogosto napačno predstavlja v javnosti, ampak za vse, ki v vsakodnevnem življenju potrebujejo pomoč drugih. Prepiranje med ministrstvom za zdravje in ministrstvom za delo, pod čigavo okrilje spada zakon, je ceneno preusmerjanje pozornosti. Je tudi dokaz, da ministri med seboj ne znajo sodelovati, in tudi dokaz nemoči predsednika vlade, ki jih k sodelovanju ne more prisiliti. Ker je zakon napisan že v n-tih različicah, je potrebna le odločitev, katero izmed njih poslati v sprejem v Državni zbor.
2. Kako napreduje pokojninska reforma?
Z velikim pompom je bila pred nekaj meseci predstavljena Bela knjiga o pokojninski reformi, ki naj bi nakazala prihodnjo ureditev pokojninskega sistema. Najbrž ni nikogar med nami, ki se ne bi strinjal, da pokojninsko reformo potrebujemo. K sreči smo pred tremi leti in pol sprejeli zakon, ki je za nekaj časa podaljšal vzdržnost pokojninskega sistema. Ampak to ni dovolj. Potrebujemo novo dolgoročno rešitev.
Ministrstvo je širokogrudno predvidelo kar štiri (!) leta javne razprave. In v tem je največje sprenevedanje. Sprejetje zakona je postavljeno v čas, ki presega mandat Cerarjeve vlade. Za dr. Anjo Kopač Mrak je dosežek že sama predstavitev Bele knjige. Z vsebino in njeno realizacijo se tako ali tako nihče več ne ukvarja. V štirih letih se bo spremenilo marsikaj. Tudi vlada in koalicija. Če ministrica s pokojninsko reformo misli resno, naj po enem letu javne razprave prinese predlog zakona v Državni zbor.
3. Izkoristite čas za nujne popravke veljavnega pokojninskega zakona
Obdobje javne razprave o novem pokojninskem sistemu je čas, ki ga lahko izkoristi, da se uveljavijo nekatere nujne spremembe sedanjega zakona. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je eden izmed najbolj obsežnih in zapletenih. Številne spremembe so povzročile skoraj neberljive prehodne določbe, v katerih se ne znajde nihče več. Poponoma iluzorno je, da bi si kdo znal sam izračunati pokojnino. Večinoma ljudje ne razumejo niti izračuna, ki ga naredi ZPIZ.
Ne gre za poseganje v pravice, ampak za povsem tehnično opravilo, kako en megalomanski zakon razdeliti v dva ali tri malo manj obsežne. Ekipa na ministrstvu je sposobna in bi to naredila v zelo kratkem času.
4. Uredite mrežo socialnih zavodov
Centri za socialno delo (CSD) vse bolj postajajo ustanove, ki se ukvarjajo z birokratskimi opravili, namesto da bi vso svojo energijo posvetili reševanju stisk ljudi. V času, ko je ministrica kot državna sekretarka že sodelovala pri oblikovanju zakonodaje, je bil sprejet Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je povzročil veliko krivic ljudem in ogromno težav ter dela CSD-jem.
Za začetek bi lahko vzpostavili ‘skupne službe’. Tako se CSD-jem ne bi bilo treba več ukvarjati z računovodstvom, s kadrovskimi zadevami in podobnimi skupnimi opravili. Včasih ni treba velikih projektov, da se stvari premaknejo na bolje.
5. Vrnite Zoisove štipendije vrhunskim športnikom
Z uveljavitvijo novega Zakona o štipendiranju je bila dijakom in študentom – športnikom odvzeta možnost, da sploh kandidirajo za Zoisovo štipendijo. Ko sem, še kot poslanka v Državnem zboru, pojasnjevala, da bo treba po novem zakonu za pridobitev Zoisove štipendije hkrati (!) izpolnjevati tako pogoj glede ocen kot tudi pogoj glede izjemnih dosežkov, ni bilo med kolegi iz takratne koalicije nobenega razumevanja.
Tudi predstavniki ministrstva se niso dali prepričati, da dijak, ki ima same odlične ocene in je obenem npr. tudi državni prvak v atletiki, res zasluži Zoisovo štipendijo. Ne, športni dosežki se ne morejo šteti med izjemne dosežke, so zatrjevali. Se pa med izjemne dosežke šteje npr. objava znanstvenoraziskovalne naloge v strokovni reviji ali zborniku. Res krivično do vseh, ki ob napornih treningih in zlatih medaljah na državni ravni (!) z odliko opravljajo tudi svoje šolske obveznosti. Do začetka novega šolskega leta je še dovolj časa, da ministrica to krivico popravi.
6. Ne ukinjajte Sklada za štipendije
Pod krinko racionalizacije je ministrica predlagala pripojitev Javnega sklada RS za štipendije in razvoj kadrov Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu skladu RS. Z navedeno pripojitvijo naj bi prihranili celih 200.000 EUR! To je natančno toliko, kot jih bo treba zagotoviti za ustanovitev novega Urada za varstvo pred diskriminacijo. Ministrstvo je ob tem hitelo zagotavljati, da nam ustanovitev samostojnega Urada za varstvo pred diskriminacijo nalaga celo opomin Evropske komisije. Vendar to ne drži. V opominu jasno piše, da mora biti organ neodvisen, vendar je organizacijsko lahko umeščen tudi v nek drug organ, ki se ukvarja s podobno vsebino. Je bilo to zavajanje namerno?
