Do vratu smo v dreku, vendar nas ta drek očitno privlači

Francoski pisatelj, publicist in filozof Pascal Bruckner se v svoji knjigi Nenehna vzhičenost, ki ji je dal podnaslov Esej o prisilni sreči, na enem mestu poigrava tudi s Flaubertom, ki je nekje dejal, da se je treba zavarovati pred drekom. Gustave Flaubert je sicer s tem rohnel proti kičastemu nakitu drugega cesarstva, kičaste navlake vseh sort je dandanašnji še veliko več kot njega dni in bilo bi zanimivo, kakšno retoriko bi pisec romana o gospe Bovary ubral danes.

Brucknerju pa je primerjava z drekom služila za opis, kako je danes vse pokvarjeno, kako smo obsojeni na to, da moramo prenašati vulgarnost, se bojevati proti njej in jo hkrati imeti radi. “Vendar moramo najprej priznati, da nas ta drek privlači in da smo do vratu v njem,” pravi Bruckner.

V Cerarjevih dvorih računajo, kdaj se jim volitve splačajo
Če speljemo to Flaubertovo in Brucknerjevo prigodo o dreku na današnji politični trenutek, potem v prvi vrsti naletimo na paradoks, kako smo v tej državi zaradi dolgoletne prevlade in oblasti levičarske elite do vratu v dreku, vendar večino Slovencev to stanje očitno nič ne moti; kot da nas to stanje privlači, saj ne naredimo nič, da bi zlezli iz tega govna. Zato je pomemben razmislek, ali smo se pripravljeni zavarovati pred tem drekom oziroma ali smo sploh pripravljeni to stanje spremeniti.

Vladajoča elita vendarle ni povsem brez skrbi, v Cerarjevih dvorih že računajo, kdaj bi jim volitve najbolj ustrezale, hkrati pa so zaradi strahu pred izgubo oblasti začeli še bolj brezobzirno grabiti in krasti, postavljati svoje ljudi na različne položaje, tudi tiste osebke, ki jim je dokazano, da so notorični kriminalci ali povsem nesposobni. Ustanavljajo agencije, službe in urade, kamor brezobzirno umeščajo svoje kadre. Proces ugrabljanja medijev je že končan, nadaljujejo pa s kleptomanskimi pohodi po gospodarstvu in robatimi posegi v javne zavode. Paradigma Cerarjevega vladanja, ki je iz dneva v dan bolj arogantna in za državo poguba, je povsem preprosta in jasna: v kratkem času, ki ga še imajo, poskrbeti za čim večji plen.

Vladajoča koalicija tlakuje pot v revščino in pogubo slovenskega naroda
Cerarju, sicer ustavnemu pravniku in pridigarju morale in vrednot, je uspelo, da je državo spremenil v fevd vladajoče politike in omrežij, hkrati pa dopustil, da politične nasprotnike preganjajo kot v časih najhujšega totalitarizma. V slovensko politično zgodovino se ne bo vpisal z zlatimi črkami. Samo ustavno sodišče še ostaja tisti korektor, ki mu velikokrat uspeva preprečiti eklatantne zlorabe oblasti, kot je bilo tudi v primeru poslanca SDS Andreja Širclja, ki so mu kriminalisti posegli v zasebnost in sredi parlamenta zasegli računalnik in njegovo osebno komunikacijo ter ga hoteli kriminalizirati. Ustavno sodišče je to namero spregledalo, ker pa je policija očitno že pred tem vedela za odločitev ustavnih sodnikov, so zoper Širclja nekaj dni pred objavo odločitve ustavnega sodišča kljub vsemu spisali ovadbo, ki je seveda nezakonita in bo najmanj na zadnji in najvišji sodni instanci doma ali v Strasbourgu padla. Enako, kot se je razsul konstrukt zoper nekdanjega poslanca Andreja Magajno.

Ta oblast tlakuje pot v revščino in pogubo slovenskega naroda. Izhod so volitve, seveda če slovenska duša v teh letih ni postala toliko pohabljena, da za takšen korak enostavno več ne zmoremo moči. Smo v veliki meri travmiran narod, ki mu je največji udarec zadal komunizem. To ni stereotip, na to zgovorno kažejo številni podatki in raziskave.

Spremeniti sedanjost, da bomo lahko razmišljali o prihodnosti
Spoznati pa moramo, da konec koncev niti niso potrebna tako velika odrekanja ali tveganja, da bi stvari spremenili. Namesto, da se zapiramo vase, da pustimo, da nam dominantni mediji izpirajo možgane in nas poneumljajo, da nas prepričujejo, kako so vsi isti in kako se nič ne da spremeniti, lahko vse to dejansko vsaj poskusimo spremeniti z udeležbo na volitvah. Že danes je treba vzeti zalet in narediti ravno tisto, v kar nas prepričujejo, da je nemogoče. To je dolgotrajna sprememba na oblasti! Ne z metanjem kock in obešanjem lutk, kot to počnejo razvajeni, dobro plačani in zakrinkani strahopetci levičarskih dvorov. To je treba narediti demokratično, dostojno in dostojanstveno – na volitvah. Komunizem je v slovenskem narodu povzročil duhovno praznino, povzročil je travmo, zaradi katere je naša sposobnost kritičnega pogleda na svet precej okrnjena, vendar ne toliko, da ne bi zmogli odpreti vrat za spremembe in narediti velik prepih.

Zgolj prepoznavanje dejstva, da smo v dreku, torej ne bo dovolj. Nehajmo jamrati: tudi mi smo soodgovorni za obstoječe stanje v državi, ker se ne postavimo po robu dovolj odločno in dovolj glasno. Zato moramo spremeniti sedanjost, da bomo sploh lahko razmišljali o prihodnosti.

Miro Petek

.
.