Fake! Komunistična zgodovina je v 90 odstotkih lažnivi agitprop

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Se še spominjate, vsaj nekateri, nekateri pa jo boste morebiti slišali prvič, prilike o nejevernem Tomažu? Bil je eden od dvanajstih apostolov. Ko se je Jezus po vstajenju prikazal apostolom, ga ni bilo poleg. Izražal je dvom in dejal, da bi verjel v Jezusovo vstajenje, samo če bi se dotaknil njegovih ran. In čez osem dni se mu je Jezus prikazal in od tedaj dalje je verjel tudi nejeverni Tomaž. Jezus pa mu je odgovoril: “Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!”

In danes? Dejansko je čas, ko ne moreš verjeti ničemur več, še tistemu ne, kar vidiš na lastne oči in kar slišiš na lastna ušesa. Drži, še vedno velja, blagor tistemu, ki verjame, pa četudi ni videl, saj mu življenje poteka v miru in zadovoljstvu, ki ga lahko nudita le popolno neznanje in neukost.

Svojega otroštva se spominjamo le po posameznih dogodkih, slabih ali dobrih, iz pripovedovanja svojih staršev, starejših bratov ali sestra. Biti brez dvoma je pomenilo biti srečen. Nisi dvomil, da bodo starši poskrbeli zate, nisi dvomil, da ti ljudje želijo dobro, nisi dvomil, da so zvezde na nebu zasijale za tvoje veselje, da je zapadel sneg, da se boš lahko igral, da bo Miklavž prinesel dobrote … Ta gotovost v dobri svet, ki so jo dali starši, je bila pogoj srečnega otroštva. Kdaj se je pojavil prvi dvom? Prvi strah? Sama se tega ne spominjam. Vsekakor pa se je dvom večal s prvim padcem s kolesom, s količino osvojenega znanja, prebranih knjig, številom pogovorov, prvo izdajo “najboljše prijateljice” …

Komunistična zgodovina je v 90 odstotkih lažnivi agitprop
V obdobju šolanja je bila naša generacija deležna učenja o velikih zmagah hrabrih partizanov, naš vzor je bil mlad kurirček, ki se je preko metrskih snežnih zametov prebijal s pošto, ki jo je verjetno pošiljalo partijsko vodstvo iz kakšne toplo zakurjene hiše, katere lastnike so verjetno ob odhodu pobili, o strahopetnih Italijanih, ki so, četudi jih je bilo stokrat več, bežali in odvrgli orožje, o zmagi nad domačimi izdajalci, o pravični razdelitvi bogastva med vse ljudi, o največjem sinu slovenske matere, maršalu Titu, ki je povedal, da nam ne morejo nič, ne oni z Vzhoda in ne oni drugi z Zahoda. Dvom v veličastno zgodovino naroda, ki mu pripadam, je vame prihajal počasi, z drobci zgodb, ki so si jih šepetaje pripovedovali starejši takrat, ko smo otroci morali oditi. Veliko mi je povedala soseda, ki je bila pristna Šiškarica, kot se je rada pohvalila. Ona mi je povedala resnico o Podutiku, Škofovih zavodih, Dachavskih procesih. Mama mi je pripovedovala o izključitvah iz Študentske organizacije, o prepovedi študija, o Golem otoku. Vendar je vse to šele pričelo vzbujati dvom v filme, dramske igre, knjige, zgodovino, ki so nam jo predavali. Skratka, indoktrinacija, ki so jo nad nami izvajali od vrtca pa do zaključka šole, je bila skoraj popolna. Ko sem prebrala Črne bukve, knjigo, ki jo je ponatisnil Roman Leljak, nisem mogla spati. Potem so izšle še številne knjige, ki sem jih brala, najprej z nekaj dvoma, potem z vedno več groze in ogorčenja. Ko sem prebrala Bermanov dosje profesorja Aleksandra Bajta (ki me je sicer vrgel na izpitu), so se mi dokončno odprle oči.

Četniki, ustaši, domobranci, nepojmljivo zli ljudje, ki so stopili na stran okupatorja proti lastnemu ljudstvu! Tako so nam predavali zgodovino. Pa veste, da je bilo to v najmanj 90 odstotkih lažnivi agitprop, ki se ponavlja še danes, 76 let od pričetka 2. svetovne vojne pri nas? Ste slišali za krut poboj ranjenih in ujetih četnikov v Črni gori, ki so jih hrabri partizani zakopali skupaj s psi? Ta zločin naj bi vodil Milovan Djilas, ki je kasneje postal “demokrat” zaradi odnosa partije do njegove operne pevke. Djilas je na področju Črne gore veljal za nekaj podobnega kot Daki, Maček in drugi v Sloveniji, fanatičen in krvoželjen. Zato njegovo “demokratično” obdobje ne more in ne sme zamegliti njegove klavske vloge med 2. svetovno vojno.

