“Nezaslišano!”, se je premier Miro Cerar v intervjuju za Dnevnik odzval na opozicijski predlog, da bi ga parlament pojutrišnjem obtožil pred ustavnim sodiščem, ker je ustavil deportacijo migranta Ahmada Shamieha na Hrvaško.
Nezaslišano ni. Ne bo pa uspelo. Opozicija nima dovolj glasov, da postopek sproži. Bo pa – čeprav ni nezaslišano in ne bo uspelo – zanimiv del spopada pred volitvami. V kratkem času se bo parlament z vprašanjem enega samega sirskega migranta na vso moč ukvarjal že drugič. V državi je Ahmad zaradi tega, ker je vlada pred leti opustila mejni nadzor, h kateremu se je zavezala na ravni Evrope, delo naše vlade pa so opravili Avstrijci, ki so sami vzpostavili nadzor proti nam in Ahmadu niso dovolili vstopa k njim. Od takrat ga naša vlada že skoraj dve leti neuspešno vrača Hrvaški. Razlogi, da poskušajo Ahmada zdaj nenadoma rešiti pred lastno politiko vračanja Hrvaški, niso tako tehtni, kot so bili v filmu o reševanju vojaka Ryana, da mama po treh sožalnih pismih za padle sinove za osvobajanje Evrope ne bi dobila pisma še za zadnjega in najmlajšega. Menda se je v času, odkar vlada menca z deportacijo, Ahmad že tako dobro vključil v skupnost, da je postal nepogrešljiv člen, ker dobro frizira.
ČLOVEKOLJUBNO ZVIJANJE ROK
Ahmada je šef odbora za pravosodje Jan Škoberne (SD), da bi svoji vladi onemogočili deportacijo, novembra celo pripeljal v parlament, v prostore svoje stranke, ki jo vodi kmetijski minister Dejan Židan. Dan prej so proti vračanju Ahmada Hrvaški nadvse ostro protestirali poslanci SMC Jasna Murgel, Desusa Peter Vilfan, SD Škoberne in Levice Miha Kordiš. Iz vseh treh vladnih strank in ene opozicijske. Protestirali niso proti nezaslišanemu ravnanju SDS Janeza Janše, o katerem zadnje dni govori Cerar. Proti Cerarju so, ta pa nam je te dni pojasnil, da se je za ustavitev deportacije sredi protestov vladnih poslancev proti njemu odločil iz ”človekoljubnih” razlogov. V politiki to pomeni, da so ga ”partnerji” postavili pred zid in mu niso pustili nobene druge možnosti.
Ahmada poskuša deportirati notranje ministrstvo, ki ga vodi Vesna Györkös Žnidar. Ahmad se je proti tej nameri leto in pol boril na vseh mogočih sodiščih. In, seveda, izgubil. ”Pričakoval sem, da bo ta postopek pripeljal do rešitve, ki bo v dobro pravni ureditvi in gospoda Shamieha,” je premier o tem povedal v pogovoru za Dnevnik, v katerem se brani pred obtožbami iz SDS, in s tem razkril, da je upal, da bo njegovo vlado pri vračanju Ahmada odrešilo sodišče. Kar je precej zanimivo stališče šefa vlade. Na sodišču je vlado tožil Ahmad, šef vlade, ki je zelo znan pravni strokovnjak, pa nam je razkril, da je upal, da bodo izgubili. A vladi so sodniki namesto tega sporočili, da ima vso pravico Ahmada vrniti v povsem varno in civilizirano evropsko državo Hrvaško, ki mora odločiti, ali mu bo ponudila zaščito. Kar je logično sodno stališče.
Seveda pa bi se lahko vlada, če bi to želela, že zdavnaj odrekla tem pravnim sporom, ki so šli vse do evropske ravni in za katere danes trdijo, da so bili skoraj zastonj, in bi številne Ahmade kar posvojila in prevzela odgovornost zanje. Za to bi bil dober razlog: sami so jim dovolili vstop v državo in s tem v območje nekoč Evrope brez meja, čeprav za to niso izpolnjevali pogojev. V vladnih medijih so jih takoj iz migrantov preimenovali v prebežnike. Ahmad je ostal pri nas, ker so mejni nadzor spet vzpostavili Avstrijci. To so storili zaradi ravnanja naše vlade, ki jim je ”humanitarno” prepošiljala slabega pol milijona migrantov.
AHMAD KOT SRBSKO KOSOVO POLJE
Avstrijski nadzor še obstaja in nas je izločil iz Evrope, v kateri ni mej. Postali smo ”tampon”. Za to ni kriv Ahmad. Vlada je, ki bi pa lahko reagirala tudi še slabše, če notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar ne bi precej ”znorela”, ko je kazalo, da ”humanitarnost” ne bo več le prepošiljanje Ahmadov na sever in da bo država postala pravi tampon za množice tisočev, desetisočev ali še več jeznih migrantov, ki jih bomo spustili čez našo mejo, Avstrijci pa zavrnili. To se ni zgodilo. Če bi se, bi junija na parlamentarnih volitvah Janez Janša s SDS sam dobil dvotretjinsko večino ali pa bi se pojavil kak drug slovenski desni Sebastian Kurz. Če ne bi mečkal v levo, bi to lahko bil tudi Marjan Šarec.
V torek bo v parlamentu zanimiv politični spektakel, pred katerim Cerar na opozicijske očitke o zlorabi oblasti odgovarja, da poskuša SDS sprožiti ”strah pred tujci, strah pred vsem, da bi se vsi nečesa bali in bi lahko nekdo v takih razmerah diktatorsko vladal”. Dejansko pa poskuša opozicijska SDS sprožiti predvsem ”strah” pred vladanjem Mira Cerarja in njegove koalicije (SMC, DeSUS, SD): ravnanje do migrantov pa je le eno od polj spopadanja.
Od razpleta teh spopadov na različnih poljih, tudi migrantskem, bo odvisno, kdo bo čez pol leta dobil volitve. Na Ahmadovem polju, kamor je slovenska vlada s svojo konjenico prišla kot nekoč že Marko nekam pozno, nas je zaradi nove meje na severu tokratne koalicije in vlade res lahko nekoliko strah. A ne zaradi Cerarjevega diktatorstva v naslovu. Problem je neodločnost in nesposobnost hitrega dogovora in ukrepanja. In premier ima povsem prav: alternativa, če bo ponudila več od tega, bo zmagala na volitvah.