Franca ni gotof

Datum:

Nekdanji mariborski župan Franc Kangler, ki so ga – domnevno zaradi radarjev – odnesle granitne kocke in lutke na osrednjem mestnem mostu v Mariboru, se v politiko vrača močnejši, kot je kdajkoli bil. V bistvu se lahko zahvali kockarjem, lutkarjem, Partljičem, zaresovcem, eldeesovcem, esdejevcem in vsem, ki so se združili in ga pod parolo “gotof si” nagnali iz mestne hiše.

Seveda je med tem tolkel svojo tlako, se boril s pravosodnimi mlini, ki so globoko udbovsko zakoreninjeni, zmagoval na sodišču in dokazoval, da ni gotof. In ker ga je odnesla nelegitimna in nelegalna ulica, mu privoščim, da se vrača, kot se vrača. Vsem se vrača tako, kot so storili drugim, po znanem pregovoru, da kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Kangler ve, da tokrat ne more staviti samo na Mariborčane, ampak na Štajerce. Zakaj bo Kangler uspel?

Duh preteklosti
Najprej je potrebno v spomin priklicati duha preteklosti, da bomo lažje razumeli, kaj se s Štajersko dogaja. Bolj ko greste od Celja proti vzhodu, bolj se srečujete z miselnostjo, ki je antiljubljanska. To ni samo vprašanje viol in žabarjev, ki na nek simboličen način to razpoloženje najbolj plastično in kdaj tudi nasilno izražajo. To je posledica dejstva, da se Ljubljana nikoli ali zelo redko zanima za usodo Maribora in Štajerske. Hkrati pa je to tudi posledica drugega dejstva, da Mariboru kot drugi prestolnici ne uspe zgraditi svoje identitete in tiste posebnosti, ki bi mu dala nasproti Ljubljani povsem drugo pozicijo, kot jo sicer ima.
Razlogov za to je več. Zgodovinsko je bil Maribor s Štajersko med drugo svetovno vojno v popolnoma drugačnem položaju kot ljubljanska pokrajina.

Nemški okupator je na Štajerskem vladal z redom in disciplino, pod katero ni bilo mogoče razviti resnejše revolucionarne in protiokupatorske dejavnosti. Vsi imamo v spominu izseljevanje inteligence v Srbijo, na Hrvaško ali v koncentracijska taborišča; rekrutacijo mladih fantov v nemško vojsko in pojav t. i. skrivačev, ki se po dopustu iz nemške vojske niso vrnili nazaj, ampak so se skrivali doma, po gozdovih, in iskali možnosti, komu naj se priključijo. Pomemben del inteligence, ki so jo sestavljali Kocbek, Kociper, Ruda Jurčeč in drugi, pa je bil v Ljubljani in je tam sooblikoval takratno politiko. Izjema na celem Štajerskem je Pohorje, Šarhi in to, kar se je z njimi dogajalo. Ta dejstva so vplivala na to, da revolucionarni razdor med samo vojno ni tako radikalno posegel v meddružinske in druge odnose.

Z macolo po glavi
Po vojni je komunistična oblast v mestih počistila z ostankom meščanstva, kot so to imenovali, v Maribor priselila mlade ljudi z okoliškega podeželja in jim dala s pomočjo vojaške industrije delo in kruh. Tako se je podoba mesta radikalno spremenila in od tistega večjezikovnega predvojnega Maribora, o katerem piše Zorko Simčič, ali od tiste Gosposke ulice, ki jo je Zora Tavčar kot dijakinja doživljala kot pariško Champs-Elysees, ni ostalo skoraj nič. V mestu je prevladala prava socialistična proletarska miselnost, oblast pa je vzela v roke udbovska klika, ki se je priselila iz tistih slovenskih sredin, v katerih si je umazala roke, zato jo je bilo potrebno umakniti na drugi konec Slovenije in ji tam dati oblast. Mariboru tako od druge svetovne vojne naprej vse do danes tako ali drugače vlada miselnost proletarskega socializma ter udbovski agenti s prijaznimi obrazi in štajersko dobrovoljnostjo, ki jo podpira rujna kapljica in dobra jed. Kdorkoli je v štajerski prestolnici hotel stopiti iz povprečja, je dobil z macolo po glavi, se poslovil iz zatohle province, odšel v svet ali pristal v Ljubljani.

Nastajanje univerze v sedemdesetih letih je sicer vzbujalo upanje, da se bo podoba mesta spremenila. Razen nekakšne postmoderne liberalne elite, ki se s svojo toaleto prišopiri v gledališče, sicer pa tiči globoko v svoji varni privatnosti in bonvivenci, po možnosti na lepem vikendu v bližini mesta, mesto nima nič. Še najbolje je kazalo tehnični inteligenci, ki je bila tesno povezana z industrijo in je dejansko dosegala lepe uspehe. A kaj, ko so Mariboru komandirali neosocialisti, ki so raje gledali propadanje industrije, kakor da bi se odprli tujemu kapitalu. Rezultat takšne politike je danes dejstvo, da Štajerska in Prekmurje delovno gravitirata proti Gradcu, da smo dobili pojav delavcev migrantov, da je brezposelnost v tej regiji največja in da so ljudje naredili križ čez Ljubljano, politiko, stranke in državo, ki jim je postala nova mačeha.

Razžaljeni in ponižani
Razžaljeni in ponižani na koncu prejšnjega sistema so dobili svojega “port parol” v Ivanu Krambergerju, ki ga je udbovska nomenklatura prepoznala za tako nevarnega, da je bilo potrebno prikriti politični umor. Krambergerjevo volilno telo je speči lev vzhodne Slovenije. Kangler je idealen tip politika, da tega spečega leva zbudi in zbeza iz brloga. Njegova nekdanja stranka je njegov položaj slabo ocenila v času kockarjev in ga slabo ocenjuje v času, ko Franca ni gotof. S Štajerske perspektive se mora SLS veliko bolj kakor pa Kangler s svojo Novo SLS bati, da ne bo dosegla parlamentarnega praga. Če bi Kanglerja rušila perspektivna, v svet odprta, inteligentna, delovna in poštena garnitura, ki bi Maribor realno in simbolno dvignila iz lumpenproletarske mlakuže postsocialistične izgubljene identitete, bi bil Kangler verjetno kot politik res gotof. Na tem terenu, ki ga osvaja, pa ima veliko možnosti in realno perspektivo. Očitno ima Franca boljšo radarsko kontrolo kakor pa tisti, ki so mislili, da so ga zaradi radarjev likvidirali.

Dr. Ivan Štuhec

Sorodno

Zadnji prispevki

Grčijo sta v razmiku minute stresla dva močnejša potresa

Danes zjutraj sta Grčijo prizadela dva močna potresa, močnejša...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...