Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, so mnogi verjeli, da je to pomenilo konec komunizma enkrat za vselej. Ljudje so bili prepričani, da bodo komunistične in marksistične ideje, ki so za seboj puščale množične grobove in gore še danes nepreštetih trupel, končno pristale na smetišču zgodovine.
Vendar pa je marksizem preživel kolaps komunističnih totalitarizmov, saj se je preprosto prilagodil novim časom. Kot je nekoč videl glavni vir izkoriščanja v razredni neenakosti, je sedaj prepoznal glavni razlog za zatiranje in povzročanje krivic v kulturi. Z drugimi besedami, evropski heteroseksualen moški naj bi zaradi prepričanja, da je njegova kultura boljša od drugih, tlačil priseljence in manjšine znotraj zahodnih držav, predvsem v Evropi in v ZDA. Tako je zgodbo o buržujskem izkoriščanju delavca, s pomočjo katere so v začetku 20. stoletja želeli marksisti sami izkoriščati delavske razrede za dosego svojih revolucij, zamenjala nova zgodba o evropskem moškem zatiralcu, ki naj bi domnevno pod seboj tlačil in zatiral nemočne etnične manjšine in različne marginalne skupine, kot so na primer homoseksualci.
Seveda je šlo pravzaprav le za rušenje homogenih družb in tradicionalnih vrednot, saj so marksisti sprevideli, da je za dosego določenih ideoloških ciljev treba najprej spremeniti družbo od znotraj, uničiti glavne elemente, ki preprečujejo prihod novega družbenega reda, in ustvariti ozračje, v katerem postanejo njihova načela bolj sprejemljiva. Govorimo torej o novi, kulturni obliki marksizma, oziroma o t. i. kulturnem marksizmu, ki danes opredeljuje vsa liberalno levičarska gibanja, ki se predstavljajo kot “progresivna”, v resnici pa je njihov cilj uničenje religije, morale, nacionalnih kultur in tradicij Evropejcev. Vendar pa se kulturni marksizem ne pojavi šele po padcu komunizma, temveč segajo njegovi začetki v leto 1923, ko je bil na Goethejevi univerzi v Frankfurtu ustanovljen neomarksistični Inštitut za družbene raziskave, bolj znan kot Frankfurtska šola.
Frankfurtska šola in kritična teorija
Ustanovitelj Frankfurtske šole oziroma Inštituta za družbene raziskave je bil marksistični profesor prava in zgodovinar Carl Grünberg, sam inštitut pa je deloval predvsem s pomočjo velikodušnih donacij mladega marksista Felixa Weila, ki je bil sin bogatega poslovneža Hermana Veila.
Mimogrede, zelo zanimivo je dejstvo, da je večina prvih marksistov kot tudi kasnejših teoretikov Frankfurtske šole prihajala iz premožnih družin. Spomnimo se, da je Karla Marxa je financiral Friedrich Engles, ki je bil soavtor Komunističnega manifesta, sam pa je izhajal iz bogate družine podjetnikov. Boljševistično revolucijo so financirali mednarodni bankirji, kot so bili Jacob Schilf, brata Warburg, Rothschildi in Rockefellerji, saj so želeli tako s pomočjo delavskega razreda, ki naj bi ga očarala ideja o diktaturi proletariata, uničevati močne narode, da bi jih lahko kasneje izropali. Tako so na primer po ustanovitvi Sovjetske zveze Rothschildi s pomočjo pomembnega boljševika Maksima Litvinova prenesli vse zlate rezerve Rusije prek Švedske, Francije in Švice v Ameriško centralno banko, ki je bila pod njihovim nadzorom. Hkrati pa so želeli s pomočjo marksizma uničevati tradicionalne vrednote in nacionalno zavest evropskih narodov, da bi lahko po Kalergijevem načrtu ustanovili eno veledržavo pod nadzorom mednarodnih elit.
Vendar pa si kljub uspehu v Rusiji marksizem ni mogel z nasilnimi revolucijami podrediti Zahoda, zato je bila glavna naloga intelektualcev Frankfurtske šole prilagoditev marksističnih idej tako, da bi lahko osvojile tudi zahodne države. Razlog za neuspeh marksizma je bil v tem, da se delavski razred na Zahodu ni bil pripravljen odreči svojim tradicijam, svoji veri in svoji nacionalni zavesti zavoljo nekakšnega združevanja svetovnega proletariata. Glavni teoretiki Frankfurtske šole − med katere štejemo predvsem sociologa Maxa Horkheimerja, ki je nasledil Grünbergovo mesto direktorja Inštituta za družbene raziskave, filozofa Theodorja Adorna, znanstvenika Friedricha Pollocka, psihologa Ericha Fromma in filozofa Herberta Marcuseja, ki se je pridružil inštitutu, ko se je ta preselil v ZDA − so hoteli zato razvrednotiti tradicionalne vrednote, utemeljene na religiji, družini in narodni pripadnosti, saj so verjeli, da bodo le, ko bodo te vrednote uničene, evropski narodi Zahoda pripravljeni sprejeti marksizem. Ti marksistični intelektualci so bili kasneje znani tudi kot “zahodni marksisti”, njihovo glavno sredstvo za razvrednotenje vseh vrednot pa je bila t. i. kritična teorija.
