Glasoval bom za Romano Tomc

Slovenski novinarji se javno običajno ne opredelijo, komu bodo ali so dali glas na volitvah. Redki so tisti, ki to naravnost povedo, kajti tovrstna javna podpora posameznemu političnemu kandidatu je v novinarskih krogih bogokletna, in tistega, ki si to usodi, čaka takšen ali drugačen linč. Sam sem naredil prehod iz novinarstva v politiko in obratno in nimam nobenega problema o tem spregovoriti javno in na glas. Razkritje pri meni ni potrebno. Ko bralci vidijo mojo kolumno ali komentar, seveda dobro vedo, kakšne so moje vrednote, kakšen je moj nazorski in politični okvir. To prenašam v svoja besedila, ki jih poskušam kar najbolje argumentirati in tudi braniti, pri čemer seveda ne skrivam, da so mi odvratni komunizem in vse izpeljanke in ostanki tega totalitarnega sistema,  ki so v Sloveniji še vedno prisotni.

Petek in Repovž
Državljan, ki bo hotel biti aktiven državljan in obveščen z različnih strani, bo iskal informacije na tej in oni strani. Kdor bo bral, poslušal ali gledal le en medij, bo informacijsko invaliden. Ne bo videl mavrice. Malo bolj zahteven bralec že ve, kaj lahko pričakuje od mene in kaj od Grege Repovža. Nekateri berejo oba, marsikdo samo njega ali mene in nato kot anonimni stekli psi širijo steklino v digitalnem vesolju.  Kar me zabava.

V nedeljo bom glasoval za Romano Tomc. To je seveda jasno in tega mi nemara niti ne bi bilo treba posebej poudarjati. Vendar to podčrtujem zaradi tistih skrivačev, ki skorajda himnično razglašajo nekakšno novinarsko objektivnost, ki je seveda ni. Novinarska objektivnost je mit, na naši novinarsko-marksistični fakulteti so nam objektivnost v novinarskem delu ubijali v glavo kot temeljni postulat novinarskega dela, hkrati pa je takratni sistem novinarje postavil v vlogo družbenopolitičnih delavcev, torej hlapcev politike in politikov. Poslanstvo družbenopolitičnih delavcev pa je bila obramba takratnega totalitarnega sistema. In tudi danes je prav smešno poslušati, ko slovensko blond novinarstvo razlaga, kako je nepristransko in objektivno, ne da bi vedeli in se zavedali, kakšne neumnosti govorijo. Seveda že dolgo niso prebrali kakšne knjige ali strokovnega članka s področja komunikologije ali teorije novinarstva, ki je nastal zunaj FDV.  In žalostno je, da nekateri še vedno živijo v tem miselnem svetu, dasiravno so se rodili že v državi, ki se je z osamosvojitvijo poskušala otresti vse te navlake. Žal neuspešno. Slovenski mediji in novinarji še niso pripravljeni na transparentno razkritje svojih vrednostnih, nazorskih in  ideoloških podstati. Pozorni medijski potrošniki to sicer dobro vedo, bolj površni pač ne, mediji in novinarji pa namesto v razkritja vlagajo velike napore v barvanje fasade in prikrivanje dejanskega stanja.

Novinarji imajo radi levo
Slovenski medijski prostor je izrazito in večinsko nagnjen v levo. To je seveda posledica dolgoletnega pohabljanja zaradi diktature partije in proletariata, vendar tudi v razvitih demokracijah ni kaj drugače. Washington Post je pred leti ugotavljal, da le 7 odstotkov ameriških novinarjev politično sodi med republikance. Glede na to, kakšen medijski pogrom je doživljal Trump, je še to kar optimistična ocena, toda Trump je zaobšel klasične medije in zmagal s pomočjo družbenih medijev. Ena od raziskav Raziskovalnega centra PEW pa kaže, da se je za konservativne opredelilo šest odstotkov ameriških novinarjev, od tega dva odstotka za zelo konservativne.  Oznaka konservativno tudi v ZDA ni priljubljena, saj je na drugi strani 53 odstotkov novinarjev v tej raziskavi sebe označilo kot »moderne« oziroma liberalne.

V razvitem svetu z razkritji, v kateri idejni ali politični pol sodi posamezni medij ali novinar, nimajo težav. V ZDA je jasno, kako bodo posamezne vsebine interpretirali in predstavili na FOX News in s kakšno kamero snemajo na CNN. Vemo, kakšna stališča zastopa Frankfurter Allgemeine Zeitung in kakšna londonski Guardian. Odločevalci, gospodarstveniki, najrazličnejši svetovalci in intelektualci širom sveta pa prebirajo vse, kar ima vsebino in kar je vplivno in relevantno, ne glede na konservativni ali liberalni predznak.

Pahorja nikar!
V nasprotju s slovensko medijsko srenjo, ki jaha na valovih tako imenovane objektivnosti, pa je bolj odločna četica tako imenovanih slovenskih intelektualcev, ki  so v odprtem pismu zapisali zelo jasen poziv, da je treba  glasovati proti Borutu Pahorju. Lepo je biti proti, konotacija besedila in nabor podpisnikov pa tudi sporoča, komu je treba dati glas. Tej maniri se je pridružil še nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je prav tako proti. Tokrat ne proti osamosvojitvi Slovenije, ampak proti Borutu Pahorju, ki mu je bil Kučan njega dni tudi učitelj partijske abecede, v zadnjih letih pa je Borut za ostarelo partijsko elito že premalo poslušen.

Jaz pa za. Za Romano Tomc.

Miro Petek