Zagovarjam racionalizacijo v javni upravi, toda vsega vendarle ne gre metati v isti koš. Štipendije, preživnine in invalidnine res niso za skupaj. Če bi sledili logiki obrazložitve, s katero ministrica ukinja štipendijski sklad, bi lahko imeli v državi samo en sklad, en zavod in eno agencijo. Saj vsi delajo približno na enak način, kajne? Torej, ministrica, umaknite ta škodljivi predlog iz procedure in raje dodelite skladu več dela, več programov in več pristojnosti. To bo dobro za vse, predvsem pa za izjemne talente, ki jih sklad podpira pri njihovem izobraževanju.
7. Pogovarjajte se z vsemi in sklenite socialni sporazum
Ničkolikokrat je bilo iz ust ministrice slišati, da je socialno sporazumevanje izjemnega pomena. Rešitve, ki niso širše družbeno usklajene, ne bodo nikoli dobro sprejete med ljudmi. Socialno sporazumevanje pa ne pomeni diktature ene ali druge strani. Ministrstvo bi kot partner moralo skrbeti, da so slišani in upoštevani vsi.
Pogajanja s socialnimi partnerji so bila vedno naporna, vendar ravnanja ministrice kažejo na nerazumevanje in podcenjevanje instituta socialnega dialoga in na velik prepad med besedami in dejanskim ravnanjem. Pobuda za ponovno vzpostavitev pravega partnerskega odnosa z vsemi deležniki je lahko dana takoj.
8. Priznajte, da ste tudi vi zmotljivi, in ukinite propadle projekte
Projekti, kot so odpis dolgov in preprečevanje dela na črno z vpeljavo vrednotnic, so bili popolni streli v prazno. Eden se je že iztekel in dokazano ni dal nobenih rezultatov, a vrednotnice so še kar v veljavi. Analiza je pokazala, da so bili stroški vpeljave vrednotnic nekajkrat višji, kot je bil njihov izplen. Zakaj ministrica trmasto vztraja pri njem, ni jasno.
Nekaj neučinkovitih projektov in programov bi se našlo tudi na Zavodu za zaposlovanje. Učinkovitost se ne meri s tem, koliko denarja je bilo razdeljenega, ampak kakšni rezultati so bili doseženi. Eden izmed projektov, okoli katerega je bilo izrečene že veliko samohvale, je Jamstvo za mlade, ki pa v resnici ni tako uspešen projekt. Nekoliko svežega vetra in prilagoditve dejanskim potrebam na trgu dela ne pri tem ne pri drugih projektih zavoda ne bi škodovalo.
9. Ne poskušajte vsiliti zakonov, ki med ljudi vnašajo razdor
Propadli poskus uveljavitve Družinskega zakonika je najboljši pokazatelj, da je treba za uspešen zakon pridobiti čim širšo podporo ljudi. Trmasto vztrajanje pri svojem in vsiljevanje rešitev, ki so za del populacije nesprejemljive, se po navadi ne konča dobro. Ob odpiranju ideoloških vprašanj in presojanju, čigave vrednote so bolj prave, je zanimivo opazovati, kako tisti, ki največ govorijo o strpnosti in spoštovanju drugače mislečih, sami ravnajo ravno nasprotno. Obsojajo in podcenjujoče obravnavajo vse, ki si drznejo imeti drugačna stališča.
V tem trenutku so bolj kot kadarkoli prej ogrožene naše tradicionalne vrednote. Svet, Evropa in z njimi Slovenija se spreminjajo z veliko hitrostjo. Vse več ljudi meni, da to ni dobro in da so nam stvari ušle iz rok. Ob pripravi bodoče zakonodaje imejte v mislih, da na svetu živimo različni ljudje, ki imamo različne vrednote. Kot predstavnica vlade, ki mora skrbeti za vse državljane, ste dolžni vsem posvečati enako pozornost in enako skrb. Vsem ste dolžni izkazati enako spoštovanje.
10. Do proračunskih sredstev se obnašajte bolj odgovorno
Ekonomisti na ministrstvu za delo so bolj redki. To se kaže tudi pri porabi proračunskega denarja. Ena izmed visokih vladnih uslužbenk na ministrstvu mi je nekoč dejala, da se ne splača izvajati programa, pri katerem se ne porabi najmanj 1 milijon evrov. Ne glede na to, ali gre za integralna ali evropska sredstva, je takšen odnos nesprejemljiv.
Proračun ministrstva za delo je eden največjih, zato bi morali z njim posebej skrbno ravnati. Poglobljen nadzor, ki bi se ukvarjal predvsem z vidikom smotrnosti porabe, bi najbolje opravil kakšen manjši podjetnik, ki dvakrat obrne vsak evro. Manevrskega prostora je še veliko, kljub temu da je pretežni del odhodkov določen z zakoni. Nikjer namreč ne piše, da se zakoni ne morejo spremeniti. Prav tako nikjer ni zapisano, da je tistim, ki že leta in leta živijo na račun proračuna, ta pravica dodeljena za vedno.
Romana Tomc