Mineva prvo desetletje, kar je Karl Erjavec napovedal tisoč evrov najnižje pokojnine. Po tej napovedi so pokojnine samo še padale. Erjavec se je slovenskemu občestvu gladko zlagal. Termin laž lahko brez skrbi uporabimo, kadar nekdo zavestno govori neresnico. Celo na slovenskem sodišču ta argumentacija obvelja. In v tem primeru se je to dogajalo. Ni šlo za predvolilne obljube, šlo je za laž, kajti Erjavec je dobro vedel, da tega pač ne more uresničiti.
Seveda se je v teh letih ob spominjanju na to laž večinoma cinično izmotaval, češ da bi primeru, če ne bi bilo v vladah tudi DeSUS-a, pokojnine še bolj padale. In slovensko ljudstvo žal takšne laži in blef kupuje.
Erjavec, največji sovražnik slovenskih upokojencev
Karl Erjavec je res bil tudi v vladi, ko so se pokojnine vsako leto povečevale, vendar ne zaradi njega. Če bi bil Erjavec tisti, ki bi skrbel za rast pokojnin, potem bi dandanes bili upokojenci res pri 1.000 evrih najnižje pokojnine, kajti Erjavec je bil v obeh vladah Janeza Janše, v vladi Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in propadajoči vladi Mira Cerarja. V času prve Janševe vlade so se leta 2005 pokojnine povečale za 3,1 odstotka, leto kasneje za 4,9 odstotka, leta 2007 za 5,7 odstotka in leta 2008 za 8,3 odstotka. Ko je bil Erjavec del Pahorjeve vlade, so začele pokojnine padati, leta 2014, ko je vajeti v državi prevzel Cerar, so pokojnine šle v minus in beležile 0,4-odstotni padec, leto pozneje 0,6-odstotni padec. Ko je Erjavec govoril o jurju najnižje penzije, se je vrsta pred skladišči Karitasa in Rdečega križa začela daljšati.
Če pogledamo mesečni statistični pregled Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za mesec februar letošnjega leta, potem vidimo, da bo govorjenje Erjavca še dolgo le navadno politično blebetanje, daleč od realnosti. Povprečna neto starostna pokojnina je znašala 647,96 evra, povprečna neto invalidska pokojnina 502,80 evra, družinska oziroma vdovska pokojnina pa 406,60 evra. Razmerje povprečna starostna pokojnina v neto plači je leta 2008 znašalo 67,1 odstotka, po desetletju Erjavčevega sodelovanja v vladah pa je ta odstotek januarja letos znašal le še 57,6 odstotka. To so povprečne pokojnine, kje so šele najnižje pokojnine!
Kučanovih 1.000 evrov krat tri
Erjavčevih 1.000 evrov krat tri pa ima danes Milan Kučan in še nekaj sto ali nekaj tisoč privilegirancev, ki pokojnine ne dobivajo samo od tega, koliko so v času svojega dela vplačevali v pokojninsko blagajno, ampak jim k penziji dodajamo še vsi mi, ki plačujemo davke. Del pokojnin slovenske elite se namreč financira iz državnega proračuna. Ta delež se sicer zmanjšuje, vendar zelo zelo počasi, kajti trdoživost in življenjska vitalnost teh struktur sta veliki. Dočakajo sto let in zadaj imajo še razvejani privilegirani podmladek.
Zanimivo, brezobzirnosti iz vrst DeSUS-a ni ne konca ne kraja. Med ljudstvom veliko, v dominantnih medijih pa je razmeroma malo zgražanja povzročila novica, da DeSUS oz. prvopodpisani poslanec DeSUS-a in podpredsednik državnega zbora Primož Heinz predlaga zakon o dodatku k pokojninam, nekakšno novo obliko izjemnih pokojnin. To bi bile pokojnine, ki spet nimajo podlage v vplačanih prispevkih. Denar bi zanje prispeval proračun, torej bi jih prispevali vsi mi preko davkov, ampak izplačeval bi jih pa ZPIZ in poimenovane bi bile pokojnine. To vzbuja med ljudmi nezadovoljstvo in zmedo. Že sedaj ZPIZ izplačuje veliko sredstev, ki po svoji naravi niso pokojnine, ampak nagrade za najrazličnejše pretekle dosežke in zasluge. Nazadnje je s podobnim zakonom uspel Peter Vilfan za športnike, teh izjem pa je še toliko, da jim več ne moremo slediti. Heinz je predvidel, da lahko vlada podeli izjemni dodatek k pokojnini ne le tistim, ki so odmevali doma in po svetu s kulturnimi in znanstvenimi dosežki, temveč tudi drugim, saj si v predlogu puščajo na široko odprto diskrecijo o nagrajevanju svojega ideološkega kroga. Ravno to pa je tudi intenca tega predloga, kajti vrhunski znanstveniki, ki so uspeli doma in na tujem, tudi v penziji niso reveži.
Dolgoživa družba, trdoživa združba
S področja pokojnin in demografije smo v zadnjih letih dobili dva dokumenta, Belo knjigo in Strategijo dolgožive družbe. Oba sta zaenkrat le še na papirju. Zato pa imamo trdoživo združbo. Ta pa ni le na papirju. Je tukaj in zdaj. In Karl Viktor Erjavec je ena od teh figur.
Zato potrebujemo močan prepih. Da nam prepiha naše lene in zakrnele možgane, da bomo znali skupaj zložiti ena plus ena ter pomislili, komu res dati svoj glas na volitvah.
Miro Petek