Dumb and Dumber 2 ali Butec in Butec 2. del

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Volitve za predsednika so za nami. Rezultati so znani, vprašanja, ali so ankete, ki jih izvajajo različne agencije, verodostojne ali se z njimi ustvarja javno mnenje, pa bodo še vedno aktualna. Kaj od tega drži ne vem, vem pa, da so njihovi rezultati marsikaterega kandidata ali potrli ali pa ponesli v višave, vsaj tako je deloval župan Kamnika Marjan Šarec. Javnomnenjske ankete so ga, v to pa ne dvomim, povzdignile na osupljivo drugo mesto, na katerem je vztrajal ves čas volilne kampanje. Če lahko še verjamemo, da je župan Ljubljane, glavnega mesta države, lahko dobival volilne glasove izven Ljubljane, zaradi naivnosti državljanov, ki so za nekaj ur prišli v Ljubljano, osupli nad številom božičnih lučk, lokalov, trgovskih centrov in parkirnih stebričkov, je kaj takšnega težko verjeti za župana Kamnika. Večkrat sem v Kamniku, vendar ne opažam kakšnega napredka, prej nasprotno. Zakaj naj bi torej Slovenka ali Slovenec glasoval za Šarca? S kakšnim delom se je izkazal, da ga prepoznava Slovenija kot resnega kandidata za predsednika Gagalandije? Na začetku je bilo slišati kot slaba šala, da bosta kandidirala Damjan Murko in Marjan Šarec, nato je prišlo sporočilo botra iz Murgel. Podpiram Marjana Šarca! Še preden so bili sploh znani kandidati za predsedniške volitve, je bil Šarec že na drugem mestu. Slovenija ga je poznala edino po liku v radijski oddaji “radio GA-GA”. In Marjana Šarca so podprli tudi priskledniki, zbrani v ZZB NOB!

V pravzaprav dolgočasni in predvidljivi kampanji modrovanje Šarca, da je čas, da se umaknejo osamosvojitelji, ker naj bi bili že 26 let na oblasti, ni dobilo primernega odziva. Komu je Šarec namenjal ta poziv? Milanu Kučanu in ZZB NOB zagotovo ne!!! Očitno jih le ne zaznava kot osamosvojitelje. Med sokandidati tudi nisem našla osebe, na katero bi letel ta poziv, saj je bil Borut Pahor vse prej kot “osamosvojitelj”, drugi kandidati pa niso bili niti približno v politiki 26 let, sploh pa ne na odgovornih položajih. Poziv človeka, ki ga podpira nekdanji šef partije in brez dvoma tudi vrha slovenske Udbe, da naj se umaknejo osamosvojitelji, je pravzaprav najbolj nizka izjava te predvolilne kampanje. “Osamosvojitelji” se bodo umaknili, ko bodo sami to želeli ali pa, ko ne bodo imeli več podpore pri volivcih. Marjan Šarec in Ljudmila Novak, ki je prav tako pozivala predsednika SDS, da se umakne, sta dosegla v politični kulturi eno najnižjih točk. Pismo ortolevičarskih samozvanih intelektualcev Pahorju je samo še dodana vrednost temu pozivu. V kakšni državi živim, sem se vprašala, da imajo neke skupine ljudi pogum in možnost, da mi “zapovedujejo”, koga naj volim oziroma kdo mora oditi? In to pisanje imenujejo “državljansko in hkrati intelektualno dolžnost”!!! Vsi podpisani so tako ali drugače povezani s fundacijami, ki jih financira ameriški levičar Soros. Državljanske in intelektualne dolžnosti do državljanov ne vidijo v tem, da bi jim to odkrito priznali. Ali so v navezi z Mirovnim inštitutom ali Inštitutom za humanistične študije, kakorkoli, tako ali drugače jih financira omenjeni kontroverzni bogataš, katerega agenda je uničenje Evrope. In kako to, da ta podatek v svoji intelektualni dolžnosti zamolčijo?