Kritična teorija je pravzaprav osrednja teorija Frankfurtske šole in temelj kulturnega marksizma, njen namen pa je izpodbijati vse koncepte in vrednote, na katerih je bila zgrajena evropska civilizacija. To počne s pomočjo dialektike, tako da najde znotraj teh konceptov in vrednot domnevna, največkrat izmišljena protislovja, ki naj bi dokazovala, da so ti koncepti nepravilni, vrednote pa zgrešene. Pravzaprav je šlo za agresivno kritiko zahodne civilizacije, institucije družine in tradicionalne evropske misli, na kateri temelji naša kultura. Tako naj bi tradicionalna družina predstavljala nekakšno seksistično nadvlado moškega nad žensko, zahodna civilizacija, katere dosežki so pripomogli k razvoju vseh narodov tega sveta, pa naj bi bila rasistična, nazadnjaška in zatiralna do vseh drugih ras in ljudstev.
Seveda ne smemo opravičevati kolonializma ali suženjstva, vendar pa sta bila tako kolonializem kot tudi suženjstvo navzoča skozi človeško zgodovino v mnogih civilizacijah. Evropejci se pravzaprav od drugih razlikujejo predvsem v tem, da so prvi prepovedali sužnjelastništvo, vendar pa so kljub temu še danes deležni največjih kritik glede tega, kar pa je ravno posledica te kritične teorije in marksističnih prizadevanj za razvrednotenje dosežkov evropskih narodov.
Frankfurtska šola se je leta 1934 preselila v ZDA, na Kolumbijsko univerzo v New Yorku, saj so njeni teoretiki, ki so bili večinoma Judi, ob prihodu nacizma na oblast zapustili Nemčijo. Tako se je začela kritična teorija širiti iz ene najuglednejših ameriških univerz povsod po ZDA, po koncu druge svetovne vojne pa tudi v Evropo, posledica tega pa so bila različna protikulturna gibanja iz druge polovice 20. stoletja in kasneje tudi danes aktualne teorije, kot je na primer teorija spola ali pa ideja, da sta spol in rasa le družbena konstrukta. Frankfurtska šola je torej radikalno spremenila zahodne družbe, to pa ji je uspelo, ne z nasiljem in revolucijami, na katere so prisegali prvi marksisti, temveč s tem, da se je odločila za dolgo pot skozi institucije.
Dolga pot skozi institucije
Frankfurtska šola se torej ni ukvarjala z revolucionarnimi dejavnostmi, ki so se velikokrat izkazale za neuspešne, temveč je izbrala t. i. dolgo pot skozi institucije. To je bila pot, ki jo je začrtal italijanski marksist Antonio Gramsci, saj je ugotovil, da so direktne revolucije velikokrat neučinkovite, hkrati pa, če jim uspe prevzeti oblast, povzročijo s svojim nasiljem kontrarevolucionarno reakcijo. Ta reakcija lahko preraste v protimarksistična odporniška gibanja, ki začnejo lahko resno ogrožati novo marksistično oblast, v nekaterih primerih pa jo celo zrušijo. Zato je Gramsci verjel, da je treba prevzeti državo od znotraj, predvsem z infiltracijo v izobraževalne ustanove in v medije. Ko marksisti enkrat prevzamejo te institucije, lahko z njihovo pomočjo oblikujejo javno mnenje ter tako ustvarijo v družbi kulturno hegemonijo levice, ki sčasoma privede do vzpostavitve nove marksistične družbe.
Ta kulturna hegemonija levice je danes navzoča v skoraj vseh evropskih državah, tudi v Sloveniji, izraža pa se predvsem v promoviranju multikulturalizma in agende LGBT. Spomnimo se, da je že Marx v Komunističnem manifestu pisal, da je treba odpraviti institucijo družine, prav tako pa so marksisti goreče nasprotovali konceptu naroda na podlagi etnične pripadnosti ter se zavzemali za multietnične entitete, kot sta bili Jugoslavija ali Sovjetska zveza, v katerih so hoteli izbrisati etnične korenine raznolikih narodov ter jih združiti v umetne narode Jugoslovanov ali Sovjetov. Današnje širjenje multikulturalizma, ki uničuje raznolike narode, ali agende LGBT, ki je usmerjena predvsem proti družini, pa je vkoreninjeno ravno v teh marksističnih konceptih.
Sicer pa se ideja za dolgo potjo skozi institucije najbolje odraža v naslednjih besedah Maxa Horkheimerja, direktorja Inštituta za družbene raziskave: “Revolucije ne bomo dosegli z orožjem, temveč bo dosežena v obdobju več generacij, ko se bomo postopoma infiltrirali v njihove izobraževalne ustanove in na politične položaje. Tako bomo sčasoma vpeljali marksizem, medtem ko se bomo pomikali proti univerzalnemu egalitarizmu.“
Andrej Sekulovič