Deset razlogov, zakaj je treba soditi Zvonetu Černaču

Miro Petek (foto: osebni arhiv)

Prav neverjetno je, koliko absurdov spremlja primer nekdanjega ministra in poslanca Zvoneta Černača v sodnem postopku, ki ga je zoper njega sprožil Bojan Bratuša, do leta 2005 sodelavec Sove, znan iz afere Sova po podjetju Webs, po sorodstvenih vezeh in ponarejenih listinah.

Slovensko sodstvo je Černača za 31 besed obsodilo s kaznijo plačila 5.000 evrov oziroma 8.500 evrov s stroški in obrestmi, ali drugače povedano: 274,19 evra za besedo. In to za besede, ki jih sploh ni izrekel.

Sodniki z udbovskim DNK
Primer s sodbo Zvonetu Černaču še zdaleč ni končan, v igri ostajajo revizija in Ustavno sodišče RS, morda pozneje še Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kjer imajo drugačen odnos do totalitarnih režimov in njihovih tajnih policij ter kršenja človekovih pravic kot ima to slovensko sodstvo. Naše sodstvo je še vedno prepredeno s kadri, ki so bili sodelavci Udbe, in z mnogimi odločitvami ne ščitijo samo te zločinske organizacije, ampak predvsem sami sebe. In dokler bo naše sodstvo prestreljeno z ljudmi, ki imajo udbovski DNK, bistveno drugačnih odločitev tudi ne moremo pričakovati.

Sodba za nikoli izrečene besede
Seveda pa bi ob konstruktu zoper Černača morali v slovenski javnosti biti plat zvona najmanj zaradi deset razlogov. Prvič, Černač je bil obsojen za besede, ki jih ni izrekel. Drugič, Černač je bil obsojen za besede, ki jih ni izrekel, in to na seji, zaprti za javnost, od koder kakršnikoli podatki ne smejo curljati. Tretjič, Černač je bil obsojen zaradi skrbno pripravljenega konstrukta nekdanjih poslancev propadle stranke Zares v povezavi z medijsko hišo Delo, ko je novinar v narekovajih objavil izjavo Černača, ki je ni nikoli izrekel. Četrtič, Černač je bil obsojen, ker se je užaljenega počutil nekdanji sodelavec tajne policije. Petič, Černač je bil obsojen, ker je kot poslanec Državnega zbora RS in predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb opravljal svoje parlamentarno delo. Šestič, Černač je bil obsojen, da bi današnja oblast s sodbo in kaznijo pokazala ostalim poslancem, naj se z ostanki Udbe ne igrajo, ker ta še vedno močno udarja s svojim repom. Sedmič, Černač je bil obsojen, ker je bilo treba poslati sporočilo, da imajo njihovi imuniteto in da še vedno preganjajo žrtve, ne rabljev. Osmič, Černač je bil obsojen, ker ni dovolj, da večno preganjajo samo predsednika SDS Janeza Janšo, treba se je lotiti tudi podpredsednikov in navzdol po strankarski piramidi. Devetič, Černač bo še leta in leta hodil po sodiščih, saj je za izrečene besede v parlamentu sodni postopek sprožil tudi Herman Rigelnik. In končno, desetič, Zvone Černač je bil eden od najboljših poslancev, luciden in glasen kritik udbovsko-politično-kriminalnega podzemlja, zato si zasluži dolgotrajne sodne postopke, drakonske kazni in ubijanje na obroke.

Včasih fojbe in hude jame, danes sodni umori
Edina razlika današnjega dne v primerjavi s časi trdega komunizma je v tem, da so komunisti takrat svoje politične nasprotnike metali v fojbe in hude jame, zdaj pa  v celofan zavite pravne države in demokracije uporabljajo druge metode in sredstva za uničevanje ljudi. Žal slovenska javnost ne spregleda in se ne zaveda, da v takšni državi in ob takšni politiki ter takšmem sodstvu prej ali slej to čaka tudi nas.

Ker zoper to početje nihče ne protestira, pa takrat, ko boste na vrsti vi, tudi ne bo več nobenega, ki bi povzdignil svoj glas. Slovenski mediji, ki bi poleg vladnega in parlamentarnega nadzora morali opravljati nadzor nad tajnimi službami, pa so postali orodje v rokah teh služb za obračunavanje in diskreditacije posameznikov. Postali so umazani, kot je velikokrat umazano delo tajne policije.

In pomnite: napoved, ki jo je izrekel tovariš Milan Kučan – najprej diskreditacija, nato likvidacija – ni bila nikoli preklicana.

Miro Petek