Verjetno iz enakega razloga, kot je leta 2000 eden od podpisnikov dr. Splichal zapisal in objavil v članku (Spoznanja iz komunikoloških raziskav, ki običajno ne zanimajo politike), v katerem se je odzval na pobudo Bajukove vlade za ustanovitev sklada za zagotavljanje pluralnosti medijev. Omenjeni je bil proti tej pobudi z zanimivim argumentom, in sicer, da to pobudo razume kot zahtevo po objektivnosti poročanja. Izrecno pravi: “Toda svoboda hkrati in predvsem pomeni pravico do pristranskosti. Novinarji imajo pravico do pristranskosti in subjektivnosti”.

Za vsakega od podpisanih bi našli podobno cvetko, verjetno ne samo ene, vendar v teh “intelektualnih” izjavah ni zrna soli niti kančka humorja, skratka ničesar, kar bi bilo vredno ponavljati. Bistvo je zajeto v zgoraj zapisani ugotovitvi “intelektualca” in posledice tega so seveda vidne v izdelkih diplomantov FDV, kjer omenjeni opravlja delo visokošolskega učitelja.

Vpliv medijev je še vedno izjemno velik
Soočenja, ki sta jih v tednu pred volitvami vodili novinarki na nacionalni televiziji ali POP TV, so potekala mučno in večkrat sem se vmes vprašala, kdo bo tisti, ki bo prvi dvignil roke in zapustil studio. Voditeljici nista prekosili oddaje “Veseli tobogan” ali “Pokaži kaj znaš”, vendar pa smo verjetno lahko bili zadovoljni, da stiske in stresa nista premagovali na način “a la Tanja Gobec” ali pa sta to uspeli vsaj bolje prikriti.

Kdo bo zmagal na volitvah ali kdo bo šel v drugi krog, sploh ni bilo več pomembno. Vsaj meni ne, čudila pa sem se in se še, kako nizko zmorejo novinarji še pasti, hkrati pa razmišljala, da nas ne sme presenetiti, da volivci razmišljajo tako, kot razmišljajo. Vpliv medijev je še vedno izjemno velik, ne glede na to, da ti gledalcem predstavljajo “prijateljice” in tašče predsedniških kandidatov v oddaji, ki bi morala služiti spoznavanju stališč predsedniških kandidatov in ne njihovih sosed ali sodelavk. Tukaj pa seveda trčimo na problem, ki presega te predsedniške volitve, saj ne gre zgolj za problem Fakultete za družbene vede, temveč za problem šolstva v celoti.

Drugi krog ni več bistven
Ena od pretendentk za predsedniški položaj Makovec Brenčičeva je v svojih idejah, s katerimi naj bi postala privlačnejša za volivce, predlagala, da bi uvedli volilno pravico za mlajše od 18 let, pri tem pa očitno ne pozna niti statističnih podatkov o tem, da so mladi najslabše zastopana skupina volivcev na volitvah. Šola in družina jim ljubezni in odgovornosti do države nista vcepili, zato na volišču, kjer sem bila to nedeljo, še tri ure po odprtju ni bilo niti enega volivca v starostni skupini do 30 let. Pri podobnih nesmislih je polno sodelovala in jih tudi nadgradila Angelca Likovič, ki je šla celo dlje, volilno pravico naj bi starši uresničevali v imenu otroka po 14. letu starosti, pa ob njegovi hkratni navzočnosti. Kot da odgovorni starši ne odločajo ves čas tudi v imenu otrok, ko odločajo o politiki v tej državi ali o jedilniku za jutrišnji dan.

Imeli bomo torej drugi krog in ljudje bodo izbirali med dvema kandidatoma z levice. Drugi krog ni več bistven, kandidata sta si celo podobna. Podtalne igrice, ki so kulminirale v pismu “intelektualcev”, so začasno pospravljene z mize. Do naslednjih volitev, ko se bodo nekateri spet čutili poklicane, da v imenu nekakšne “nadčloveške” dolžnosti solijo ljudem pamet.

Saj je pristranost tudi njihova svoboda, mar ne?

Lucija Šikovec Ušaj