Erjavčeva “nakba”

Bernard Brščič. (Foto: STA)

Priznanje Palestine pomeni priznanje samooklicane teroristične države, v politično nekorektni idiomatiki Donalda Trumpa muslimanske “usrane luknje”. Z nekaj cinizma se lahko vprašamo, zakaj priznati Palestino in hkrati odrekati priznanje Islamski državi.

Edina primerna beseda, ki lapidarno povzame zunanjo politiko Vlade Republike Slovenije, je kaos. Kaos kot posledica odsotnosti zunanjepolitične strategije in sposobnosti osmislitve nacionalnega interesa. Neprijetno je opazovati Karla Erjavca, kako s svojimi ad hoc domisleki krni že tako ne prav velik ugled Slovenije v mednarodni skupnosti. Eden takšnih je pobuda o priznanju Palestine. Slovenija, ki ni sposobna rešiti niti razmeroma obskurnega mejnega problema s Hrvaško, naj bi z Erjavčevo pobudo o priznanju Palestine postala reševalec globalnih problemov. Naj še tako trpi za Kolumbovim kompleksom, Karl Erjavec nikoli ne bo slovenski Henry Kissinger. Trdim, da bi bilo priznanje Palestine škodljivo. Škodilo bi reševanju palestinsko-izraelskega konflikta in, kar je še pomembnejše, škodilo bi nacionalnim interesom Slovenije.

Priznanje Palestine je priznanje muslimanske “usrane luknje”
Prvi razlog proti priznanju je, da Palestina ne izkazuje osnovnih značilnosti suverene države. Po mednarodnem pravu imajo suverene države stalno prebivalstvo, centralno vlado in zlasti jasno določeno ozemlje, nad katerim je izkazljiva monopolna moč nad uporabo sile. Dve od treh značilnosti Palestini manjkata. Palestina nima osrednje vlade, Gazi vlada Hamas, na Zahodnem bregu, tj. Judeji in Samariji, pa Fatah, politično krilo PLO. Fatah in Hamas težko označimo drugače kot teroristični organizaciji. Druga manjkajoča značilnost je nedefiniranost ozemlja in nezmožnost nadzora meja. Dejansko suverenost v Judeji in Samariji izvaja Izrael, ki hkrati nadzira kopensko in morsko mejo ter zračni prostor Gaze. Izrael se vse od ustanovitve pred sedmimi desetletji bori za preživetje in se nenehno sooča s terorističnimi napadi Palestincev. Ti se, navdahnjeni z džihadizmom, dnevno razstreljujejo, koljejo po ulicah izraelskih mest ter iz Gaze in z Zahodnega brega z raketami grad obstreljujejo Izrael. To svojo “sveto vojno” mednarodni skupnosti prikazujejo kot palestinski NOB, a dejansko gre za islamski terorizem. Priznanje Palestine zato danes pomeni priznanje samooklicane teroristične države, v politično nekorektni idiomatiki Donalda Trumpa muslimanske “usrane luknje”. Z nekaj cinizma se lahko vprašamo, zakaj priznati Palestino in hkrati odrekati priznanje Islamski državi.

Foto: epa

Izboljševalci sveta trdijo, da je palestinski NOB oziroma terorizem samo posledica izraelske okupacije in judovskega nasilja nad Palestinci. Tako imenovana rešitev dveh držav in umik izraelske vojske na meje iz leta 1948 naj bi bila panaceja za stoletni konflikt med Izraelci in Palestinci. V takšnem videnju kumbaja bi po priznanju Palestine na celotnem Bližnjem vzhodu zavladal mir. Iluzija. Za muslimane niso problem meje Izraela, vzpostavljene po šestdnevni vojni leta 1967, problem je sam obstoj Izraela. Ali kot izhaja iz palestinske pesmi “Filastin ‘horra min al-nahr ila al-ba’har”, Palestina bo svobodna od reke (Jordan, op. BB) do morja, tj. kar na celotnem ozemlju Izraela. Temu palestinskemu zanikanju pravice Izraela do obstoja se pridružuje večina muslimanskih držav. Od sosednjih držav samo Egipt in Jordanija priznavata Izrael, Sirija in Libanon ne. Tudi velika večina članic Arabske lige in Organizacije za islamsko sodelovanje Izraela ne priznava.

Gre za novo arabsko tvorbo
Ob vprašanju priznanja Palestine se mi postavlja vprašanje njene legitimnosti. Ta bi morala temeljiti na pravici palestinskega naroda do samoodločbe. A etnogeneza Palestincev je vprašljiva. Gre za “narod”, ki se je začel vzpostavljati šele v soočenju s sionizmom na začetku 20. stoletja in katerega identiteta se zdi težko ločljiva od arabskih plemen v Siriji, Jordaniji ali Libanonu. Govorijo isti jezik, delijo arabsko mitologijo in v večini mohamedansko vero. Zdi se, da so Palestinci novodobni arabski izmislek, katerega namen je uničenje Izraela. V prid tej trditvi govori dejstvo, da so sosednje arabske države Palestincem odrekale pravico do samoodločbe. Gaza na primer je bila v obdobju 1947−1967 dejansko del Egipta, Jordanija pa je celo do leta 1988 postavljala ozemeljske zahteve do Judeje in Samarije. Šele ko so oportunistično ugotovili, da bi bila Palestina sredstvo za uničenje Izraela in dosego vzpostavitve muslimanske ume na celotnem Arabskem polotoku in Levantu, so začeli podpirati prizadevanja “Palestincev” po samoodločbi.

Če k navedenim zgodovinskim razlogom proti dodamo še podatek, da je blagovna menjava Slovenije z Izraelom leta 2016 znašala 93 milijonov evrov ter da ima judovska diaspora na Zahodu izjemen politični in gospodarski vpliv, je razumljivo, da priznanje Palestine ne more biti v slovenskem nacionalnem interesu. Nasprotno, pomenilo bi pravo zunanjepolitično nakbo (katastrofo). Žal ne samo za Karla Erjavca, ampak za celotno Slovenijo.

Bernard Brščič

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!