Pred nekaj tedni sta v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani predstavila svoji knjigi Fake News avtor Peter Jančič in Dalmatino avtor Tino Mamić. Peter Jančič je diplomirani novinar, na Delo je prišel iz mariborskega Večera, takratni urednik ga je poslal tudi na izobraževanje v ZDA. V letih 2006 in 2007 je bil odgovorni urednik časopisa Delo, ki mu je takrat celo povečal naklado, februarja 2017 pa je bil odpuščen.
Tino Mamić je profesor zgodovine in diplomirani novinar, bil je urednik revije Ognjišče, potem je bil uslužbenec v Bruslju in Luksemburgu, leta 2006 je postal odgovorni urednik časopisa Primorske novice, bil je odstavljen in sedaj je samostojni novinar, ima pa tudi svojo agencijo za rodoslovje. Predstavitev in pogovor, ki ji je sledil, sta bila zelo zanimiva, menim, da bi vsak Slovenec moral prebrati ti dve predstavljeni knjigi. Pogovor je potekal o naši medijski sceni in o tem, o čem novinarji pišejo, o čem ne pišejo in zakaj je tako.
Mediji so se zopet izkazali za režimske fake news poročevalce
Vsi naši dnevni časopisi so v zasebni lasti in pod nadzorom Foruma 21. Ta je sedanjo vlado Mira Cerarja že odpisal, promovira pa, kot že v preteklosti, instantne stranke. To podpira tudi z objavljanjem anket, ki so politično prirejene in zmanipulirane. Nič bolje ni pri televizijah, POP TV in nacionalna RTVS še zdaleč nista uravnoteženi, SDS je stalno na udaru. Na RTVS je v teku kadrovska rošada. Začelo se je že pred časom z afero Marko Perković Thompson, zaradi katere je bil zamenjan urednik Igor Pirkovič. Potem so odstavljali Jadranko Rebernik in jo po zapletih odstavili, nato pa je še direktorica Ljerka Bizilj napovedala, da bo odstopila. Razlogi za njen odstop niso jasni, kar smo brali na internetu, pa spada v kategorijo t. i. fake news. Kateri novinarji bodo dokončno imenovani na te nove položaje, še ne vemo, prav gotovo pa bodo to režimski aktivisti. Generalni direktor Igor Kadunc je tako nacionalno RTVS pripravil na prihajajoče volitve, da bo primerno servisirala izbrane tranzicijske in nove instantne stranke, sedanja opozicija bo pa deležna “fake news”, za katere pa lahko pričakujemo, da bodo primerno prirejene in prikrite.
Vse to pa še kaj drugega smo lahko slišali na predstavitvi knjig v Trubarjevi hiši literature. Čeprav sta obe knjigi vredni branja, saj sta avtorja znana novinarja, knjigi sta bili tudi predstavljeni v Demokraciji, o tem večeru ni poročal noben dnevni časopis in nobena televizija. Kaj takega se ne bi moglo zgoditi v demokratični Evropi. No, news je, lahko rečemo, tudi fake news. Tako dogajanje na medijski sceni je po mnenju mednarodnih političnih analitikov značilno za to, kar imenujejo zaton demokracije, ki ga lahko vidimo med drugim na primerih Turčije, Venezuele in Rusije. Res je, da so te države daleč od Evrope, in marsikdo bi rekel tudi daleč od nas, vendar so nekatere značilnosti, ki jih vidimo tam, vidne tudi v Sloveniji. Ena od značilnosti je na primer, da “demokratično” izvoljeni politiki postajajo vedno bolj avtokratski, tako da konsolidirajo svojo oblast, s tem da ne upoštevajo ločitev treh vej oblasti.
Demokracija in naša država sta ogroženi
Mednarodni politični analitiki menijo, da je zaton demokracije predvsem posledica politike na oblasti in ne kakšnega političnega prevrata ali revolucije. To, kar analitiki opažajo, imenujejo avtoritarizem, ki kaže na ranljivost same demokracije. Andreas Schedler, profesor politične znanosti pri Centru za ekonomske raziskave v Mexico Cityju, govori o vrsti manipulacij, ki jih uporablja vladajoča oblast za to, da si ustvari ugodne rezultate. Te manipulacije so omejevanje svobode v tiskanih medijih, omejevanje možnosti opozicije pri volilnih kampanjah ter razširjanje napačnih informacij in novic – to je tudi “fake news”. Na tak način vladajoča oblast ustvarja volilne rezultate v svojo korist.
To vsekakor lahko vidimo pri nas. Poglejmo samo našo medijsko sceno, dnevne časopise in televizije, ki jih vladajoča oblast uporablja za svojo politično korist. Potem naše sodstvo, ki mu državljani sploh ne zaupajo več in nima nobenega ugleda, ali pa naše preiskovalne urade, ki preiskujejo vse mogoče, milijarde opranega iranskega denarja prek NLB pa ne.
Zato lahko vsekakor ugotovimo, da je naša demokracija in s tem država, kakršno smo si želeli, ogrožena. Prihajajo volitve, pri čemer se moramo zavedati, proti kakšni globoki državi ali odtujenim centrom moči, kot je to imenoval dr. Pučnik, se borimo. Vsekakor pa, vsaj tako se mi zdi, ima globoka država kljub moči tudi svoje resne slabosti. Te se odražajo tudi v tem, da za vsake volitve potrebuje nove obraze in instantne stranke. Vodstva teh strank nimajo nobenih izkušenj niti v politiki niti v gospodarstvu, podrejene so pa globoki državi.
Kar moramo narediti je, da volivcem to jasno povemo in razložimo.
Andrej Aplenc