Četnike so prikazovali kot hudiče
Edvard Kocbek
je zapisal, da je že v letu 1941 Kidrič poudaril, “da je pri organizaciji odpora proti okupatorju glavno, da že na začetku onemogočijo osvobodilno diferenciacijo in osnovanje kakršnekoli druge organizacije na desnici ali na sredini” (E. Kocbek, Pred viharjem). Kot je zapisal Bajt, je bil objektivni smisel OF v obvladovanju političnih skupin, ki so jih vključevali. Nagodetova skupina, ki je bila izključena iz OF kljub svojemu prosovjetskemu gledanju, je bila izključena iz razlogov, ker je zagovarjala ustavno kontinuiteto z vlado v Londonu. Angela Vode, ki se je s svojo skupino Jugoslovanska ženska zveza pogajala za vstop v OF, je bila odklonjena, ker je vztrajala pri monarhiji. Kaj se je dogajalo kasneje s temi ljudmi, vemo iz knjig, ki smo jih lahko prebrali šele v samostojni Sloveniji. Še danes me je sram, da sem do sredine svojih 40. let živela le slabih 100 m od Angele Vode in nisem vedela zanjo, niti ji nismo pomagali.

Četniki, ki so osvobodili večino ozemlja v Z. Srbiji, se niso hoteli podrediti Titu. Kljub ohlapnemu sodelovanju pa Titovi borci niso zamudili priložnosti za mučenja in uboje četniških generalov, poročnikov itd. Podobnih likvidacij nasprotnikov Titovih partizanov, čeprav domoljubov, je vse polno, v vsaki republiki, in vse so nam prikazovali kot hudiče. Niso nam povedali, kako so jih poklali, tega si kljub dejstvu, da so trdno zasedali vse položaje v državi, niso upali.

Vse je laž in mitologija
In sedaj tisto bistveno vprašanje, kako to, da ljudje še danes verjamejo v te zlagane mite in si še danes na raznih internetnih forumih, FB, Twitterju upajo pisati o upravičenih morijah otrok, žensk, moških, mladih, starih? Kako to, da še danes nekdo mirno zapiše, da so jih pobili premalo, in se ne zlije nanj gnev poštenih državljanov? Kako to, da še danes ljudje, ki so izobraženi, menijo, da bi se dalo NOB očistiti? Zakaj pišem o tem? Ker sem nedavno prebrala stavek univerzitetnega profesorja, nekoč ministra, nekoč sopotnika nekomunistov, ki je konec leta 2017 zapisal: “Očiščen revolucije lahko NOB postane narodnograditeljski mit, skupaj z osamosvojitvijo!” Zakaj me to “očiščenje” spominja na “očiščene” fotografije v Stalinovi Sovjetski zvezi, s katerih so “očistili” vse tiste, ki so jih predhodno likvidirali?

Ne more, spoštovani profesor, ne more, ker če NOB očistimo revolucije, ne ostane nič, v kar bi lahko verjeli. Vse je le zlagana zgodovina, vse je laž in mitologija, ki z resnico nima ničesar skupnega. Vem iz prve roke; moj oče je šel v partizane, ko je bil star 16 let, na lastna ušesa je slišal Kidriča, da žrtve niso važne, ampak da je važno, da so tisti, ki preživijo, dobri komunisti. In biti dober komunist je pomenilo biti slab človek. V današnjem času rečemo zgodovini, o kateri so pisali knjige in nas učili, “fake zgodovina”. Bili smo žrtve, ne fizične likvidacije, temveč žrtve pranja možganov, “možganskega klistirja”, kot je to poimenoval prof. Bajt. Idejna čistost je postala največja krepost. Še danes so ljudje s plašnicami, tudi na šolah, gimnazijah, univerzah, da o medijih in raznih “kulturniških” združbah ne govorim, ki verjamejo in verujejo, ne da bi videli in ne da bi potipali, resnice se jim niti prebrati ne ljubi!

Vem, vsem nam zmanjkuje časa, da bi brali, večini se ne zdi niti vredno pomisliti, da bi zavzeli kritično distanco do NOB in KP. In tako je fake ideologija ustvarila tudi fake intelektualce, ki se borijo za Ahmada, pri tem pa brez sramu pozivajo k pokolu lastnega naroda, ki se ne strinja z njimi. In mnogi, premnogi, v duhu ležerno ponavljajo mentalne Dražgoše.

Lucija Ušaj Šikovec