“Juncker želi Orbana izgnati iz EPP,” je bilo slišati iz Bruslja. Najprej je zvenelo kot zaletava izjava neresnega politika, ki se mu izteka mandat. A ko so zamisel o izključitvi madžarske stranke Fidesz iz Evropske ljudske stranke (EPP) podprli tudi nekateri drugi, še vedno vplivni politiki, kot je Merklova, je razkol znotraj EPP dobil resnejše poteze. Izključitvi Fidesza bi verjetno sledili izstopi tudi nekaterih drugih članic EPP.
Zdi se, da je EPP razdeljena. En del vabi migrante, odpira meje za nezakonito migracijo, zagovarja “multi-kulti” ideologijo, drugim pa vsiljuje migrantske kvote. Drugi del pa hoče vztrajati na schengenskih pravilih in zaščititi svojo nacionalno identiteto.
Spor postaja vse resnejši, saj se širi tudi na odnos do družine, zakonske zveze, spolne usmeritve in spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti. Gre za stališča, ki niso združljiva. Ali smejo ali ne smejo tujci nezakonito prečkati mejo? (Govorimo o migrantih in ne o beguncih, ki bi bežali pred terorjem sosednje države.) Ali so se članice EPP dolžne ali se niso dolžne ukloniti ideologiji “svobodne izbire spola”, so dolžne ali niso dolžne zavrniti razlikovanje med naravno in nenaravno spolno usmerjenostjo ter sprejeti lahkotnost ubijanja nerojenih otrok?
Vedno večje razhajanje med nacionalisti in globalisti znotraj EPP
Tudi na evropski ravni se med nacionalnimi državami pojavlja razdor, ki ga poleg vsiljevanja migrantskih kvot povzroča tudi pritisk razvrednotenja družine, naravne spolnosti in spoštovanja življenja. Tako kot se razlike med članicami EPP poglabljajo, celo med nemško CDU in CSU, se tudi med evropskimi nacionalnimi državami, kot med Višegrajsko in nemško-francosko skupino. Tako na ravni EPP kot na ravni celotne Evrope doživljamo isto destruktivno dogajanje. Če EPP predstavlja osrednjo sredinsko stranko, je razumljivo, da se v njej zrcali celotno evropsko stanje. Če pa med obema stanjema obstaja vzročna zveza, je jasno, da dokler ne bomo razrešili spora znotraj EPP, bomo težko zaustavili nadaljnji razkroj Evrope.
Tako EPP kot celotna Evropa sta na pomembnem razpotju. Ali bo Evropa sposobna najti trezno državniško pot, se bo lotila pomembnih skupnih vprašanj, preostalo pa po načelu subsidiarnosti prepustila v reševanje posameznim nacionalnim državam? Glede migracij je naloga Bruslja varovati zunanje evropske meje in preprečevati nezakonito anarhično migracijo, ne pa vsiljevati migrantske kvote, multi-kulti zablode in teorijo spolnosti ter preganjati nacionalne države, ki se že trideset letih otepajo bremen postkomunističnega sodstva.
Potrebovali bi državniško modrost ustanoviteljev EU.
Lani novembra je bila v Scharm El-Scheichu svetovna konferenca islamske mladine. Egiptovski predsednik Abdel Fattah al-Sisi je v otvoritvenem govoru, ki so ga naši osrednji mediji ignorirali, pokazal neskončno več državniške modrosti, kot jo premorejo mnogi vidni evropski politiki. Takoj na začetku je postavil tezo, da ima vsaka država pravico in dolžnost skrbeti za svoje interese in varovati svoje ljudstvo. Potem pa je razvil naslednje misli:
Egiptovski predsednik opozoril, da ima vsaka država pravico in dolžnost skrbeti za svoje interese in varovati svoje ljudstvo
“Namesto da se sprašujemo, zakaj tuje dežele zapirajo svoja vrata, se moramo vprašati, zakaj se arabske in muslimanske države med seboj pobijajo in uničujejo svojo deželo? Mi sami sebe izčrpavamo, od tujih dežel – v katerih dan in noč delajo, branijo svoj narod, skrbijo za razvoj in kvaliteto življenja – pa pričakujemo, da bodo z nami delili sadove svojega dela, ker se mi med seboj pobijamo!
Vprašati se moramo, ali voditelji muslimanskih držav niso dolžni pravično, spoštljivo in pozorno stati svojemu narodu ob strani? Ali se muslimanske oblasti niso dolžne dogovarjati in skupaj reševati probleme – naj bo to v Afganistanu, Siriji, Iraku ali Libiji?
Jezimo se, da evropske države zapirajo svoje meje, da bi zavarovale sadove svojega dolgoletnega trdega dela in naporov za izgradnjo moderne družbe! Od njih zahtevamo, da nam odprejo svoja vrata! Obenem pa jim vsiljujemo svojo kulturo, ki je od njihove oddaljena svetlobna leta, predvsem kar zadeva delavnost, pridnost, spoštovanje zakonov in doslednost pri delu in učenju.
Kot prišleki bi radi dobili vse, ne da bi kaj za to storili. Tujim kulturam hočemo vsiliti svojo. Če stopimo v deželo, ki nas prijazno sprejme, bi morali tamkajšnje zakone, navade, tradicijo in kulturo brezpogojno spoštovati. A ne, mi ne mislimo na to! Mi nismo niti sposobni tako razmišljati! Mi hočemo, da se nam vrata odpro in se nam pusti vstopiti, da bomo tam delali probleme.
Več kot štirideset let se muslimani po svetu med seboj pobijajo, istočasno pa hočejo priti tudi k nam, v Egipt. Ne! Svoje probleme naj rešujejo v svojih deželah! Svojim Egipčanom pa pravim: ukvarjajte se z našo deželo! V Egiptu je dovolj prostora za vse Egipčane! Ne smemo se med seboj bojevati in rušiti svoje dežele. Sicer bodo mladi zapustili Egipt in odšli. To pa moramo preprečiti.”
Tako torej predsednik muslimanskega Egipta.
V poduk vsej Evropi!
France Cukjati