Ko je neka politična opcija na oblasti res zelo dolgo časa, se ji začne dogajati vsaj ena od naslednjih dveh možnosti: bodisi pripelje svojo ideološko-politično usmeritev v ekstreme, bodisi se ji odreče zavoljo lastnih koristi in pragmatičnih interesov. Slovenska vladajoča »levica« danes združuje kar oboje.
Takšno pomembno kombinacijo interesno-pragmatične in ideološko-fanatične usmeritve lahko lepo ponazorimo z odnosom do zasebnega šolstva. Čeprav je za ideološke fanatike lahko potencialno sporno že vse, kar je zasebno, ima zasebno šolstvo v naboru ideološko konstruiranih demonov prav posebno mesto – v nasprotju z zasebnim podjetništvom ali zasebnim zdravstvom. Kot »ideološki aparat države« velja namreč za orodje indoktrinacije, ki ga oblast ne sme izpustiti iz rok.
Za enake pravice otrok, ki se šolajo v zasebnih šolah, je tako moralo poskrbeti ustavno sodišče, pa še v tem primeru se poskušajo radikalnejši dediči komunizma izogniti uveljavitvi njegove sodbe. A nič manj dramatično ni področje zasebnega visokega šolstva. Slednje je bilo politično in medijsko sicer predstavljeno kot problem šele po letu 2006, ko je začelo poleg prvotno prevladujočih poslovnih ved pokrivati tudi družboslovje in druga področja, posamezne zasebne ustanove pa so začele po kakovosti realno tekmovati z javnimi in jih občasno presegati.
Načrt ukinitve zasebnih visokošolskih zavodov se je levici pred leti izjalovil
Pred slabim desetletjem je bila kot orožje za obračun z zasebnimi fakultetami zasnovana javna Agencija za kakovost v visokem šolstvu – NAKVIS. Ker so borci proti zasebnemu šolstvu nasedli svoji lastni manipulaciji, naj bi bile zasebne fakultete manj kakovostne od javnih, so oblikovali preprost načrt: ukiniti jih, ker baje ne dosegajo standardov kakovosti. A načrt se jim je izjalovil. Zasebne fakultete so namreč večinoma vzele standarde NAKVIS precej resneje od javnih, saj je bilo vsem akterjem, tako zasebnim kot javnim, vnaprej jasno, da je NAKVIS resnična grožnja le za zasebnike, medtem ko si ne bo nihče nikdar drznil ukiniti kakšne državne visokošolske ustanove. In ko se je izkazalo, da zasebni sektor v kakovosti prav nič ne zaostaja za javnim, večkrat pa ga celo preseže, je postal NAKVIS nekako odveč. Vodstva državnih univerz se zdaj nad njim večinoma pritožujejo, aktualna vlada pa razmišlja o spremembi njegovega statusa.
Nov načrt ima nov cilj: Zasebnim visokošolskim zavodom odvzeti koncesije
Zato pa je na vrsti nov načrt. V javno razpravo je prav v teh dneh prišel predlog sprememb zakona o visokem šolstvu, ki ima en sam omembe vreden namen: zasebnim visokošolskim zavodom odvzeti koncesije. Oziroma, z drugimi besedami, odvzeti študentom, ki bi se radi vpisali na zasebni visokošolski zavod, pravico do brezplačnega študija. Čeprav bodo koncesije teoretično še mogoče in zakonski tekst omogoča njihovo nadaljnje podeljevanje, jih v praksi najverjetneje skoraj ne bo, saj se bodo podeljevale (v nasprotju npr. s tistimi v zdravstvu) za tako kratko obdobje, da ne bodo omogočale koncesionarjem niti najosnovnejše predvidljivosti in zaposlovanja nujno potrebnega kadra. Ideološko sovraštvo do zasebnega sektorja, združeno s prav tako ideološko pogojeno željo po obvladovanju šolstva, se je tu poklopilo z interesi vodstev nekaterih državnih fakultet, ki se želijo tako otresti konkurence.